Ko furija dozori

Ko imamo polna usta prodora in izvoza naše glasbe čez meje domovine, se zlahka ujamemo v past sprenevedanja, saj še zdaleč ni tako malo naših bendov in izvajalcev, ki prodirajo veliko dlje, kot seže pogled s Triglava. Na primer ljubljanski psychobilly trio Clockwork Psycho.

Kmalu po nastanku leta 2011 je zajahal furijo vnetljivega punkabilly koktajla in hitro zaoral v internacionalno psychobilly sceno. Prvi, petnajstdnevni evropski turneji z The Koffin Kats leta 2012 in uvrstitvi na kompilacijo nemškega magazina Dynamite leta 2013 so sledile nove turneje po klubovju psychobilly scene po Evropi in koncerti na profiliranih festivalih Bedlam Breakout v Angliji, Psychobilly Earthquake v Nemčiji in Moonshine Madness na Nizozemskem. Želja in vztrajnost v eni roki, v drugi pa pripadnost in ideja sta po naravni poti vpela Clockwork Psycho v razvejano podtalno glasbeno mrežo, ki bo živela ne glede na to, ali se bo glasbena industrija sesula ali ne. Mimogrede, ko se navdušujemo nad metalci in njihovo fanatično zvestobo metalskemu plemenu, ne pozabimo na rockabillyjevsko privrženost, ki po srčnosti, predanosti in borbenosti prav nič ne zaostaja za metalsko zvestobo do groba. Te zvestobe do rokenrola zasedbi Clockwork Psycho ne zmanjka; pravzaprav brez izkazane zavzetosti in predanosti ne bi bilo te prebojne triglave furije, ki ne izda ne poslanstva ne osnovne ideje – igrati psychobilly na svoj način. Sodeč po letos izdanem tretjem albumu, drugem za londonsko psychobilly-rockabilly-garažno založbo Diablo Records, bend še zdaleč ne popušča, pač pa vztraja na poti zastavljene vizije, in to brez najmanjše muke, in samozavestno orje globoko v ledino. 

Clockwork Psycho je imel že na začetku zastavljeno vizijo, ki jo je z rednim igranjem izpopolnjeval, nadgrajeval in pilil. Če je na prvencu še tipal in poskušal, na drugem pa se oblikoval in rastel, je z The Hated ne samo dosegel skokovit ustvarjalni napredek tako na izvedbeni kot avtorski ravni, ampak tudi dozorel.

Kilometrina in nabrane izkušnje so učvrstile trojko, ki s ploščo The Hated nastopa še odločneje. Če je bil prvenec Nightmares From Laibach še ofucan in brezglavo brzeč, se je izraznost benda na drugem I Don’t Give a Fuck že bolj osredotočila, zgostila in utrdila. Z današnje dveletne distance ga morda celo bolje razumemo, saj premore številne nastavke in zametke, ki so na tretjem prišli na plano v vsem sijaju. Brez večjih produkcijskih posegov je bend ostal zvest osnovni ideji prvinskega in energičnega, srditega in napadalnega punkabillya, ki ga je oplemenitil z dozorelim občutkom za dinamiko, melodijo in finese. 

Še vedno so tu tleskajoči kontrabas, deroči bobni in kitarske bravure. Tako kot Clockwork Psycho vlije lastnega ekstrakta predelavam folk pesmi In The Pines in bluesovske Got My Mojo, se tudi v ostalih komadih ne oddalji od tradicije: vešče, na trenutke že prav drzno jo presnavlja in prepričljivo vpleta v svojo nabrito govorico. Poskočna neposrednost in razigrana surovost je prepojena s prefinjenimi elementi, med katerimi izstopa country-bluesovska navihanost, ki se vleče skozi celo ploščo in je eden od pridelanih presežkov nove plošče. O skapunkabilly himni plošče The Bootsstomp Man pa ne bi izgubljal besed, z njo bend še bolj podžge subkulturni direndaj. Nabritost pouličnega punka in razigranost rockabillyjevskega varieteja je odebeljena z aranžmajsko vedrino. Sproščenost in igrivost se stopnjujeta z razgibanimi podtoni in stilističnimi niansami, s katerimi je Clockwork Psycho pridobil na živopisnosti in svežini. Bend se ves čas poigrava z dovtipi in motivi iz zakladnice rokenrola, ki mu dajejo navdih in moč. Širi si obzorja in si z njimi postavlja nove izzive, ki se jih loteva nepreračunljivo, brez napora in neposiljeno. Trdo stoji za tem, kar dela. To je bend z obrazom, kar na novem albumu pride posebno do izraza z opaznim napredkom na vokalni ravni, ki je postala skoraj nosilni steber prodornosti Clockwork Psycha. Kontrabasistka in frontwoman benda Clockwork Lilith se je izpopolnila kot pevka in enkrat presune kot pojoči slavček, drugič že mlati z odločnostjo, ki spomni na Beki Bondage iz angleške punk skupine Vice Squad. Tudi preostala dva člana, kitarist Al Eržen in bobnar Marko Valant, sta vokalno bolj prezentna. Za zdaj sta še bolj stripovska junaka v primerjavi z Lilith, a ni vrag, da se njuna burleska ne bi kmalu pretvorila v izrazitejšo psychobilly grotesko, kar bi sicer znalo biti dvorezno, saj bi bil bend pred preizkušnjo, da izgubi humor, katerega za zdaj ta punkabilly na srečo še premore v izobilju. 

Clockwork Psycho je imel že na začetku zastavljeno vizijo, ki jo je z rednim igranjem izpopolnjeval, nadgrajeval in pilil. Če je na prvencu še tipal in poskušal, na drugem pa se oblikoval in rastel, je z The Hated ne samo dosegel skokovit ustvarjalni napredek tako na izvedbeni kot avtorski ravni, ampak tudi dozorel.