Končno! Prvenec s pravo mero!

Klemen Kotar ni neznanka v našem glasbenem prostoru, četudi »na zunaj« ime najverjetneje deluje tako. Za to je deloma kriv on sam, saj je potreboval leta in leta, da je sestavil prvenec, pa še ta je v bistvu odsev živega nastopa na letošnji izvedbi festivala Godibodi. Klemna sem prvič ugledal na prelomu tisočletja kot člana brass sekcije čudovite zasedbe Soulata, zbrane okoli Andraža Hribarja, ki je bogatila večere v zdaj ugaslem klubu Hound Dog. Takrat še ne docela izdelan saksofonist, temveč aktiven vajenec na terenu, je v grobem že nakazal, kam ga zanaša v nekaterih žanrskih poglavjih: med jazz in soul ali soul in jazz z nekaterimi konkretnimi odtenki popa, pri katerem gre tako za glasbo kot za stanje duha. Tokrat, na prvencu, je k temu dodal še kompaktni rockovski attitude, s čimer je svoje godbe osvobodil vsakršnih predsodkov. Ali kot da je tudi nam hotel povedati tisto, kar najverjetneje uči svoje slušatelje na Ljubljanskem konservatoriju: da se je glasbi treba odpreti brez omejitev ali čustvenih zadržkov. 

Dušni pastirji so intuitiven album, na katerem v ozadju ni veliko ideologije ali razmišljanj, le igra in igranje. Čvrsto pluje po morju godb, kjer se prepletajo motivi različnih žanrov brez vsakršne vnaprej strogo določene destinacije. Poleg prefinjenih tehnik glasbeniki igrajo ravno takrat, ko je to potrebno. Skratka, ne pretiravajo in se poleg vsega še slišno zabavajo.

Z gotovostjo ne morem trditi, koliko vsega se je v vmesnem času nabralo v Klemnovih saksofonih, a nekaj je gotovo: že prvo poslušanje ploščka ponudi vtis, da je avtor – tudi skozi neprešteta sodelovanja – vpijal najrazličnejše motive in jih s pomočjo ekipe, v kateri so Miha Koren (bas), Žiga Stanonik (kitara), Gašper Kržmanc (kitara) in Enos Kugler (bobni), notranje poenotil, na zunaj pa pustil, da zadihajo povsem po svoje. Godbe na Klemen Kotar & Dušni pastirji so, najenostavneje povedano, zelo dobro osmišljena in izvedena sinteza modernega jazza, rocka in filmske glasbe, pa slednje prav nič ne koketira z naslovom druge skladbe na albumu, Morriconejev izgubljeni fjord. Nekatere rešitve namreč v spomin takoj prikličejo prostornino vzdušja ameriških filmov in nanizank iz druge polovice osemdesetih, ko so rockovski kombo plemenitili z intervencijami saksofona, še več, saksofon imel je osrednjo vlogo, kateri so se morali soigralci prilagoditi. Klemen v tem početju ni toliko strog in članom spremljevalne skupine dovoli, da posežejo za duhovitimi rockovskimi podrobnostmi in citati iz modernih žanrov, ki nikdar niso preforsirani v crossover kolaž za vsako ceno. Godbe (v živo) se dogajajo, dihajo, spretno prepletajo med seboj, pri čemer takoj začutimo spretno preliminarno aranžiranje in spontano notranjo komunikacijo. Prožni kvintet se poigrava z njimi, včasih na ohlapno odrejeno temo (gostovanje Janeza Dovča na harmoniki v skladbi Balada za slide kitaro in reverb), drugič povsem iz afekta v soočenju notranjega naboja in izvajalske »konference« javnega dogodka. Skladbe, kot sta Predmestje in Dušni pastirji, so prepolne groova in že na prvo poslušanje pri poslušalcu vzbudijo krivdo, da se dogodka ni udeležil. Zato je bil njihov prenos na digitalni medij še toliko bolj potreben, da se muzike ne bi znova izgubile v času in prostoru. Po prebranem sodeč, Klemen ni najbolj zanesljiv pri (za)beleženju avtorskih zanosov in je šele po pritiskih z več strani podlegel snemanju in izdaji prvenca. Pozno, a nikakor ne prepozno!

Dušni pastirji so intuitiven album, na katerem v ozadju ni veliko ideologije ali razmišljanj, le igra in igranje. Čvrsto pluje po morju godb, kjer se prepletajo motivi različnih žanrov brez vsakršne vnaprej strogo določene destinacije. Poleg prefinjenih tehnik glasbeniki igrajo ravno takrat, ko je to potrebno. Skratka, ne pretiravajo in se poleg vsega še slišno zabavajo. In v tem je ravno ena izmed umetnosti kakovostne glasbe.