Odvijanje srčnega klobčiča

Pokojni britanski kulturni teoretik Mark Fisher je v enemu od prispevkov za svoj vplivni blog K-Punk v kontekstu osvobajanja iz estetskih okovov na primeru postpunka zapisal, da »ko pesmi prenehajo biti zabava, lahko postanejo karkoli«. K tej misli je v mednarodnem polju eksperimentalne glasbe in zvočne umetnosti uveljavljena Slovenska pevka in performerka Irena Z. Tomažin, ki jo poznamo tudi kot plesalko, koreografinjo in pedagoginjo, pristopila z druge strani – od eksperimentalnega karkoli k bolj uokvirjenemu, bolj ukročenemu, bolj pesemskemu. Večino njenih doslejšnjih glasbenih izdaj bi s težavo uvrstili v kategorijo zabavne glasbe. Njeno multidisciplinarno umetniško prakso na stičišču glasu in telesa ter petja in giba bolj karakterizira tipanje v temi, kartiranje neprehojenih poti in dajanje prednosti procesu pred končnim izdelkom. Predhodnik pričujočega albuma, Crying Games, ki je leta 2011 izšel pri založbi rx:tx, je temeljil na njenih eksperimentih z diktafoni, album Okus tišine (Kamizdat, 2012) je bil povezan s predstavo Okus tišine vedno odmeva, multidisciplinarni album Cmok v grlu (Zavod Sploh, 2019) je reflektiral telo kot instrument, na albumu ARBA, DÂK ARBA (Hallow Ground, 2020) pa sta z mojstrom električnega hurdy-gurdyja Frédéricom D. Oberlandom pričarala ezoterična sozvočja utesnjujočih frekvenc in »pradavnih« glasov. Irena Z. Tomažin svoj glas uporablja v najširšem možnem spektru in s spretnostjo dekonstruira idejo lepega, skladnega in harmoničnega glasu. Oblikuje ga in gnete, stiska in razteguje, uporablja in zlorablja za to, da v nas nekaj premakne, ne da bi nas pri tem alienirala. Another Crying Game je pristni dokument procesa konstrukcije pesmi kot zvočnih virusov, ki napadejo naše sinapse in elektrificirajo naša telesa, in hkrati priročnih samoočiščevalnih sredstev za izganjanje osebnih demonov.

Album Another Crying Game, duhovni dedič zgoraj omenjenega predhodnika, a obenem odmik od njegove radikalnejše zvočnosti, obsega material, ki je nastajal dvajset let in bil razpršen po razcefranih zvezkih, diktafonskih kasetah in spominskih predalih. Oziroma je obstajal le v živih izvedbah za potrebe različnih predstav in performansov. Album dopolnjuje istoimenski uprizoritveni koncert Še ena igra solz, kjer Irena Tomažin uprizarja, telesno manifestira vsebino svojih pesmi. Že z vidika nastanka gre torej za nevsakdanji album, ki prav lahko tudi ne bi nastal. Albumi so praviloma rezultat vnaprej začrtane vizije, medtem ko je Another Crying Game ambiciozni poskus sinteze večletne razpršene ustvarjalnosti v smiselno celoto. I. Tomažin odkrito koketira s formami, ki jim lahko rečemo kantavtorske, saj so glasbene spremljave nastale na podlagi njenih verzov. Vendar ne gre zares za kantavtorstvo, pač pa za plod medsebojnega opraševanja idej. Glasbo je namreč v ustvarjalnem dialogu z avtorico prispeval Andraž Mazi na kitari in drugih inštrumentih, pri dveh skladbah pa lahko slišimo hurdy-gurdy Sama Kutina. Svoj pečat je na plošči pustil tudi veteran Aldo Ivančič, ki je glasbo zapakiral v kristalno čisto zvočno podobo. Nasploh je bil Ivančič producent v klasičnem pomenu, torej ne le zapisovalec in oblikovalec zvoka pač pa tudi kreativni partner, ki je odigral pomembno vlogo pri grajenju atmosfere in aranžiranju skladb.

 Če je eden od njenih predhodnih projektov izhajal iz motiva cmoka v grlu, bi aktualnega lahko opisali kot klobčič v srcu oziroma kot igro solz, ki spremlja odvijanje tega srčnega klopčiča. Album vključuje številne razgaljajoče osebnoizpovedne fragmente in razmišljanja v slovenščini in angleščini. Motivika je bivanjsko-ljubezenska, z močno osebno noto in samoterapevtsko komponento – album kot eksorcizem notranjih strahov, dvomov, tesnob, potlačenih spominov in travm. »Med drugim so bile nekatere od melodij zame kakor neki duh, ki te vseskozi lovi,« je povedala glasbenica v intervjuju za MMC. Tematska rdeča nit je torej občutek, ko v sebi nosimo neko težo, ki bi si je radi znebili. In morda spoznanje, da lahko katarzo dosežemo le tako, da dajemo od sebe in iz sebe, da torej razdajamo sebe. 

Bolj kot na surovem glasovnem materialu je poudarek na pesmih kot zaokroženem produktu z notranjo logiko, kot orodju inženirke duše (če si dovolimo parafrazirati Stalina), ki s svojim glasom manipulira čustva poslušalstva. Pesmi, ki jih je sama krstila za avantšlagerice in »čustvene manipulatorje«, so domiselno aranžirane, a obenem relativno dostopne za širšo javnost. Kot je povedala, so pesmi »bolj normalne, ne pretirano eksperimentalne«. Kitarski motivi Andraža Mazija so zmerno familiarni, čeprav je njegovo igranje precej ekspresivno. Podobno učinkujejo vokalni motivi umetnice. Njeno zrno glasu je posebno, tako kot je poseben njen način artikulacije, poleg tega pa premore pretanjen občutek za manipulacijo z efekti, kar rezultira v skrivnostnih barvah, ki v možganih sprožajo nepredvidljive povezave. Njeno interpretacijo angleških besedil sicer pesti pregovorna slovanska kontura, ki lahko zmoti naravnega govorca, vendar je to v vse bolj globaliziranem svetu bolj stvar osebne senzibilnosti.

S surfersko kitaro v slogu Angela Badalamentija in fantomskimi večglasji komad The Night of the Soul ustvari mistično atmosfero v špuri gothic Americane, ki nas na mentalnem platnu transportira za mizo Roadhousa v Twin Peaksu. Hapiness in Rain sta krhki žalostinki o osamljenosti in samotnih ljudeh, ki sta zrasli iz tradicije otožnega baladerstva. Folkovski dragulj Nekakšen krik bi lahko opisali celo kot poklon domačim folk pionirjem iz Sedmine in srce parajočim baladam s starinsko patino, ki se napajajo iz globin stoletij. Eden najmočnejših kosov je Ne vem zakaj, nekakšna acappella z vodilnim vokalnim motivom, ki ga Irena Tomažin dopolnjuje z abstraktnimi tvorbami svojih glasilk (brundanje, brenčanje, ječanje, mrmranje) in raznimi ritmičnimi terenskimi posnetki. Pesem se razkrije kot nekakšna psihoanalitična uspavanka za odrasle, ki odpira zapah v naše podpodje (»Ste mi rekli enkrat bolj proti koncu neuspele terapije, da se je treba odločiti za zaupanje«). Čeprav je atmosfera albuma razmeroma siva, ima Inner Abyss učinek blagih sončnih žarkov na krmežljavih očeh na sveže junijsko jutro. Gre za najbolj radijsko pesem na plošči, čudovito indie folkovsko odo ljubezni in ljubljenju, kjer nas božajo mehka večglasja in kot poletni vetrič prijetni odmevi strun nekakšne lap steel kitare – kot bi poslušali slovensko Adrianne Lenker. Še en tak trenutek se utrne v izrazito cinematični skladbi Vsemu kar je blizu, kjer se raztegnjeno dromljanje shrutti boxa spaja z repetitivnim psevdokeltskim vokalnim motivom, ki morda le po naključju spominja na tradicionalno rezijansko petje. Skladba se pretanjeno razvija v crescendu z dodajanjem različnih neverbalnih spremljajočih vokalov, stokanja in šepetanja, ki dajejo vtis notranjih glasov – notranjosti, ki bruha na površje (»Ne se bat, vse je vredu«). S svojo staccato vokalno zanko, ki se vije skozi celotni aranžma, Počasi izpade kot pomežik avantpop evergreenu O Superman ikonične Laurie Anderson, le da je skladba veliko bolj utesnjujoča in seksualna (»Počasi se vtisneš v kožo, z nevidnim dotikom prebadaš lupino, ko izdih ponikne v ječanju glasu in jaz se bližam vedno glasneje«), kar podkrepijo kompleksne teksture in ritmični pulzi hurdy-gurdyja. 

Da je album nastajal kot kolaž, postane jasno v sklepnem odseku albuma, kjer bonus pesmi zvenita kot priveska. Pravzaprav vse tri zaključne skladbe odstopajo od materiala, ki je bil napisan z Mazijem. Stilistično najbolj izstopa temačno psihedelična kompozicija Just the Way It Is, katere močno evokativna nosilna vokalna melodija je nastala že leta 2010 v sodelovanju z Joséphine Evrard za performans Out of Discord. Zastrašujoče sintovsko dromljanje se prepleta z zvoki indijskega glasbila chaturangui (pomislite na sitar) in »kitajske violine« erhu, ki evocirajo psevdoorientalske postindustrial eksperimente posebnežev Coil. Bitje srca je nekakšno glasovno sporočilo iz imaginarnega poštnega nabiralnika – eksperiment v ritmičnem fraziranju, elastičnosti glasilk in spuščanju nekontroliranih glasov, ki ga lahko interpretiramo kot notranji monolog srca, ki doživlja infarkt. Realnost iluzij pa je divja acappella, ki deluje kot mutant med krautrockom, ljudsko glasbo in proto technom. Udarci pesti na njenih prsih simulirajo motorik ritem, rafalne vokalizacije, izdihi in piskajoči toni pa opravljajo funkcijo sintovskih arpeggiov in naključnih blipov, ki skupaj tvorijo propulzivni gruv. 

Skratka, dramaturgijo albuma zaradi bolj eksperimentalnih podtonov nekoliko razbije zaključni trojček. Če vam vmes zaradi spevnosti nekaterih skladb uspe pozabiti, da poslušate album eksperimentatorke, vas epilog albuma vsekakor spomni, čigava izdaja je to. A po drugi strani so te pesmi nekakšna začimba, final touch, ki je dodana celotni albumski izkušnji, ki je vseskozi vrvohodska, na pol poti med znanim in neznanim. Irena Z. Tomažin svoj glas uporablja v najširšem možnem spektru in s spretnostjo dekonstruira idejo lepega, skladnega in harmoničnega glasu. Oblikuje ga in gnete, stiska in razteguje, uporablja in zlorablja za to, da v nas nekaj premakne, ne da bi nas pri tem alienirala. Another Crying Game je pristni dokument procesa konstrukcije pesmi kot zvočnih virusov, ki napadejo naše sinapse in elektrificirajo naša telesa, in hkrati priročnih samoočiščevalnih sredstev za izganjanje osebnih demonov.