KLG – Njihova zgodba

Kakorkoli obračamo, Klub ljubiteljev glasbe je bil tako v času delovanja kot danes posebnost v odnosu do glasbe. Nihče namreč do glasbenih (pre)izkušenj ni pristopil tako celovito kot četica glasbenih zanesenjakov v Kranju, ki se je najprej zbirala po lokalnih gostilnah, dokler v kleti Stare pošte ni dobila svojega klubskega prostora, ki je že v času delovanja pridobil legendarni status. Res škoda, da se ni ohranil v svoji prvotni obliki. Neskromno in brezrezervno fanovsko rečeno, bi ga lahko spomeniško zaščitili. Med leti 1975–1984 se je v njem in po Kranju nabralo veliko zgodb, tudi spomini, ki se jih vsak izmed udeležencev spominja drugače, zato resnično lahko verjamemo besedam enega izmed ustanoviteljev kluba in danes priznanega izdelovalca vrhunskih gramofonov, Franca Kuzme, ki pravi: »Resnica ne sme biti v napoto dobri zgodbi.« Sklepamo, da kolikor se je skozenj sprehodilo članov in gostujočih, prav toliko je zgodb, ki jih lahko prebiramo v spominskem zborniku Zgodba o KLG, izdanem ob petinštiridesetletnici kluba, ki ga je Andrej Šifrer pospremil z besedami: »Kapa dol Gojcu, da je po tolikem času vse to zbral v almanah in naredil vrhunsko zgodbo.« Spodnja njihova pripoved je postavljena kronološko, spomine pa so z nami podelili Franc Kuzma (ustanovitelj KLG-ja), Andrej Šifrer (podpredsednik 1978–1979), Gojko Bremec (predsednik 1981–1983) in Matjaž Grilc (predsednik 1984). Nobenih izkušenj nismo imeli, naša imena niso pomenila nič, vendar sta nas predanost in zaljubljenost v početje hitro postavili na zemljevid v Sloveniji in tudi širše. KLG je postal skupek idej, povezovalnih razmišljanj, kjer so bili eni bolj tehnični tipi, drugi so imeli boljše organizatorske sposobnosti, tretji pa smo bili bolj vešči na vsebinsko-glasbenem terenu. Posamezniki smo del svojih neklubskih zanimanj prinašali v klub.

* V lanskem letu je pri Layerjevi hiši izšel zbornik Zgodba o KLG. Naročite jo lahko TUKAJ.     

Začetek

Najprej se vrnimo v neke druge čase. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, točneje 16. maja 1975, je bila v Kranju ustanovitvena skupščina Kluba ljubiteljev glasbe (KLG). Pogosto se zgodi, da z varne razdalje radi romantiziramo preteklost, vendar: zakaj ste se takrat zbrali in kaj so bile prve smernice kluba?

Kuzma: Preprosto povedano, šlo je za vse bolj redna srečanja prijateljev, ki smo imeli radi glasbo, zato smo so se povezali v neformalno združenje, ki se je pozneje preoblikovalo v KLG. Takrat sva predvsem s Simonom Uršičem veliko časa preživela skupaj ter ob poslušanju rockovske glasbe debatirala o njej in raziskovanju hi-fi sveta. Sredi sedemdesetih let do plošč ni bilo lahko priti, vsaj tistih ne, ki so nas zanimale, zato je beseda tekla tudi o njihovi nabavi: katere plošče so zanimive in kje jih naročiti. Razmišljali smo, kako bi svoje interese, vezane tako na glasbo kot na njeno poslušanje, povezali, zato se je kmalu razvila ideja o nekakšnem klubu. Osnovna ideja je bila torej zelo preprosta: izmenjava mnenj – danes bi rekli o alternativni, takrat pa je bila to rockovska glasba – v kombinaciji z njenim poslušanjem.

Kakšna je bila medijska krajina popularne glasbe v tistem času v Sloveniji, še bolj podrobno v Kranju, saj je v enačbo treba vključiti tudi mikrolokacijo.

Kuzma: V razredu v srednji šoli sem imel devetnajst sošolcev. Poleg mene je samo še en sošolec poslušal rock, preostalih osemnajst pa ne. Kogar je takšna glasba zanimala, ji je seveda sledil, kakor je vedel in znal. Na Radiu Ljubljana in Radiu Koper si občasno lahko zasledil nekaj tovrstne glasbe, kakšno uro na teden so namreč namenili progresivni rockovski glasbi, medtem ko je bil Radio Študent za nas sveta postaja. Problem je le bil, da frekvenca RŠ-a Kranja ni dosegla. Preostala glasbena ponudba, ki je bila dostopna po televizijskih in radijskih valih, pa nas seveda ni zadovoljevala. Začel sem iskati somišljenike, da bi z njimi glasbo poslušal in raziskoval. Spontano smo se začeli povezovati in skupaj iskati kanale, da bi prišli do nove (in starejše) rockovske glasbe. Izvor je bila gramofonska plošča, ki pa je bila draga zadeva. Naročanje iz tujine je pomenilo dodatne stroške, zato so bile vsakršne informacije, kaj in kje se splača kupiti, zelo dobrodošle. Te si lahko dobil pri nas, v KLG-ju, prav tako pa tudi prve informacije, na kakšnem sistemu kupljene plošče poslušati. Takrat smo bili namreč vsi pod vtisom čarobne besedne zveze – hi-fi.

Za odprtje in predstavitev kluba KLG in njegovega delovanja ste hoteli organizirati koncert skupine Buldožer, vendar se načrti niso izšli.

Kuzma: Skupina Buldožer je nastala praktično sočasno z nastankom KLG-ja. Ko smo v klubu razmišljali, katero skupino bi povabili za prikaz delovanja novonastalega kluba, smo takoj prišli na idejo – Buldožer. Koncert bi se moral zgoditi v Kinu Center, ki je bil takrat ena najboljših kinodvoran v Sloveniji za prikazovanje filmov in koncertno dejavnost. Nekaj tednov pred načrtovanim koncertom je skupina Buldožer nastopila na zagrebški televiziji, kjer je Marko Brecelj med nastopom uporabil invalidski voziček, kar je močno razburilo del javnosti. Nič drugače ni danes, ko se na vsakem koraku išče vse mogoče načine, da se alternativno umetnost zatre. Iz občinskih krogov smo dobili priporočilo, da bi bilo koncert najbolje odpovedati, mi pa nismo hoteli ogroziti obstoja kluba, zato do koncerta ni prišlo. 

Po letu ali dveh, po nekaj začetniških negotovostih in lovljenjih, je KLG začel intenzivno pridobivati na prepoznavnosti in je postal pomemben del (klubskih) glasbenih strujanj v osrednjeslovenskem prostoru. Kaj bi lahko opredelili kot prelomni trenutek? 

Šifrer: Ključni trenutek v delovanju KLG-ja je bil koncert, pravzaprav slovenska turneja Aleksandra Mežka, ki sem jo izpeljal preko KLG-ja. Izkazala se je za uspešno zgodbo, kar nas je vzpodbudilo, da s koncertno dejavnostjo nadaljujemo. Uspešen koncert v Kranju je bil prvo lepilo, ki nas je sestavilo, in spoznali smo, kaj vse lahko naredimo, če smo svojemu delu predani. Nobenih izkušenj nismo imeli, naša imena niso pomenila nič, vendar sta nas predanost in zaljubljenost v početje hitro postavili na zemljevid v Sloveniji in tudi širše. KLG je postal skupek idej, povezovalnih razmišljanj, kjer so bili eni bolj tehnični tipi, drugi so imeli boljše organizatorske sposobnosti, tretji pa smo bili bolj vešči na vsebinsko-glasbenem terenu. Posamezniki smo del svojih neklubskih zanimanj prinašali v klub. Sam sem konec sedemdesetih let veliko potoval, bil na začetku punka v Angliji, pisal za Stop, Mladino in Dnevnik, delal na Radiu Študent – in ta spoznanja in izkušnje sem prinašal v KLG.

Ali ste kakšno izkušnjo iz tujine vpeljali tudi v delovanje KLG-ja? Ali v tujini, predvsem v ZDA in Angliji, kjer so strujanja popularne glasbe odločilna za popkulturne vibracije v svetu, sploh obstajajo tovrstna klubska organiziranja?

Šifrer: V ZDA in Angliji takšnih klubov ni. Predvsem v ZDA se vse začne in konča pri denarju. Šele ko se zbere določena vsota, potem se začne razmišljati, kaj in kam z njo. V Sloveniji, takratni Jugoslaviji, smo imeli prednost, da smo živeli v sistemu, ki nam je dovoljeval do določene mere pljuvati čez kakšno stvar, samo ne čez partijske bogove. Če si se izognil njim, potem si lahko počel marsikaj. V tujini tega nisem zasledil, prepričan sem celo, da smo imeli samo pri nas to možnost in priložnost. Podobni klubi so se kmalu začeli ustanavljati tudi drugod po Sloveniji. Ni bilo malo ljudi, ki so me klicali: kako pri vas to deluje, da se tudi sami preizkusimo v tem. Verjamem pa, da smo bili prvi, ki smo se glasbenih dejavnosti lotili na ljubiteljski način, od tod tudi ime Klub ljubiteljev glasbe. Glasba pa je zelo širok pojem, zato smo se trudili, da pod streho KLG-ja aktiviramo in povežemo karseda največ panog. In sproti smo se učili, to je zelo pomembno! Ko je uspel Mežkov koncert, je bilo precej lažje, saj se je vsak glasbenik rad odzval na naš klic. Hitro so namreč spoznali, da za KLG-jem stoji organizirana ekipa ljudi, ki te ne bo nategnila in ki neizmerno uživa v svojem početju.   

Nadaljevanje

Prelomni trenutek v delovanju KLG-ja je bila nedvomno pridobitev lastnega klubskega prostora, kar je pomenilo, da so se ideje stekale na eno mesto in navzven, klubovcem pa se ni bilo več treba sestajati po gostilnah ali v kleti vrtca Janina.

Bremec: KLG je pravilno začel delovati leta 1978. Takrat smo namreč v kleti Stare pošte na Koroški ulici 2 dobili svoje prostore, kar je vanj pripeljalo veliko mladih z novimi ali svežimi idejami. Znotraj kluba so se po žanrih oblikovale sekcije (punk, reggae, jazz), imeli smo glasbeno-tematske večere, organizirali smo koncertne večere in skupinsko obiskovanje koncertov doma (Ljubljana) in v tujini (Benetke, Rotterdam). Tedensko smo imeli sestanke, kjer smo se dogovarjali, kako naprej. Začeli smo izdajati svoje glasilo, v katerem smo predstavljali svoje dejavnosti, napovedovali koncerte in vabili na avdio-akustične tečaje. Prve številke je urejal Franc Kuzma, ko pa je glasilo prevzel študent novinarstva Marko Jenšterle, je začelo izhajati bolj profesionalno. V njem je svojo striparsko kariero začel Zoran Smiljanić. V najboljših časih smo prodali okoli šesto izvodov glasila.

Napovedali ste tudi nekatere oblike glasbenega obnašanja, ki smo jih spoznali kasneje, nekatere pa poznamo še danes, na primer organizirano skupinsko obiskovanje koncertov.

Bremec: Konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih tega nismo tako dojemali. Na že omenjenih sestankih smo razmišljali, kako bi glasbo predstavili karseda veliki množici ljudi, na svojstven način poslušalce tudi izobrazili. Pred koncerti smo začeli prirejati tematske večere, kjer smo jih pripravili, kakšne glasbe bodo deležni. Pred vsakim koncertom smo jih tudi nagovorili, kako se je treba na njem obnašati. Danes je nekaj povsem normalnega, pri nas pa se že leta 1980 na punkovskih koncertih v Delavskem domu ni smelo kaditi; ne da bi mi imeli kaj proti kajenju, temveč so nam upravniki doma dvorano odstopili šele potem, ko smo zagotovili, da se na koncertih ne bo kadilo. So pa KLG-jevski koncerti kmalu postali prepoznavni tudi drugod po Sloveniji. Navdušen nad vzdušjem na skupnem koncertu skupin Pankrti in Buldožer, je o tem pisal Stane Sušnik in se spraševal, kdaj bo takšno noro koncertno vzdušje, a brez vsakršnih izgredov, prišlo do Ljubljane.

Kakšen je bil odnos lokalnih oblasti do kluba?

Bremec: Šele precej kasneje, celo nedavno, ob izidu zbornika, smo izvedeli nekaj več »političnega« ozadja, če se tako izrazim. »Pa kje so se ti našli, pa ravno pri nas, v Kranju, da bomo sedaj imeli probleme,« se je na občinskem sestanku ZK-ja nekoč vprašal eden izmed prisotnih. Razmišljali so, kaj narediti z nami, dokler se nekdo izmed sestankujočih ni oglasil: »Pa vi ste nori, če bi poskušali kakorkoli razbiti njihovo delovanje. Tu jih imate vse na kupu in jih je precej lažje nadzorovati, kot če bi bili razpršeni na več koncev in krajev.« Tako smo dobili svojega policaja, ki nas je hodil redno nadzirat – v ponedeljek in sredo so bila vrata kluba namreč odprta; ko pa je spoznal (nihče izmed članov ni bil problematičen v šoli, prej narobe, bili smo vzorni učenci), da si pri nas ne bo nabral veliko političnih točk, je začel prihajati redkeje. Šele po aferi Desant na Beograd smo v klubu imeli nekaj sestankov s kriminalisti in udbovci. Po nareku smo morali ustanoviti ZK sekcijo, to je bilo pa tudi vse; delovala je zgolj na papirju, naša prioriteta je bila namreč glasba.       

Epilog

Po pretežno lokalni prvi petletki je odličen glas o KLG-ju segel onkraj občinskih meja.

Grilc: KLG je na prelomu v osemdeseta postal prepoznaven povsod po Sloveniji in tudi Jugoslaviji. Od vsepovsod smo dobivali pisma podpore, od vsepovsod so nam avtorji pošiljali članke, da bi jih objavili v našem glasilu. Ustvarjalni nemir, ki smo ga vnesli v Kranj, je segel preko občinskih meja – če se izrazim malce slikovito: izvažali smo ga po vsej Jugoslaviji. Koncerti so bili odlično obiskani, glasilo prodano v veliki nakladi tudi izven mesta. KLG je postal zagotovilo za odlične glasbene izkušnje. To velja predvsem za tako imenovane KLG-jeve jazz večere v Prešernovem gledališču (vsak torek ob devetih), ki so bili tako uspešni in tako dobro obiskani, da smo šli v nos gledališčnikom, ki so iskali in našli način, da so jih ukinili. Izgovarjali so se, da uničujemo preproge in zlate lističe na okvirjih ogledal, zato so nam iz ljubosumja odrekli gostoljubje. Preselili smo se v klet hotela Creina, kjer je bil v tistem času Disko klub, vendar ta prostor po vzdušju ni mogel nadomestiti kadilnice v Prešernovem gledališču.   

Kako in zakaj se je zgodba na koncu izpela?

Grilc: V letih 1981 in 1982 je bila najbolj aktivna faza kluba. Vanj je prišla skupina gimnazijcev in ljubiteljev glasbe, ki smo bili prijatelji že pred tem. To je bilo v tistem obdobju tudi dejavno jedro kluba, ki je počasi prevzemalo organizacijo od predhodnikov. Govor je o generaciji, ki je v velikem številu jeseni 1982 odšla na služenje vojaškega roka, kar je pomenilo, da je klub praktično čez noč ostal brez večine najaktivnejših članov, ki so pred tem vodili logistiko in njegovo delovanje. Leta 1984 smo uredili še eno številko glasila, potem pa se porazgubili po fakultetah … Vojska je torej razčlenila opevani duh kluba, ki je bil naš način življenja, pravzaprav naša mladost.    

Posebnosti: hi-fi sekcija

Kuzma: Osnovna filozofija sekcije, pravzaprav vsakršnega poslušanja glasbe z nosilcev zvoka, je bila: če je nekaj na plošči, pomeni, da si je glasbenik zamislil oziroma predstavljal, da bi mi to morali slišati. Če je avdio-akustični sistem slabši, potem je takoj jasno, da vseh zvokov na plošči ne bomo mogli zaznati. Pri reprodukciji glasbe slišimo melodijo, napev, ne pa vseh zvočnih odtenkov – in boljša reprodukcija, zlasti pri kompleksnejši glasbi, nas bo bolje približala umetniškemu delu. V ospredju sekcije sta bili dve stvari: raziskovanje zvoka in svetovanje, kakšen hi-fi sistem kupiti s sredstvi, ki jih je bil posameznik voljan vložiti. Finančna sredstva so vedno, še posebno pa takrat, igrala odločilno vlogo, zato smo na teh delavnicah redno raziskovali in računali, kako z minimalnimi sredstvi doseči najboljši učinek.    

Desant na Beograd

Bremec: Desant na Beograd je bil naslov načrtovanega koncertnega projekta slovenskih glasbenikov v Beogradu. Kranj in okolico smo polepili s plakati. Takrat sem delal na Železniški postaji v Kranju in prišla je direktiva, da se moram takoj in pod nujno zglasiti na občini. Celo z marico so prišli pome. Tam je potekal sestanek SZDL-ja in starejši tovariši so me takoj napadli, kaj se gremo. Kdo se je izmislil plakat z naslovom Desant na Beograd pa kaj je to Begnagrad, Pankrti, Srp ... In še datum je bil 7. april (1982). Mislili so, da se norčujemo. Poskušal sem jim obrazložiti, da če slovenske skupine ne uspejo v Beogradu, praktično pomeni, da ne obstajajo. Zaradi tega smo jih zbrali v Delavskem domu kot popotnico za Beograd. Nič niso hoteli slišati o tem, vprašali so me celo, če bom stal ob teh plakatih in vsem mimoidočim razlagal, kaj z njimi mislimo. Zahtevali so, da jih odstranimo, vendar jih nismo. Šele dan po koncertu sem z Globusa enega vzel za spomin.