11.09.2022

Krasni novi transhumanistični spev

Muzikal Boljši svet odstrla srhljiv pogled na trenutno stanje človekove zavesti in politike ter tudi na izkupiček neomejenega tehnološkega napredka v prihodnosti.

Maia Juvanc

Ira Ratej, Ana Duša, Iza Strehar, Luka Jamnik;: Boljši svet
Foto: Peter Giodan

2. septembra nam je premiera muzikala Boljši svet v Mestnem gledališču ljubljanskem odstrla srhljiv pogled na trenutno stanje človekove zavesti in politike ter tudi na izkupiček neomejenega tehnološkega napredka v prihodnosti. Muzikal preseneča z več vidikov. Glede na zasnovo celote s svojo izdelano enovitostjo izstopa iz žanra, ki je po naravi eklektičen. Celovitost je opazna tako na umetniški kot tudi idejni ravni. Resno tematiko nam muzikal približa na svojski način s kombinacijo šaljive ironije in resnih opozoril ter s klicem upanja za dejanski boljši svet. Neposredno v gledalca usmerjeno pripoved je predstava podala z noto umetniške razposajenosti, ki je mestoma vznemirila, drugje pa ganila s presunljivo pristnimi dramaturškimi preobrati. V občinstvu zato ni manjkalo odkritega smeha in navdušenih aplavzov. Boljši svet je primer celostnega umetniškega glasbeno-gledališkega dela, ki nam ga je lahko predala samo učinkovita in sodelujoča gledališka ekipa. Pripovedoval nam je o vse hitreje porajajočem se svetu digitalizirane moči. O tej se govori, da nam bo posegla še globlje v zavest in fizična tkiva. Predstava nam je z umetniškimi sredstvi dala v razmislek med drugim to, ali se nam tak svet napredka ne bliža precej hitro in ali nam ne prodira tako v zavest kot tudi v fizična tkiva.

Nastopajoči so z vživeto igro ter izvirno koreografijo Anje Möderndorfer, ki se ji je posrečilo organsko povezati dramske elemente z glasbenimi, in solidnimi glasovi izrisali sicer že kar zlajnano pripoved distopičnega tipa »krasni novi svet«. Vendar je bila bojazen pred generičnim odveč, saj je predstava z drznimi preobrati in originalnimi dramskimi zapleti na ključnih mestih poskrbela za napet dramaturški lok, ki je bil za nameček posut s presenečenji. Temeljit libreto Ire Ratej in Ize Strehar je našel smiselna stičišča z glasbenimi točkami oziroma songi Ane Duša in Luke Jamnika. Za zaokroženost je poleg notranje logike dogajanja in tekočih duhovitih dialogov prispevala tudi notranja logika pesmi. Te je prepletala glasbena motivično-tematska povezanost, zato je glasba delovala kot nosilka emotivne teže drame. Izmed presunljivih trenutkov omenimo Grofičino merjenje s pištolo v Lucijana med njegovim ljubezenskim duetom z Nino. 

Glasba je vsebino primerno potencirala in ji hkrati dodala dobršno mero pestrosti v karakterni in stilni raznolikosti, kar je redkost v slovenskih muzikalih. Songi so s harmonsko in tonsko raznolikostjo uspešno izzvali določene asociacije. Neke vrste »primitivno« predzgodovinsko življenje, ki ga zdaj vodijo človeški »izmečki« transhumanističnih sistemov v kanalizaciji metropole Omnibija, je ponazarjal arhaični zven paralelnih kvint v pevskem partu, in sicer skupaj z asketskim inštrumentarijem bobnov in klaviature. Ponavljajoči se refreni so vsebovali nekaj subtilnih potez melosa srednjeveških liturgičnih spevov. Tematiko sobivanja so podajali v polnejših harmonijah vokalnega ansambla, spet drugič pa s solistom v ospredju in zborčkom v ozadju. V melodično navdahnjenih solističnih pasusih Lucijana nas je nagovorilo mesijansko sporočilo o uporu sistemu. Nekateri glasbeni motivi so se ponovili v naslednji pesmi in dalje razvijali pesemsko rdečo nit. V enem primeru je bilo moč zaznati nekaj podobnosti s harmonijami iz pesmi True Colors Cyndi Lauper, v drugem pa so zgoščena agogika in melodični skoki spominjali na scene iz muzikala Jezus Kristus Superzvezda. Vendar to ni okrnilo izvirnosti dela, ki je ostajalo svojsko vse do tipičnega končnega tableauja zadnje zmagoslavne pesmi.

Razcepljenost futurističnega sveta je scenografka Urša Vidic uspela prikazati na učinkovit in logičen način s kontrastnimi barvami in razdeljenim odrom zgornjega in spodnjega sveta. Lesketajoči odtenki belo-srebrne in zlate barve ponazarjajo tehnološko spojenega človeka na hierarhičnem vrhu, medtem ko je v zemeljskih odtenkih osnovnih barv rdeče, rjave in zelene prikazan spodnji sloj človeških bitij, ki so se znašla v odplaki, na periferiji družbenega in materialnega obstoja. Protagonisti so bili izrisani kot večplastna bitja, z vsemi človeškimi atributi in pomanjkljivostmi, zato smo razumeli, zakaj je nič hudega sluteča Poštarica zašla v kriminalna dejanja in izdala bistvo svoje skupnosti zavoljo življenja enega metuljčka. Čustveni izpadi in nelogične reakcije Tajnice so bili razumljivi človeški odzivi na hlad ostrega razuma, odtrganega od fizične resničnosti. Zgornji svet je z elegantnimi in premišljeno izdelanimi, rahlo nevtralnimi kostumi Bjanke Adžić Ursulov prikazoval superiornost življenja v primežu vseobsegajoče umetne inteligence (Vadetekum), ki razpolaga tudi z DNK zapisom slehernika. Kostumografija je izstopala po umetelni izdelavi in s pomenljivim posegom z malenkostmi v celoto (zlasti oprava Svečenic). 

Zanimivo je bilo opazovati, kako je ekipa v kontekstu muzikala uspela prikazati realna notranja čustvovanja človeka v primežu totalitarnega sistema. Prav vsak od protagonistov je gojil svojstven odnos do Vadetekuma. Enkrat so mu bili predani z ljubeznijo, spet drugič zaklenjeni z njim v sovraštvu. Režija Gregorja Grudna in dramaturgija Ire Ratej sta poskrbeli za bogat nabor značajev, od statično enoličnega Predsednika, ki s svojimi neprestanimi ironijami spravlja v smeh in hkrati frustrira, Poštaričine naivne čustvenosti z napol izrečenimi zdrdranimi stavki do Nininih preobrazb.

Predsednik Gaber K. Trseglav je deloval, kot bi bil zavezan arhetipu totalitarnega sistema, kot produkt spojitve z umetno inteligenco. Tajnica Karin Komljanec je pristno podajala svojo vlogo čustvene razvaline, kot produkt potlačene osebe, iz katere kdaj nekontrolirano zavre. Njen pevski glas je odražal več barvitih vzponov in okretnosti. Prospektor Matic Lukšič je bil prepričljiv strupeni dvoličnež, medtem ko je mesijansko vlogo Lucijana poosebljal Filip Samobor. Ta je glasovno zlahka obvladoval svoj part in dosegal dinamične viške. Grofica Nataša Tič Ralijan je svojo vlogo podala igralsko prepričljivo in glasovno sposobno. Poštarica Sara Groše je izstopala po emotivnosti in izpiljenem, lepem tonu. Kanalizator Gašper Jarni je solidno podal svojo vlogo, medtem ko sta Svečenici Lara Wolf in Lena Hribar Škrlec izstopali po plesni in pevski navdahnjenosti. V vlogi Nine se je izkazala Ana Pavlin, ki se je v svoji vlogi počutila kot doma in je z barvno izrazitejšim glasom in čistim lahnim tonom obvladovala tudi višji register. Spremljajoča glasbenika, ki sta, odeta v belo, delovala iz ozadja, kot muze, sta na klaviaturi in bobnih vzneseno podajala svoj part.  

Boljši svet je primer celostnega umetniškega glasbeno-gledališkega dela, ki nam ga je lahko predala samo učinkovita in sodelujoča gledališka ekipa. Pripovedoval nam je o vse hitreje porajajočem se svetu digitalizirane moči. O tej se govori, da nam bo posegla še globlje v zavest in fizična tkiva. Predstava nam je z umetniškimi sredstvi dala v razmislek med drugim to, ali se nam tak svet napredka ne bliža precej hitro in ali nam ne prodira tako v zavest kot tudi v fizična tkiva. V spomin mi je priklicala besede direktorja podjetja Pfizer, ki jih je leta 2018 izrekel na Svetovnem gospodarskem forumu (WEF). Razpravljalo se je o novi tehnologiji v tableti, ki avtoritetam prek wifi signala sporoča, če jo je človek zares zaužil. Njegove besede odzvanjajo: »predstavljajte si to privoljenje«.