16.04.2020
Ko glasba enovito, a spolzko zapoje
Drugi studijski album domačega alter rock tria Jegulja lahko umeščamo med to in ono podzvrstjo trdih kitarskih muzik, bolj kot golo katalogiziranje pa je za inštrumentalni trio značilna svojeglava svoboda ustvarjanja zvočne zgodbe.

Jegulja
Exit Sandman
samozaložba
2020
Predstavljamo drugi studijski album domačega alter rock tria. Album Exit Sandman s sedmimi pesmimi lahko umeščamo med to in ono podzvrstjo trdih kitarskih muzik, bolj kot golo katalogiziranje pa je za inštrumentalni trio značilna svojeglava svoboda ustvarjanja zvočne zgodbe. Pri bendu Jegulja, nastalem iz zasedb Uroš, Carnaval in Lene Kosti, namreč ne gre le za glasbeni izdelek s posamičnimi deli, ampak se ti lepo sklenejo v enovito in »čudaško« zvočno pripoved. Tri leta po prvencu Darkest Light (na znanem medmrežnem portalu je bil razglašen za album leta) je DIY trojček ustvaril še en presežek na področju alternativne(jše) popularne kitarske glasbe. Če je v zadnjem času opaziti porast bendov s stonerskimi in psihedeličnimi značilnostmi, ki svojo pripadnost trendu večinoma dokazujejo zgolj s plastičnim kopiranjem zvočnih vzorcev iz sedemdesetih in devetdesetih let, pa je Jegulja še korak ali tri naprej od tega časovno razvojnega izseka (trdo)kitarskega žanra.
Tri leta po prvencu Darkest Light (na znanem medmrežnem portalu je bil razglašen za album leta) je DIY trojček ustvaril še en presežek na področju alternativne(jše) popularne kitarske glasbe. Če je v zadnjem času opaziti porast bendov s stonerskimi in psihedeličnimi značilnostmi, ki svojo pripadnost trendu večinoma dokazujejo zgolj s plastičnim kopiranjem zvočnih vzorcev iz sedemdesetih in devetdesetih let, pa je Jegulja še korak ali tri naprej od tega časovno razvojnega izseka (trdo)kitarskega žanra. Material je posnel že Jeguljin šesti bobnar, Jure Kolšek, za miks in mastering zvoka je bil zadolžen Drago Popovič, vizualno umetniško vrednost pa je dodala Sara Koncilja.
Kako narediti nekaj po svoje in to še primerno zapakirati? Sedem let trajajoče ustvarjanje in aktivno koncertiranje ponavadi prinaša rezultate. To najbolje vesta kitarista Jure Gašper in Jan Kozlevčar. Večno aktualna tematika hudobnih jezikov si je zaslužila uvod (Evil Tongue), brez nepotrebnega hitenja in z začetnim kitarskim prijemom, ki ni nič manj nalezljiv kot vsi ostali na plošči. Z drugimi besedami, na albumu ni dolgočasnega rifa. Razvojni lok pelje v nedoločljivost in nepatetičnost, in ko že misliš, da si dojel komad, te preseneti soliranje kitarista Jana Kozlevčarja. Najkrajši pesmi sledi naslovna Exit Sandman. Ta spin off popularnega težkokitarskega velikana Metallice je najboljši dokaz za neoprijemljivost in izvirnost zasedbe. Čeprav je zgradba, od pumpajočih bobnov naprej, na las podobna osnovi, sta zvoka kitare Kozlevčarja in baritonke Jureta Gašperja tista, ki zgodbo zasučeta v popolnoma avtorsko smer. Kot da bi fantje želeli povedati, da je tistega popularnega dogajanja z začetka devetdesetih nepreklicno konec. Zato naj bi se ga ne zgolj kopiralo. Skladba zopet pelje v neznano smer, ki pa se poslušalčevemu ušesu zdi neverjetno znana (je kdo omenil Josha Hommeja?). In ko poje inštrument, je vokaliziranje res odveč. Vendar se zvočna slika stalno premika naprej, bolj ko zreš vanjo in že misliš, da si dojel bistvo, še en zasuk ... In zopet smo na začetku pesmi, ki oznani konec. Za tovrstno razvijanje so potrebne krepke minute, v šestih se da marsikaj. Ko si že noter, ti Jegulja ponudi glavni meni. Poigravanja z ritmiko so prisotna na vsem albumu, to vodi v stalno poigravanje s poslušalčevo zavestjo. Soliranje deluje kot »aha, to mi je znano« efekt, pa čeprav gre za golo zavajanje.
Retarded nation je s sedmimi minutami najdaljša skladba na albumu. Čeprav je to že značilnost Jegulje, pa je stalni zasuk, najsibo ritmični ali melodični, njeno najmočnejše (so)zvočno orožje. Ko je prihodnost nepredvidljiva ... Obenem so naslovi tisti, ki povedo več kot nepotreben lirični subjekt. Če je sledeči dve pesmi zopet možno spraviti pod isti časovni okvir, je Elf Scent za odtenek svetlejša od Self-Destructive Satana (SDS). Definitivno prva asociira na puščavo, pot skozi neznano ravan, ki te premakne celega, v nekak neverjetno (ne)znani prostor občutja. Zanimivo bi bilo komade poenotiti v albumski pesemski sestavek, če bi izničili pavze med njimi, bi bilo to še najbolj občutno. Formula, ki si jo sedaj že lahko predstavljamo, očitno deluje, zakaj bi jo spreminjali? Moto bi se lahko glasil: »Vse je iluzija,« kajti Jegulja si ne pusti priti preblizu, izpodmakne tla pod nogami, a se na srečo znajdemo v breztežnostnem prostoru. Zato se sprosti in uživaj v neoprijemljivem, spolzko bežečem in navideznem. Če to ni aktualno?
In nazaj na začetek, preveč si dojel, si lahko mislimo, tudi po predzadnjem izseku. Zaključna skladba Amber Eyes ne odstopa od »normale«, zvabi te v temno stranpot, butne v glavo, a šele zdaj si zares živ, po udarnem sredinskem bridgu ne veš, kaj se dogaja. Ko počasi odpiraš oči, slišiš fade out kitarskega tona, ki obvisi v zraku. Sanjanja ni več. Si le ti, zaprepaščen nad hrupno tišino realnosti, molčiš in se sprašuješ, kaj se je pravkar zgodilo. Poslušanje celotnega albuma je za popolno doživetje Exit Sandmana obvezno!