Zima je naš čas

Trojka Moving as a Giant je bila leta 2023 odkritje Klubskega maratona, vsakoletne potujoče karavane obetavnih novih glasbenih imen po slovenskih klubih v organizaciji Radia Študent. Iz mračnega drobovja bolečine in tesnobe je izbruhnila mogočna gmota ekspresivnega zlitja repeticije, harmonije, hrupa, melodije, distorzije in krika, ki se je s prvencem, objavljenim sredi leta 2024 pri založbi KAPA, izkazala za prodornega bodočnika alternativnega rocka. Počasi kotaleči se ritmi, tone distorzij, efektov in hrupa, zapeljive melodije in zanesene harmonije nas v magičnem plesu šamanke karizmatičnega globokega altovskega vokala pogoltnejo in začarajo. Vokalno ekspresijo frontwoman Bojane Pejanović odlikuje vražji glas širokega razpona, od Diamande Galas, Chelsea Wolfe, Jarboe, Siouxsie Sioux, Billy Holiday, Lydie Lunch, PJ Harvey in Beth Gibbons do Margarete Chardiet, ter odmeva kot pridiga Davida Eugena Edwardsa. Z bratoma Kramberger, Primožem na basu in sintetizatorju ter bobnarjem Martinom, streže ravno prav odmerjene doze izlivov čustev in agonije, da nas odpelje v svet vrtoglavic, izbruhov, zlomov in ponovnega vstajenja. Z elastično izrabo inštrumentov in učinkovito izrabo vrste efektov prepleta motive psihedelije, krautrocka, noise rocka, folka, elektronike, soula, bluesa, industriala in drona v celostno zaokrožene komade katarzično mračnega rocka. 

V dobrih treh letih je zasedba naredila že nekaj prelomnih korakov, ki so jo popeljali iz zakotja v samo ospredje aktualnega slovenskega alternativnega rocka. Po objavi prvenca je lani med drugim nastopila na ljubljanskem show-case festivalu Ment in na Drugi godbi, v drugi polovici letošnjega februarja pa se odpravlja na prvo mednarodno turnejo po osrednji Evropi, ki bo v desetih dneh zaobjela Avstrijo, Češko, Nemčijo, Poljsko, Srbijo, Hrvaško in Madžarsko. Pred odhodom smo se na obrobju Maribora srečali z Bojano Pejović in bratoma Kramberger, da bi se pogovorili o prehojeni poti in o pričakovanjih pred naslednjo stopnico, ki jih ne vodi le v svet, ampak v smeri drugega albuma. Primož: Plac, vaje, pogovarjanje, druženje – to naredi bend. Mi ne delamo na všečnosti, delamo na tem, kar je nam všeč. Ne prilagajamo se. Mogoče je to celo malo egoistično, ampak to je naša umetniška svoboda.

Začnimo kronološko: kdaj ste se našli?

Bojana: Katerega leta?!

Primož: 2022?

Bojana: 2022. Je bilo poleti?

Martin: Hm, pozimi?! 

Primož: Ne vemo. Ampak ko se začne zima, takrat je naš čas. Sklepam, da je bilo pozimi. Začelo se je tako: Matej Kolmanko je poznal Bojano in je bil z njo pri projektu Gruden, mene je poznal po Ethnotripu, kjer sem igral klavir, on pa nam je režiral videospote. V istem času sva imela z Matejem vzporedni projekt, ki še traja, reče se mu Transmuranus; delamo eksperimentalno, zelo free glasbo. Ko je Matej iskal bobnarja, sem mu povedal, da brat Martin dobro bobna ... 

Bojana: Bi te prekinila, da ne bo kakšne pomote: ko je Gruden razpadel, sva z Matejem ostala sama in nekaj časa sva probavala sama ter se spraševala, kaj bova počela. Kako nadaljevati, naj povabiva zraven ljudi?

Primož: Ko sem odhajal iz Ethnotrip, sem rabil nove projekte, ona dva pa sta rabila bobnarja, in ko se je vse to združilo, je sledil klic. In smo se združili.

Martin: Meni je Primož poslal videoposnetek Bojane, kjer poje komad, ki ga zdaj poznamo pod naslovom Punk in je na albumu. Takrat je šlo za čisto kantavtorsko pesem in prav na tej podlagi sem se pridružil. 

Kaj te je potegnilo, da si pristopil zraven? 

Martin: Ne vem, nasploh sem odprt za kakršnakoli sodelovanja. Tudi zdaj sodelujem v drugih projektih, na primer v Gnoomes. Nedavno, konec decembra, sem sam izdal en EP in še imam namen objavljati. Gre za projekt Commit Waveform. 

To so bili torej zametki tega, kar danes poznamo kot Moving as a Giant. 

Primož: Nekaj skladb, ki jih poznate pod imenom Moving as a Giant, je nastalo iz Bojaninih osnutkov, nekaj pa iz Matejevih idej, ki smo jih razvijali še skupaj. Matej je multiumetnik in pot ga je odnesla v Avstralijo. Ko nas je zapuščal, nam je rekel, naj delamo naprej in naj ga ne čakamo, ker bo mogoče ostal v Avstraliji. Pustil nam je nekaj idej … 

Bojana: … ki smo jih preoblikovali in prevedli v svoj jezik.

Martin: V nadaljnjem procesu dela smo jih dodelali in dokončno oblikovali. Pri polovici skladb s prvega albuma je bil Matej še zraven …

Primož: … druga polovica komadov pa je naša. 

Bojana, kako je biti v bendu z dvema bratoma? 

(smeh)

Bojana: Najboljše je, ko se spreta. Zna biti zabavno. 

Primož: Bratska ljubezen je pač bratska ljubezen, presega čas in prostor, a ne. 

(smeh)

Martin: Zgodi se, da Bojana pač posluša …

Bojana: ... trenja!

Primož: Skozi glasbo pa se pokaže, kako zelo tesno sva povezana, da sva vedno skupaj in točna kot ritem mašina.

Martin: Tudi glede razmišljanja.

Rodilo vaju je isto srce.

Primož: Ne glede na isti vpliv sva včasih kot dva pozitivna magneta.

Ob Moving as a Giant imate vsi stranske projekte. Od kod potreba po njih? 

Primož: Kreativnosti ne smeš bremzat. V redu je, ko so odprti vsi ventili. 

Bojana: Fajn je delati in ustvarjati še v drugih projektih, ker se to lahko vrne nazaj. Kaj hočem reči? To, da v drugem projektu pač odkriješ kako finto ali zvok, ki ga nato prineseš v bend in ga uporabiš, ali obratno. Torej kot nekakšen free flow kreativa med idejami in bendi oziroma projekti. Ideje so same po sebi svobodne, in kjer jim kot umetnik-glasbenik najbolje strežeš, tja spadajo.

Kaj vas je pravzaprav združilo? 

Primož: Ne vem, težko je razložiti. Najbolje bi bilo opazovati na samih vajah. Če bi jih kdo poslušal od zunaj, bi si zagotovo mislil, da smo nori. Včasih se zgodi, da tudi po pol ure ali več tolčemo en in isti zvok, včasih pa pesem nastane iz nič oziroma iz prve, kar rečemo, to je to.

Bojana: Ni važno, ali smo do komada prišli po polurnem ali enournem loopanju, niti to, ali je komad nastal iz kakšnega mojega akustičnega nastavka, ki smo ga priredili našemu zvoku. Važen je naš output, ki ga imamo vsi trije v obilici.

Vaš zvok je mračen in tesnoben, hkrati pa imate tudi svetle trenutke, do katerih prihajate prek izbruhov besa … 

Bojana: Pomembna se mi zdi ekspresija. Ne usedem se z mislijo, da bom napisala žalosten komad ali komad o tesnobi oziroma katerikoli določeni tematiki. To se ne zgodi. Večina besedil izhaja iz opazovanja sveta, ljudi, same sebe, ki se izpišejo na list bolj kot občutek. Dostikrat pa so pri tem prisotni občutki tesnobe, ker živim z njo. 

Martin: To seveda prinese bolj mračne detajle, vendar v nadaljevanju, ko se pridruži Primož s sintetizatorjem, pridejo na dan bolj svetli, lepši in tudi pozitivnejši deli.

Posebno me je pritegnil zvok hammond orgel, ki me v marsičem spominja na soul in rhtythm & blues.

Primož: Ne spomnim se, ali ni bila ravno Matejeva izhodiščna ideja, da bi bil zvok klaviatur osnova. Ko sem našel določene efekte, ki so sicer kitarski, a imajo veliko skupnega s hammond zvokom, sem prvič začutil to, čemur kitaristi rečejo: »To je moj zvok!« Ko sem to našel, sem bil res navdušen: »Uau, to bi pa zdaj cele dneve poslušal.« Sem klasično šolan pianist, vendar za razliko od rock klaviaturistov, ki praviloma izhajajo iz Doorsov, Deep Purple ali House of the Rising Sun Animalsov, sem sam vedno poslušal kitarsko muziko. Zame sta top benda Deftones in System of a Down, ki imata vse drugo kot hammond. Moji hammond vzori niso v hammond zvoku, ampak bolj v nu metal glasbi, ki je bila alternativa, ko sem bil v srednji šoli. 

Uporabljate kar precej efektov in druge mašinerije. Vam tehnologija pomaga ali vas omejuje? Izobilje namreč tudi omejuje. 

Bojana: Probamo delati v smeri, da posamičen komad ni odvisen od enega določenega efekta. Izogibamo se temu, ker efekt slej ko prej crkne in bo crknil. (smeh) 

Primož: Moraš imeti omejitve, da si prisiljen iskati in najti kreativne rešitve. Strinjam se s tabo glede izobilja, ker če imaš na voljo sto hlač in ti nobene niso všeč, ni problem v hlačah, ampak v tebi. Isto je z efekti, moraš imeti omejitve, da šraufaš in iščeš. Če iščeš, boš našel. 

Martin: Imamo še nekaj sintov, ki jih sploh ne uporabljamo. Če pridemo v slepo ulico in ne vemo, kako bi kaj razvili naprej, iščemo druge poti in probamo rešiti to neizhodnost. 

Kako bi se glasbeno ali žanrsko okarakterizirali?

Primož: Zame je to en tak zelo dober hard rock z velikimi jajci. Ne bojimo se udariti z glasbo po mizi. Kdo drug bo slišal v tem še noise, drone, sludge … Kaj pa vidva mislita? 

Bojana: Najtežje mi je reči, v katero zvrst bi se dala. Ne vem. To prepuščam klubom in največkrat se pojavi oznaka noise rock ... 

Martin: Noise rock in postrock. Zanimivo se mi zdi, kaj drugi najdejo v naši muziki in navedejo, čemu smo podobni.  

Ste skozi te navedbe oziroma primerjave odkrili kakšen nov bend?  

Primož: Zame osebno je bil največje presenečenje opis Bogdana Benigarja za nastop na Drugi godbi, ko nas je primerjal s Circuit des Yeux. Te muzike nisem poznal, in ko sem jo šel poslušat, sem res slišal Bojano. Sem si prav rekel: »Bravo, Bogdan!«

Martin: Jaz pa sem to že prej poznal, a nisem nikoli našel povezave z nami. Podobnosti s kom najdem bolj v pristopih ali detajlih.

Zagotovo imate vzornike, ki vas inspirirajo, ki vas nagovorijo h kakšnim novim pristopom.

Bojana: To se zgodi naravno. Vsak glasbenik ima kake vplive, ki so usidrani v podzavesti. 

Martin: Vsak od nas ima drugačne vplive in vzornike ter posluša svojo muziko, ki se včasih tudi prekriva, vendar se sploh ne trudimo približati konkretno čemu oziroma kakšnemu zvoku. 

Za kateri bend ali izvajalca oziroma izvajalko bi dali roko v ogenj, da bi ga oziroma jo srečali, videli, slišali v živo? 

Bojana: A mora biti res samo eden?! 

Martin: Trenutno bi najraje videl zasedbo Yhwh Nailgun, ki je bila nedavno v Pragi pa na Slovaškem, a se mi ni izšlo. 

Bojana: Zamudila sem Swanse in najraje bi se ustrelila ... 

Primož: Pa Chelsea Wolf, a ne, Bojana? 

Bojana: Ja, sicer mi ne pade prva na pamet, raje bi ujela PJ Harvey, Nicka Cava, 16 Horsepower, Radiohead in Emmo Ruth Rundle. To je sramotno kratek seznam, ki ga probam strniti v nek skupek, da ne naštevam vsega, kar poslušam. Konec koncev bi bilo vse, kar poslušam, zabavno videti v živo.

Primož: Med že kupljenimi kartami za moje velike letošnje koncerte sodijo Gorillaz, Jack White, David Byrne in Moby. To je za letos moj plan, je pa izbor velikokrat odvisen od dnevnega razpoloženja. Ogromno stvari preposlušamo. 

Kako poslušate muziko? Kako odkrivate bend? 

Martin: Doma jo poslušam po zvočnikih ali v avtu, uporabljam pa Spotify in Bandcamp. 

Bojana: Ponavadi najdem bend s pomočjo enega komada, in če me nagovori, ga religiozno poslušam vsak dan, cel dan, ponavadi vsaj dva tedna, dokler ne postane skoraj že background noise. Potem grem preverit vse ostalo. Včasih v intervjujih zasledim omenjene vplive, ki jih tudi preposlušam. 

Martin: Lani sta me navdušila dva albuma, poleg omenjenega benda Jhwh Nailgun še Saya Gray. To sem poslušal celo leto. Želim slišati čim več muzike in na dan se trudim preposlušat vsaj štiri albume, ki jih še nisem slišal. Omenjena dva pa imam na loopu. 

Kaj pa ti, Primož?

Primož: Razmišljam, kako poslušam ... Ko me kaj navduši oziroma ko kaj najdem, preposlušam in preanaliziram vsak šum, ki je v komadu ali na plošči. Tako sem na zadnjem albumu od Tool našel komad, ki ima odrezan odzven činele. Res ne vem, kako je to šlo skozi pri takšnih perfekcionistih, kot so Tool.

Kakšna pa se vam zdi slovenska scena?

Martin: Meni je všeč, da je trenutno veliko punka. To mi je zelo všeč. 

Primož: Vedno znova sem fasciniran, da imamo dva milijona ljudi, kar je nič v primerjavi s svetom, a toliko izjemnih bendov, ki jih ne najdeš v ogromnih mestih. Ni toliko kreative, kot je je pri nas. Moraš pa jo ves čas iskati, moraš iz hiše in na sceni poiskati te dragulje. 

Bojana: Na naši sceni pogrešam ekspresijo. Ne mislim na šov ali spektakel … Težko opišem. Manjka mi ekspresija v smislu, da bi poslušala koga in slišala njegove besede in mu verjela. Veliko je koncepta zvoka, veliko je izjemno talentiranih inštrumentalistov, ekstremnih vokalov ipd. In vsem tem stvarem se lahko prepustim in uživam v njih, ni pa dovolj songwritinga v smislu preprostega kantavtorstva. Vseeno je, od kod si ter kakšni zvoki, stili in žanri te nagovarjajo, ko poslušamo koga, čutimo, ali prihaja iz srca ali ne.

Od kod pravzaprav prihajate, iz Prekmurja, iz Murske Sobote? 

(odkimavajo z glavo) Ne?!

Primož: Če kje obstaja bend Moving as a Giant, obstaja v Murski Soboti …

Martin: … tam je nastal in tam imamo vaje. 

Bojana: Sem pa edina iz Murske Sobote.

Martin: V prvotni zasedbi z Matejem sta bila dva iz Murske Sobote, midva s Primožem sva namreč iz Maribora. 

Je imelo kaj vpliva na vas gibanje Prekmurje Noise Conspiracy z začetka novega tisočletja ali pa skupine, zbrane okoli založbe God Bless This Mess? Ste to sploh doživeli? 

Bojana: Ne, vse sem zamudila. Takrat sem bila še šolarka, sem pa spoznala te bende kasneje, v najstniških letih. (smeh) 

Martin: Matej je bil del tega s Hexenbrutal. 

Primož: V tistem času sem deloval v Ethnotrip, prek Mateja pa sem spoznal te ljudi. Kot mladič sem spoznal Psycho-Path, Hexenbrutal pa založbo God Bless This Mess prek slovenske alter revije RSQ, kar se mi je zdelo svetovno. Okoli leta 2014 sem začel obiskovati koncerte v MIKK-u. Moving as a Giant smo nastali kasneje kot večji del omenjene scene. 

Eno od poslanstev Prekmurja Noise Conspiracy je bilo prenašanje know-howa; ste ga bili deležni v kakšni obliki? 

Primož: Prek Mateja zagotovo. S Hexenbrutal je doživel tako rekoč celo Evropo. Ne samo know-how, ampak tudi DIY pristop, se pravi, kako se lotiti zadev, predvsem pa, da to zmoremo, da ni ovir.

Ali sami skrbite za organizacijo nastopov in celotno produkcijo ali pa imate kakšno zaledje oziroma zastopnike?

Bojana: Zdaj imamo booking agencijo. 

Primož: Za turnejo je poskrbela agencija Noise Me, ki smo jo spoznali lani na Mentu. 

Martin: Natančneje, po nastopu na lanskem Mentu nas je kontaktirala. 

Primož: Točno leto dni po tem, v času letošnjega Menta, pa gremo na evropsko turnejo. Za nastope po Sloveniji skrbimo sami, klubi in organizatorji se obrnejo na nas.

Bojana: Z izjemo Klubskega maratona. 

Primož: Načeloma gremo igrat povsod, če smo le prosti. Ne kompliciramo. Za vizualno-grafično podobo pa skrbita Martin in Bojana.

Martin: Jaz skrbim za stike z bookerjem in z založbo Kapa Records, Primož pa ima čez finančno plat. 

Klubski maraton vas je leta 2023 katapultiral – leto kasneje ste imeli ploščo zunaj, dve leti kasneje ste nastopili na Mentu in Drugi godbi. Kakšna je bila izkušnja s Klubskim maratonom, ki vas je seznanil z našim klubovjem in razlikami med kraji oziroma klubi in prizorišči pri nas?

Primož: Dobili smo občutek rednega igranja in tudi kanec občutka turneje. Ponavljal se je obrazec: pot, prihod na prizorišče, tonska vaja, pavza, koncert. Sicer je Klubski maraton razvlečen, smo pa bili prisiljeni zvaditi komade, jih postaviti na oder in jih odigrati v smiselni celoti. 

Martin: Prav to je dobra plat Klubskega maratona, da bend dobi izkušnjo in da razvije bend. Vse skupaj smo doživeli zelo pozitivno. 

Bojana: Lahko rečem, da v hujši luknji smo igrali, boljši je bil špil; bolj je bil urejen klub s kupončki in drugimi formalnostmi, kjer je vse potekalo tiptop, bednejši je bil špil. Zato podpiram luknje.
(smeh)

Katere klube bi izpostavili? 

Bojana: MKNŽ!

Primož: Vsak klub je imel svojo specifiko, v MKNŽ v Ilirski Bistrici pa je bilo res hudo. 

Martin: Na tem koncertu sem bil bolan, imel sem angino in sem umiral od vročine, tako da zame s tega vidika ni bilo pozitivno. Je bil pa res hud koncert. 

Primož: V TrainStationu v Kranju, recimo, pa ni bilo nikogar na koncertu ...

Bojana: Takrat sem bila pa jaz bolna in sem bila res hvaležna, ker ni bilo nikogar. 

Primož: ... ampak tam smo imeli tako hud zvok, da ne morem pozabit. 

Martin: Imeli smo vrhunsko vajo pred tonskim tehnikom in človekom za šankom. 

Primož: Na finalu Klubskega maratona je bila Menza pri koritu nabito polna. Pred nami je bilo polno ljudi, ki so trpeli našo muziko, tako da sem si rekel: »To je super, uau!« Tudi Pekarna v Mariboru je bila dobra izkušnja. V Velenju je bilo okoli dvajset ljudi …

Martin: … ki so bili na koncu koncerta vsi zunaj. 

(smeh) 

Bojana: Ne glede na to, koliko ljudi je na koncertu, je treba reči, da v končni fazi to delamo zaradi sebe. 

Pravi obraz benda se pokaže takrat, ko igra pred malo publike. Kako to, da vas je prekmurski God Bless This Mess izpustil in da ste ploščo izdali pri ljubljanski KAPA Records?

Primož: Enostavno, KAPA je bila prej. Dejansko se ne obremenjujemo s tem, da bi morali biti pri God Bless This Mess samo zato, ker ustvarjamo v Prekmurju. Poznali smo bende s Kape, in ko nam je Kapa pravočasno pisala, če bi sodelovali, smo bili zelo veseli. 

Bojana: Vse se je zgodilo takoj po Klubskem maratonu. 

Rezultat Klubskega maratona je bila torej plošča, ki ste jo posneli na Radiu Študent, ki je tudi organizator Klubskega maratona. Kakšna je bila izkušnja s snemanjem?

Martin: Na Radiu Študent smo prvič snemali v času Klubskega maratona ...Bojana: … in za kompilacijo smo posneli dva komada. Ker nam je ostal čas, smo posneli še dva oziroma tri, le da smo tega tretjega še enkrat posneli kasneje. 

Martin: Polovica albuma je bila posneta že ... 

Bojana: … v času Klubskega maratona. 

Martin: Naj dodam, da za polurni koncertni program na Klubskem maratonu nismo imeli dovolj komadov, zato smo se odločili, da so nekateri komadi tako rekoč končani, in smo jih tudi igrali in posneli, četudi bi jih lahko še dodelovali. 

Se vam zdi primerno ves čas piliti komad?

Bojana: Komadi so bili v tistem času, ko smo jih posneli, še zelo sveži. Če se jih primerja z današnjo različico, se sliši razlike. 

Martin: Na primer, ko smo posneli Morning Star, je Bojana na enem koncertu proti koncu Klubskega maratona naredila eno foro, za katero mi je žal, da je ni na posnetku. 

Ste jo ohranili vsaj v živi izvedbi?

Martin: Ne, oziroma če se spomnimo, kar pa se ne zgodi pogostokrat. 

(smeh)

Primož: Na vajah veliko džemamo, in če se ne posnamemo, so fajn detajli izgubljeni. Zato se včasih hitro, po minuti in pol, ustavimo in rečemo: »Okej, gremo še enkrat, snemamo!« Le tako ideja ne izpuhti in se ne izgubi. Prej sem hotel še reči, da smo se fajn našli z Radiem Študent, celo do te mere, da smo snemali z Makisom (Ananiadisom, op. I. B.), ki gre zdaj z nami na turnejo. Bo naš tretjinski šofer in stoodstotni tonski tehnik. Priletel bo iz Aten na Dunaj, kjer ga bomo pobrali in začeli turnejo, ki jo bomo končali v Budimpešti, kjer se bo vkrcal na letalo za Atene. 

Martin: Verjetno nam bo miksal tudi prihodnji material. 

Je nova plošča že na vidiku? 

Martin: Nekaj smo že snemali. In tudi na lanskem Mentu smo igrali dve novi pesmi. Zdaj imamo problem, ker nimamo dovolj vaj, imamo pa koncerte in turnejo. 

(Bojana prikimava.)

Martin: Bolj nas bremza čas kot material. 

Primož: Konkretno so posnete že tri pesmi, četrta je na 90 odstotkih. Če to primerjamo s prvim albumom, kjer je osem pesmi, je to že pol albuma.

Martin: Ko smo jih snemali, dva komada še nista bila dokončana, tako da smo še daleč.

Primož: Naš cilj je izdati nov album leta 2027, bomo pa videli, če bo to možno, ker nas čaka še lepo število koncertov. Po februarski turneji se nam novembra letos obeta še ena po Zahodni Evropi.

Martin: Glede na do zdaj posneto je naš cilj kar realističen. 

Se zavedate prelomnosti drugega albuma? 

Bojana: Poznamo sindrom druge plate, seveda.

Primož: Vse, kar je prišlo s prvim albumom, je bilo zame res nenadejano. Zadeva je samo rasla. Drugega albuma ne jemljem kot pritiska in se ne strašim v stilu: »O, šit, kaj, če ga polomimo.« Raje si mislim: »O, šit, kaj pa, če bo šlo še dlje.« Zelo se ga veselim in menim, da bo veliko bolj mi trije kot prvi. 

Martin: Tudi zato, ker smo se skozi vse te špile uigrali. 

Bojana: Težko je predvideti stvari, ampak verjamem, da bo drugi album nadgradnja in rezultat lekcij, ki smo se jih naučili. Upam na najboljše. 

Martin: Za zdaj posneti material lahko rečem, da zveni bolj dodelano, dovršeno, pa ne z vidika, da smo več delali na pesmih, ampak zaradi nabrane kilometrine. 

Primož: Niso tehnično dodelane. Bile so narejene po istem principu kot na prvem, se pravi v živo in v enem poskusu, brez nasnemavanj. Tudi kakšne hude produkcije ni za njimi. Opisal bi jih kot zrele, bolj zrele za snemanje od tistih, ki smo jih posneli za prvenec. 

Kako bi razložili svojemu fanu, kam gre bend s to drugo plato?

Bojana: Še več anksioznosti. (smeh)

Martin: Nisem razmišljal o tem. Ko smo delali prvi album, smo razmišljali samo o njem. Zdaj je drugače, vmes imamo turnejo, o kateri veliko razmišljamo, in album nastaja vzporedno. Ko bo turneja mimo, se mu bomo bolj posvetili. 

Primož: Bolj heavy bo, z več strukture in ob tem z lepimi deli. 

Martin: Ker imamo drugo opremo, bo tudi malo drugačen od prvenca. 

Primož: Enih stvari se bolj pogumno lotevamo tudi zato, ker so doživele dober odziv. 

Bojana: In tudi bolj sigurni smo vase. 

Kdaj ste se začutili kot bend? Še preden ste stopili na koncertne odre ali pa se ste to začutili šele z nastopi? 

Martin: Kaj mislita? 

Bojana: Po mojem na odru. Pred tem je bilo pričakovanje in vznemirjenje, da bi to znalo biti kar kul, se pa šele na odru zares uigraš ter se povežeš in se tudi navadiš drug drugega. 

Primož: Verjetno res. Ko smo ustvarjali prve pesmi, sem na poti domov vedno znova čisto zares razmišljal, če bo to sploh komu všeč. Potem smo še pred Klubskim maratonom nastopili v Gustafu v Mariboru, kjer je prišel do nas tonski mojster, ki je v svojem življenju videl in slišal marsikaj, in rekel samo: »Uau!« Takrat sem prvič občutil, da smo mogoče res na pravi poti. 

Martin: Meni je že od začetka bila všeč motivacija in zagnanost. Že na prvi vaji, ko pravzaprav še nisem poznal Bojane in Mateja Kolmanka, smo že naredili eno pesem. 

Bojana: Bend je delo!

Primož: Res je, več časa preživiš v placu kot na odru. Plac, vaje, pogovarjanje, druženje – to naredi bend. Mi ne delamo na všečnosti, delamo na tem, kar je nam všeč. Ne prilagajamo se. Mogoče je to celo malo egoistično, ampak to je naša umetniška svoboda.

Uporabljate različne inštrumente, ki jih igrate po potrebi, recimo orglice, in to na green bullet …

Martin: Green bullet smo imeli še pred orglicami. 

Bojana: Ta green bullet mikrofon, ki ga imam, je itak mišljen za orglice in slej ko prej je moralo priti do tega, da sem ga dejansko začela uporabljati za orglice, ki sem si jih šla kupit. 

Martin: Prve si si sposodila pri sosedu iz placa, kjer smo vadili. 

Primož: Ne vem, če gre za isto pesem, ampak bila je ideja, da Bojana igra kalimbo na green bullet.

Martin: To je ista pesem, ja. 

Bojana: Po orglicah smo probali še vse ostalo na ta mikrofon. 

(smeh)

Od kod potreba po iskanju drugačnih, neobičajnih zvokov?

Primož: Ker igram bas, bom povedal, kako smo prišli do njega. Pri iskanju občutka rifanja enega tona, ki ga pač ne morem narediti s sintom, ker tam držiš ton in je to to, smo prišli do basa, ki sem si ga šel kupit, prvenstveno zato, ker se je skupaj s kovčkom prodajal za sto evrov. Punca, ki mi ga je prodala, se mi je opravičevala za slabe strune pa da so nanj igrali narodnozabavno glasbo, meni pa je bilo v redu, saj je bilo glavno to, da ruži. 

Martin: Sam imam najmanj inštrumentov, imam pa drugačno postavitev bobnov, kar me prisili, da stopim iz ustaljene logike. Na začetku, recimo, sem poskušal igrati brez ride činele in sem iskal drugačno pot. Na takšne načine si prisiljen najti nove rešitve. 

Ste morda razmišljali o svojih, samoniklih inštrumentih, ki bi jih sami naredili? Morda že uporabljate kakšnega?

Primož: Temu si se ti najbolj približal, Martin. 

Martin: Malo sem se šel delanje efektov, in ko sem enega naredil, sem ga tudi hitro skuril. Tako se je s tem tudi zaključilo. 

Bojana, kdaj si odkrila svojo globino glasu? 

Bojana: Pravzaprav lahko točno navedem: ko sem bila stara 18, 19 let, se mi je razpon razširil. Našla sem posnetek, ko sem bila stara sedemnajst let in sem ga posnela z nekim X cover bendov, ki sem jih imela, zdi se mi, da je bil drugi po vrsti. In ko sem po ne vem kolikih letih slišala svoj glas, kakšen je bil pri sedemnajstih, je bilo … Slišalo se je, da še nisem pokadila toliko cigaret. Seveda je bil višji. Pri devetnajstih je postal globlji. Pojem pa že celo življenje, vsaj doma so mi rekli, da sem prej mrmrala in se čudno zibala na glasbo, kot pa govorila. To obdobje je trajalo kar nekaj časa. Torej sem svoj pevski glas odkrila prej kot govorečega. To je razvidno še dandanes, saj sem bolj redkobeseden človek, pevski razpon pa imam definitivno širše razvit. (smeh)

Kako je šel oziroma gre razvoj Moving as a Giant? 

Primož: Nimamo točno določenega cilja, vse jemljemo kot novo stopnico. Recimo, Klubski maraton nam ni bil cilj, ampak stopnica. Ko gledaš nazaj, je bila ta stopnica do založbe, ta je bila stopnica do albuma. Nastop na Drugi godbi je bil zame ogromna kljukica – ko sem hodil po stopnicah gor na oder Kina Šiška, so mi šle kocine pokonci, da ne omenjam tega, da smo bili predskupina Altın Gün. Adijo pamet! Moja mala otroka jih poslušata, moja hčerka, ki bo stara deset let, bere Jadrana Krta in posluša Altın Gün. Kje si to videl? 

Si jo pripeljal na koncert? 

Primož: Ne, žal. Žena je bila na Portugalskem, in če bi jo, bi se moral s tem ubadati, zato sem se temu raje odpovedal. Četudi je bil nastop na Drugi godbi zelo velika kljukica, je bila to samo stopnica naprej. Zvenelo bo filozofsko: če si nekaj želiš, ti bo življenje to dalo …

Bojana: … če delaš na tem.

Primož: Tako je, če delaš na tem! Moj prvi zaresni bend je imel cilj, da posname album, in ko smo ga posneli, smo razpadli. Tudi zato se zdaj ne fokusiram več na to. Zdaj so nam pomembni procesni cilji. Naš cilj je, denimo, 35 koncertov na leto, to je naša pot. 

Vse to prinaša nove obveznosti, odgovornosti, dodatne skrbi. Kako to obvladate?

Primož: Z bratsko ljubeznijo. 

(smeh)

Primož: Iz vsake situacije se česa naučimo. Ko zajebemo, probamo potegniti iz tega, kako bi naslednjič bolje šli skozi takšno situacijo. 

Martin: Recimo, ko smo prvič dali tiskat majice, smo jih dobili dan po uradnem izidu albuma. To je bil en takšen zajeb. 

Kako pomemben vam je merchandise? 

Martin: Verjetno bomo to videli prav na tej evropski turneji.  

Primož: Meni se zdi neopisljivo kul, da ko pridemo kam igrat, pridejo ljudje na naš koncert v naših majicah. To se mi zdi res svetovno. We made it. Osebno rad kupujem merch od bendov, ker jim ta denar ostane. Poleg tega da jih poslušam in širim njihovo prisotnost, jih lahko še direkt financiram. Tako da sem ultra vesel, če imajo takšen odnos tudi do nas.

Koliko ste Moving as a Giant doslej igrali v tujini? In koliko dni ste bili doslej največ skupaj na poti s koncerta na koncert? 

Martin: Ne veliko, smo se pa peljali v Beograd v oldtajmerju, ki je peljal največ 90 km/h, tako da smo kar veliko časa preživeli skupaj v njem. 

(smeh)

Bojana: V starem policijskem oldtajmerju, ki mu zadnja vrata niso delala. 

Primož: Z Moving as a Giant smo bili največ skupaj, ko smo po nastopu na lanski Drugi godbi naslednji dan imeli koncert v Zaboku na Hrvaškem. Tale prva evropska turneja bo kar preizkus za nas, če sploh zdržimo deset dni drug z drugim. 

Bojana: Ali bo bratska ljubezen pripeljala skozi turnejo?!?

(smeh)

Martin: Saj bo Makis zraven in bo mogoče posegel vmes kot mediator. 

(smeh)

V drugi polovici februarja se torej odpravljate na svojo prvo evropsko turnejo. Kakšni občutki vas obhajajo pred potjo?

Primož: Bojana še pred tem snema album z My Secret Grind Project. 

Bojan: Res je, z Matejem Kolmankom greva snemat EP, tako da sem z glavo v tem. Lahko pa rečem, da si za turnejo ne delam zares kakih pričakovanj oziroma probam si jih ne delati. Poslušam pa dosti zgodb drugih bendov, ki so že bili naokrog po tujini, in se vznemirjeno veselim. Po mojem bo, ko pridemo nazaj, definitivno žalostno in si bomo želeli nazaj, hkrati pa tudi veselo zaradi izkušnje.

Martin: Definitivno bo veselo. 

Srečno pot!