18.01.2025

Lepo osmišljene vaje v strunarskih slogih

Na solo plošči kitarista Janija Modra se čuti duh posvečenosti, osredotočenosti, zavzetosti, a obenem tudi ležernosti.

Mario Batelić

Places and Traces

Jani Moder

Places and Traces

Modigo Records
2024

Kitarist Jani Moder je sodeloval pri več kot šestdesetih mednarodnih izdajah žanrsko različnih projektov, najbolj pa smo ga poznali kot glasbenika, ki se rad sprehaja po raznolikih odvodih jazza. Na prvih albumih je postregel z bolj klasičnim jazzovskim izrazom in zvokom (Sky High Low Down), v bendu Ecliptic je povezal jazz, rock, hiphop in eksperiment, s kvartetom Ground Rituals (še Zlatko Kaučič oz. Marko Lasič ter Jošt Drašler in Igor Matković) pa je opravil sijajen izlet v improvizirano glasbo. Sedaj se oglaša s solističnim albumom Places And Traces, sedmim diskografskim izdelkom, ki nosi njegovo ime. Moder se od skladbe do skladbe sprehaja po različnih žanrih oziroma po njihovih samosvojih izpeljavah, vendar album kot celota deluje zaključeno in osmišljeno. Spet drugod lahko sanjarimo ob pastoralni melodiji, kake druge skladbe pa se razbohotijo kot razkošna drevesna krošnja, pri kateri ne moreš ugotoviti, katera veja raste iz katere. Skratka, album ponuja eklektičnost, ki ni sama sebi namen, temveč spodbuda k tematski, harmonski in zvočni pestrosti. Dobra ura muzike je v primeru Modrovega albuma ura dobre muzike!

V spremnem besedilu nam avtor malone vseh skladb na albumu razgrne, za kakšen album gre: to je »raziskovanje solo kitare z najlonskimi strunami, podkrepljeno s skrbno izbrano paleto elektronskih učinkov«. »Igranje solo kitare je vedno velik izziv. Poskrbeti moraš za melodijo, harmonijo, ritem in na stotine drugih dejavnikov,« je poudaril ter pristavil: »Ta album je odraz mojih glasbenih vplivov od klasične glasbe, ki je bila moja prva ljubezen pri sedmih letih, do jazza, eksperimentalne glasbe itd.« Na prvi pogled se zdi, da je Moder povedal vse, kar moramo vedeti, preden se lotimo poslušanja albuma. Kako daleč od resnice! Places And Traces nam ponudi obilo presenečenj in zvočnih ekshibicij, ki niso niti slučajno zajete v avtorjevem opisu. Naj suhoparne podatke zaključimo z informacijo, da je Moder vso glasbo posnel v realnem času, brez nasnemavanj, brez zank in sintetizatorjev.

Solistični albumi glasbenikom ponavadi služijo kot neke vrste ventil, ali lepše povedano, kot priložnost, da pokažejo drug(ačn)o plat svojega ustvarjanja, tisto, ki je iz različnih razlogov niso mogli ali utegnili udejanjiti v zasedbi ali v sodelovanju z drugimi glasbeniki. Taki albumi so na žalost vse prevečkrat sami sebi namen, polni razkazovanja, pretiravanja, skratka egotripaštva, češ, poglejte, kaj vse znam. Nič od tega ne zasledimo na Modrovem albumu. Gre za delo, ki daje že od prvega tona dalje jasno vedeti, da je nastalo iz želje po raziskovanju možnosti in priložnosti, ki jih muzičistu ponuja njegov inštrument, sem in tja ojačan s skrbno izbranimi in umerjenimi efekti. Čuti se duh posvečenosti, osredotočenosti, zavzetosti, a obenem tudi ležernosti – Moder igra z lahko roko, ne hiti, pač pa skladbe sestavlja na prvi posluh lahkotno. Kot bi jih napisal že daleč nazaj in jih redno preigraval za lasten gušt, sedaj pa se je odločil, da jih posname in objavi še za poslušalčev užitek.

Čeprav se večina njegovih prejšnjih albumov v večji ali manjši meri navezuje na jazz in njegove številne variacije, je jazzovska komponenta na Places and Traces le ena od mnogoterih, iz katerih Moder izhaja. Resnici na ljubo, je jazz bolj prisoten kot ideja oziroma princip prostega pretakanja zvokov, improviziranja, preizkušanja raznoterih tehnik in zvočnih barv. Marsikje skladbe zadihajo v (neo)folkovskem ključu, pa niti nimamo v mislih kakega frisellovskega prepletanja prvin ameriškega folka in jazza, ki dostikrat preide v melanholično eteričnost. Ne, naš kitarist se niti najmanj ne naslanja na frisellovsko strukturo, njegov folk je nedoločljivega izvora – kakor tudi forme – in se nikoli ne preobrazi v eteričnost ali atmosferičnost. Vanj pripušča drobce nekonvencionalnih zvokov in marsikje, a ne povsod, zmerno prifrknjene efekte. Povrhu marsikatero Modrovo skladbo začutimo, doživljamo kot pesem, čeprav v njih ni vokalov. Imajo pač svojevrstno songovsko zgradbo, hkrati pa se zdi, da izžarevajo malone epski slovanski duh, recimo mu tako. Merimo na radostno melanholijo, razpotegnjenost nosilne teme, ki jo Moder prekopicuje in spreobrača znotraj posamične skladbe. Konkretnejši slovanski, natančneje slovenski duh je navzoč v krasni različici prekmurske pesmi Vsi so venci vejli, ki ob dveh jazz standardih, Lush Life in My one and only love, ter skladbi Reflettiva Zlatka Kaučiča sestavlja ščepec predelav na albumu. 

Moder se od skladbe do skladbe sprehaja po različnih žanrih oziroma po njihovih samosvojih izpeljavah, vendar album kot celota deluje zaključeno in osmišljeno. In to ne glede na to, ali nas ponese tema, za katero bi skoraj dali roko v ogenj, da jo je zložil Bach (Aeipathy), ali pa nas presunejo efekti, spričo katerih kitara zveni popolnoma nekitarsko, kot na primer v skladbi Dancing robots. Spet drugod lahko sanjarimo ob pastoralni melodiji, kake druge skladbe pa se razbohotijo kot razkošna drevesna krošnja, pri kateri ne moreš ugotoviti, katera veja raste iz katere. Skratka, album ponuja eklektičnost, ki ni sama sebi namen, temveč spodbuda k tematski, harmonski in zvočni pestrosti. Dobra ura muzike je v primeru Modrovega albuma ura dobre muzike!