Legitimen kitarist

Ko gre za kaj-bi-bilo-če-bi-bilo projekte, je Matematika precej resna in predvsem konkretno premišljeno izpeljana kot nekaj več od le hobija. Ni kaj, v glasbenih krogih se Slaviša Stojanović, nekdanji slovenski selektor, očitno lažje zmeni, znajde in dogovori kot v matičnem miljeju – fuzbalu. Čeprav poudarja, da nima nobenih utvar o rock zvezdništvu, se prvenec Ma7emat1ka, kakor je poimenoval svoje umetniško ustvarjanje, lahko in mora legitimno presojati. Ma7emat1ka je album post-osemdesetih, ki bi se najbolje počutil v drugi polovici devetdesetih, kjer bi naletel na precej žanrsko natrpan prostor, vendar bi se še vedno našel prostorček tudi zanj. Stojanović je dober kitarist, in to v resnici, ne le »za nekoga, ki je nogometaš«. Prav tako je zelo soliden avtor.

Čeprav naj bi bil po svoji naravi album, ki ima v desetih skladbah kar šest različnih pevcev in dve pevki, bližje kompilaciji, je presenetljivo celovit, če že ne konceptualen, k čemur pripomorejo brezčasna besedila, osredotočena na posamezne motive, pejsaže ali mimobežne izkušnje, vendar zelo metaforične in simbolne.

Morda zdaj najstniškemu preigravanju akordov pravi tudi hobi, ampak Stojanović se na albumu (najbolj) dokaže že s tem, da je vso glasbo in besedila spisal sam. Trenersko krmili svojo idejo in pripusti zraven druge, da jo izpeljejo do konca. Šele nato je, po temeljitem premisleku, ponudil posamezne pesmi pevcem. Sam na plošči ne zapoje. »Sam res ne znam peti, razmišljal sem, kdo bi lahko ustrezal kateri pesmi. Na moje veliko veselje so vsi začutili, da so nekako njihove,« je pojasnil po izidu prvenca. 

Čeprav naj bi bil po svoji naravi album, ki ima v desetih skladbah kar šest različnih pevcev in dve pevki, bližje kompilaciji, je presenetljivo celovit, če že ne konceptualen, k čemur pripomorejo brezčasna besedila, osredotočena na posamezne motive, pejsaže ali mimobežne izkušnje, vendar zelo metaforične in simbolne. 

Ključni del obrtniško vrhunskega albuma je nesporno produkcija Petra Dekleve, ki ga Stojanović neskromno označuje za genija. Morda je zlasti v bolj zasanjanih skladbah, kot so Balkon (Grega Skočir, Big Foot Mama), Napačen čas (Tomi Meglič, Siddharta) in zlasti Včasih (Marko Vuksanović, Avtomobili), vpliv Dekleve toliko izrazitejši, vendar ne na račun Stojanovićeve osnovne akordne strukture, ki ponuja prepoznavne in predvsem učinkovite kitarske motive. Če že, se prej glasbeni podobi prilagodijo gostujoči pevci in pevke, s tem da vseeno ohranijo svojo »matično« zvočno podobo, čeprav na primer Tomislava Jovanovića – Tokaca (Dan D) v pesmi Mesto vse redkeje slišimo v tako gibki klubski rock verziji in podobno velja za Matevža Šaleharja (Hamo & Tribute 2 Love), ki ima v Daleč stran precej »magnificovski«, zlasti pa zanj nekoliko neobičajno ritmičen komad. 

Ker je pevska, prvoligaška raznolikost tolikšna, so primerjave, četudi predvsem nenamerne, neizogibne. Stojanovićevi zvočni teksturi in nenazadnje bujno simbolnim tekstom (naj)bolj pristaja ženski vokal. Helena Blagne se v Tattoo znajde vsaj tako suvereno, kot se je v skladbi Dež (Demolition Group), pri čemer viskozno, zaprašeno kitaro nadgradijo zlasti spremljevalni vokali v uvodu in refrenu. Škoda, da takšnih produkcijsko drznih ekskurzov ni več. Podobno je v »nouvellevaguevski« Daleč v Parizu, kjer lahko Anja Rupel v ravno dovolj psihedeličnem okolju ponudi zrel, pogumen in izrazito poudarjen vokal. 

Od pomanjkljivosti naj izpostavim, da album nima (še) več tako neposrednega pristopa kot v Que Pasa, kjer se udobno in glasno nadgrajujeta najprej Borut Marolt in nato še Trkaj, saj svetlejši, celo vesoljski toni ponujajo več vedrine in zlasti direktnega nagovarjanja: »Po rokah sm vas nosu / in v mislih vas narisu / pizduni prepotentni / z lažnimi nasmehi / bili ste skriti v kleti / dokler sem jaz se boril.« Zveni navito, nabrito, celo kot (javni) obračun, ko se Stojanović preizpraša: »Do kdaj boste vlekl me nazaj? Do kdaj?«

Na koncu Ma7emat1ka v sklepnem dvojcu zavije še v instrumelnost, kjer Stojanović razkaže pridih obdobja, ko je rock kitara ponudila Ska osnovo, na kateri se Klemen Stojanović več kot dokaže na saksofonu, Atanas Stojanov na harmoniki in Pika Žorž na violončelo. Štrleča izboklina, najtežji izračun v enačbi, ki na koncu, v pesmi Mila, nakaže Stojanovićevo raznoprstno zmožnost ubiranja klasičnih kitarskih strun. Filmsko.

Ma7emat1ka ni plošča ene enačbe niti učbenik enega letnika, četudi izrazito sloni na obdobju odraščanja Slaviše Stojanovića. Je bolj zaključni šolski pregled predmeta, kjer dijak pokaže več kot zelo solidno znanje, pač pa obenem še navdušenje nad snovjo, in to do take mere, da privabi najboljše, praktično najbolj cenjene profesorje, ki potem z njim preračunajo potencial znanja. In ta gotovo ni majhen. Ma7emat1ka je legitimen album kitarista in trenerja, a tudi prvenec, ki najbrž ne bo dobil nadaljevanja.