Kdo potrebuje »publisherja«

Ko govorimo o glasbeni industriji in iz angleščine besedo publisher prevajamo z »založnik«, lahko povzročimo rahlo zmedo. Pri nas namreč izraz »glasbena založba« običajno uporabljamo za tistega, ki posname in izda posnetek izvedbe glasbenega dela,¹ medtem ko publisher ni izdajatelj posnetkov, temveč imetnik avtorskih pravic na skladbah različnih avtorjev. Zato ima v tej panogi izraz publishing širši pomen kot založništvo, saj gre v resnici za vsakovrstno trženje avtorskih pravic, ki izvirajo iz glasbenih del.

Izraz publisher² se je verjetno ohranil še iz časov, ko se je glasbo lahko poslušalo le tako, da jo je nekdo izvajal v živo, na primer doma ali v koncertni dvorani. Takrat so publisherji, podobno kot založniki književnih del, tiskali in prodajali notne zapise skladb. Danes publisherji (razen na področju klasične glasbe) le še redko skrbijo za notne izdaje del, saj se je zaradi novih oblik uporabe glasbe, ki jih omogoča razvoj tehnologije, njihova dejavnost razširila na druga področja.

Kakšna je vloga publisherja?

Publisher si prizadeva predvsem za to, da od avtorjev pridobi avtorske pravice in tako v svoj katalog zbere čim več skladb različnih avtorjev, za katere oceni, da so ali bodo tržno zanimive. Pridobljene avtorske pravice publisher skuša unovčiti tako, da skladbe ponuja različnim uporabnikom, ki mu za dogovorjeno uporabo plačajo nadomestilo.

Vsak, ki predvaja ali omogoča poslušanje glasbe, mora skleniti dogovor s publisherjem in mu za tovrstno uporabo glasbe iz njegovega kataloga plačati. Tako publisherji pobirajo nadomestila za izvajanje glasbe v javnih prostorih, kot so bari, klubi, hoteli, športne dvorane in drugi prireditveni prostori, in nadomestila za uporabo glasbe v gledališčih. Ko se glasba predvaja na radiu in televiziji, za tako uporabo publisherjem plačujejo nadomestila radijske in televizijske hiše.

Publisherji skladbe iz svojih katalogov ponujajo glasbenikom in glasbenim založbam, ki jim za skladbe, izdane kot plošče ali v digitalni obliki, prav tako plačajo dogovorjeno licenčnino. Ker je glasba postala ključni element skoraj vsakega filma, videoigre in reklame, morajo tudi filmski producenti, ponudniki videoiger in oglaševalci za uporabo glasbe pridobiti dovoljenje publisherjev.

Svoj kos pogače morajo publisherjem odrezati tudi ponudniki mobilnih aplikacij, v katerih se uporablja glasba, ali mobilnih telefonov (če ti vsebujejo posnetke glasbe) ter ponudniki plačljivih glasbenih datotek (npr. iTunes) in drugih spletnih storitev, ki omogočajo poslušanje glasbe, kot so na primer Pandora, Spotify ali Deezer.

Obenem publisher bdi nad morebitno nedovoljeno uporabo glasbe in ukrepa v primerih, ko ugotovi, da je prišlo do kršitev njegovih avtorskih pravic. Običajno publisher poskrbi tudi za to, da so skladbe iz njegovega kataloga ustrezno prijavljene v registrih kolektivnih organizacij (kakršna je v Sloveniji SAZAS) in da te organizacije redno izplačujejo nadomestila, zbrana za uporabo njihovih skladb.

Zakaj avtorji potrebujejo publisherja?

Nekateri avtorji sami niso (dovolj dobri) izvajalci in potrebujejo pomoč publisherja predvsem zato, da jih spravi v stik z glasbeniki, ki lahko izvedejo njihove skladbe, ali z glasbenimi založbami, filmskimi producenti in drugimi potencialnimi uporabniki glasbenih del. Prav tako publisherja potrebujejo tisti glasbeniki, ki so sicer tudi sami izvajalci, a se s trženjem in nadziranjem uporabe svoje glasbe ne znajo, ne morejo ali nočejo ukvarjati in to raje prepustijo drugim. Publisher avtorja lahko razbremeni zahtevnih pogajanj in zamudnih administrativnih opravil in skrbi za njegove dohodke, kar avtorju omogoča, da več časa in energije posveti ustvarjanju novih del.

Včasih avtorji potrebujejo finančna sredstva, in če njihova dela publisherja zanimajo, lahko od publisherja za prenos svojih pravic in nadaljnje ustvarjanje dobijo avans, ki jim omogoči ali olajša izvedbo določenega projekta.

Kdo so vodilni publisherji?

V zlati dobi glasbenega založništva se založbe same niso veliko ukvarjale s publishingom. Vendar se je izkazalo, da je prodaja avtorskih pravic lahko precej donosna. Tako je na primer leta 1984 založba Polygram prodala katalog skladb svoje publishing družbe Chappell Music Ltd. za 100 milijonov dolarjev, le tri leta kasneje pa ga je odkupila korporacija Warner Brothers za 200 milijonov. Podobno je bilo s katalogom skladb publishing družbe ATV Music, ki vključuje največje uspešnice skupine The Beatles. Družbo ATV Music je leta 1984 kupil Michael Jackson in jo deset let kasneje prodal za 110 milijonov dolarjev založbi Sony Music, ki je nato ustanovila svojo publishing družbo Sony/ATV.³

Danes, ko se fizični (ali digitalni) primerki plošč slabo prodajajo, je trženje avtorskih pravic postalo pomemben dodatni vir dohodkov vseh večjih glasbenih založb. Te imajo praviloma svoje publishing oddelke ali celo ločene publishing družbe. Tako poleg glasbene založbe Universal Music Group deluje, denimo, družba Universal Music Publishing, ki je imetnica avtorskih pravic največjega kataloga skladb na svetu, ki vključuje dela skupine ABBA, U2, Adele, Björk, Jimija Hendrixa, Britney Spears itd. Tudi korporacija Sony ima poleg svoje glasbene založbe, Sony Music Entertainment, še svojo publishing družbo, Sony/ATV Music Publishing, katere katalog vključuje pravice na avtorskih delih Beatlov, Leonarda Cohena, Boba Dylana ... Warner/Chappell Music je publishing družba, ki trži in upravlja z avtorskimi pravicami Beyoncé, Madonne, Erica Claptona, Radiohead, R.E.M. idr. in deluje kot del globalne glasbene založbe Warner Music Group.

Tudi večje slovenske glasbene založbe so ustanovile svoje družbe, ki se ukvarjajo s publishingom in zastopajo tako svoje avtorje kot tudi avtorje tujih publisherjev. Družba Akin d.o.o., ki v Sloveniji zastopa Warner/Chappell, deluje v navezavi z založbo Nika Records d.o.o., Mars Music d.o.o. je lastniško povezana z založbo Dallas d.o.o., Menart Publishing d.o.o. pa z založbo Menart Records d.o.o.

O tipičnih določilih publishing pogodb

S publishing pogodbo se avtor zaveže, da bo publisherju za (običajno daljšo) dobo prenesel ali prepustil v upravljanje svoje avtorske pravice na nekaterih (ali vseh) svojih obstoječih delih in da bo v določenem obdobju ustvarjal nove skladbe izključno za publisherja. Publisher tako za določeno daljše obdobje ali celo za ves čas trajanja avtorskih pravic postane izključni imetnik avtorskih pravic, kar pomeni, da avtor sam brez dovoljenja publisherja ne more več samostojno odločati o uporabi svojih del.

Po drugi strani se publisher s publishing pogodbo praviloma ne zaveže h konkretnemu ravnanju ali celo rezultatu, ampak samo nedoločeno obljubi, da se bo trudil razumno izkoriščati avtorjeva dela in da bo avtorju nakazoval dohodke, ki jih bo uspel zbrati. Od teh dohodkov publisher prej odšteje svoj delež, ki se običajno giblje med 20 in 25 % doseženih dohodkov, lahko pa je tudi večji.

Pogosto se avtor s publishing pogodbo zaveže k ustvarjanju določene najmanjše količine del, denimo vsako leto najmanj 5 skladb. Včasih publisher postavi še dodatni pogoj in določi, da se v kvoto napisanih skladb štejejo samo tiste, ki dejansko izidejo na primer na plošči ali v kakšni drugi obliki. S takšnim določilom publisher na avtorja prevali velik del bremena, ki bi ga sicer moral nositi sam.

V publishing pogodbah je zelo pogosto določeno, da avtor sodeluje izključno s publisherjem in da mora za sodelovanje z drugimi predhodno pridobiti dovoljenje publisherja. To lahko avtorju povsem onemogoči kakršnokoli ukvarjanje z glasbo, s katerim bi lahko zaslužil sam, neodvisno od publisherja. Takšno določilo lahko postavi v precej brezizhoden položaj zlasti tiste avtorje, ki so prejeli avans, a se ta kasneje ne poplača, ker skladbe ne prinesejo dovolj prihodkov. V takih primerih ponavadi publisherji morebitno prenehanje sodelovanja z avtorjem pogojujejo s poplačilom celotnega avansa.

Na podoben način kot pri diskografskih založbah si publisher običajno zagotovi možnost avtomatičnega podaljševanja pogodb pod istimi pogoji (angl.: »option«), s čimer lahko doseže, da je avtor zelo dolgo zavezan ustvarjati glasbo samo zanj.

V nekaterih primerih si publisher s pogodbo zagotovi tudi možnost, da v primeru, ko oceni, da avtorjeve skladbe niso dovolj dobre ali dovolj dobičkonosne, od njega lahko zahteva drugačne, primernejše skladbe ali jih celo sam predela tako, da bodo ustreznejše.

Pretirano omejevanje avtorja

Včasih publisher pridobljenih avtorskih pravic ne more ali ne zna dobro izkoristiti oziroma preprosto izgubi interes za trženje skladb, posebej kadar avtor ni pripravljen svojega ustvarjanja prilagoditi domnevnim zahtevam trga.
 

V takih primerih je za avtorja sklenitev pogodbe, s katero je publisherju za vedno in izključno prenesel avtorske pravice na vseh svojih delih, lahko usodna, saj sam ne more več razpolagati s svojimi deli. Obenem avtor tudi ne more delati za nikogar drugega, saj je pristal na to, da bo z vsem, kar ustvari v času trajanja publishing pogodbe, razpolagal izključno publisher. Tako lahko avtor v primeru publisherjeve pasivnosti dejansko le izgublja delež svojih dohodkov, ki po pogodbi pripadajo publisherju, kljub temu da publisher zanj ne naredi ničesar.

Zaradi pretirano omejevalnih pogodb je že večkrat prišlo do sporov med publisherji in avtorji. V primeru Hollyja Johnsona,⁴ nekdanjega pevca skupine Frankie Goes to Hollywood, ki ga je publisher skušal prisiliti, da kljub razpadu skupine še naprej piše pesmi zanj, je sodišče razsodilo, da taka zahteva publisherja ni utemeljena in da je bila sklenjena pogodba nepoštena do avtorja. Podobno je bilo v primeru skupine The Stone Roses,⁵ ko je sodišče odločilo, da obveznosti članov skupine in publisherja niso bile enakovredne in da jim je publisher neutemeljeno omejil možnosti za ustvarjalni nadzor nad lastnimi skladbami.

Publisher – da ali ne

Publisher lahko avtorja precej razbremeni in mu pomaga priti do potencialnih uporabnikov njegove glasbe in do boljšega finančnega uspeha. A ni vedno tako. Publisher lahko preprosto ne naredi ničesar od pričakovanega in se posledično le zažre v že tako skromni avtorjev zaslužek.

Pred podpisom publishing pogodbe je zato ključnega pomena presoja, ali je to, kar publisher nudi v zameno za prenos avtorskih pravic, dovolj in ali je dovolj oprijemljivo. Bolj kot karkoli drugega pa je treba realno oceniti, ali publisher resnično zna in zmore tržiti avtorjevo delo bolje, kot bi to zmogel avtor sam ali s pomočjo svojega menedžerja.  

1. V avtorskem pravu se za glasbene založbe uporablja izraz »proizvajalec fonograma«, v angleško govorečih državah pa record label.

2. Ker mi ni znan primeren slovenski prevod za besedi publisher in publishing, ju v nadaljevanju navajam v angleškem jeziku.

3. Gl. Tim Whitsett, Music publishing, The Real Road to Music Business Success, Mix Books, 2004.

4. Perfect Songs Limited vs. Holly Johnson and Others [1993] EMLR 61.

5. Zomba vs. Mountfield and Others [1993] EMLR 152.