Lipke zazrte v drugo desetlipje

Skupina, ki jo sestavlja osem pevk, je poslušalcem pripravila pravo glasbeno zgodbo, ki je tudi tistim, ki jih morda še niso poznali, razkrila mnoge podrobnosti iz preteklih desetih let. Zgodbo, ki so jo poimenovale Desetlipje, je s skladbo Dajte, dajte Alda Kumarja začel mešani zbor Gimnazije Litija (dir. Blaž Rojko), ki sta se mu pridružili ženska in moška Lipa, saj so dekleta in fantje svojo pevsko zgodbo začeli prav tam. Poleg tega jih je večina pela v zboru sv. Nikolaja, in tako so postali pravi prijatelji, ki so prepevali naključno ob posebnih priložnostih. Pevsko društvo Lipa ima v Litiji že lepo tradicijo. Ko se je starejša generacija nekoliko izpela, je vajeti društva predala mlajšim fantom, ki so s pomočjo »mame« ženske Lipe, Helene Hauptman, v društvo pritegnili še dekleta. Nekako v šali smo izvedeli, da so fantje primernejši za pogrebe in dekleta za poroke. Vse skupaj je bilo splet naključij, ki pa prinaša zelo lepe rezultate. Glede na to, da sem dekleta slišala že precej let nazaj, lahko rečem, da je napredek slišen in izjemen. Prva umetniška voditeljica Ženske vokalne skupine Lipa je bila Anita Medvešek, ki se je skupini na odru kot solistka pridružila pri izvedbi skladbe Vse kaj lazi (prir. Janez Močnik). Z njo sta kot solistki zapeli Irma Hostnik in Mateja Potrebuješ Simonič. Druga umetniška voditeljica skupine je bila Ana Tori, ki je za skupino pisala tudi priredbe; in eno teh, Pevca skladatelja Petra Jereba, smo imeli priložnost slišati tokrat. Sledila je ljudska Jes ti bom kipila v priredbi Ambroža Čopija. Nato so nastopili moški Lipci, ki so se predstavili z dvema skladbama, nakar sta skupini skupaj zapeli skladbo Sanjaj me Rajka Dujmića v priredbi Ani Vuletić. Dekleta zelo rada izvajajo tudi skladbe iz nekdanjih jugoslovanskih republik ter sodelujejo na dalmatinskih festivalih; in tako so sledile še Kap po kap/Zar je voljeti grijeh (Zvonko Pupačić), Ovo mi je škola (Gibonni, solistka Hana Hribar) in Dobre djevojke (Novi fosili, solistka Urša Poglajen). V skladbi Le s teboj (prir. Helena Vidic) je svoje pevske zmožnosti prikazala Eva Dobravec, v priredbi skladbe Na vrh sveta Janija Lipičnika (prir. Nataša Kocjančič) pa Urša Poglajen. Sledila je še ena simpatična zgodba iz zgodovine Lipk. Lani marca je Pestnerjevo Vse je lepše, ker te ljubim v priredbi Andreje Tomažič Hrvatin poslušala Rosvita Pesek in dekleta povezala s Prifarskimi muzikanti. To sodelovanje še kar traja, in tako so svoje minute na odru dobili tudi Prifarci, ki se jim je najprej pridružil zbor Gimnazije Litija, nato pa Ženska vokalna skupina Lipa. Med drugim smo slišali ljudsko Al me boš (prir. Nejc Grm) in Pobelelo pole (prir. Samo Vovk). Doživeli smo lep večer, poln nostalgije, obujanja spominov, začutili pa smo tudi vizijo in željo po nečem več. Nedvomno so se dekleta razvila v samostojne pevke z lepo oblikovanimi glasovi. Vse so prikazale solistične vrline, ki so se v skupnem petju zlile v krasno celoto, iz katere je ob energiji žarelo tudi veselje.

V zadnjem letu je umetniško vodenje skupine prevzel Erik Šmid. Nastopilo je spet novo, sveže obdobje, kar se kaže v izvedbah deklet. Sledila je priredba skladbe Liter vode mladega in uspešnega harmonikarja Nejca Grma, ki trenutno živi v Švici in se je v Slovenijo pripeljal prav za to priložnost. S skupino sodeluje že vrsto let in jih navadno spremlja na harmoniki, tokrat pa je z njimi nastopil za klavirjem. Nazadnje so zapeli skladbi Na travniku (prir. Nataša Kocjančič) in Ko so lipe cvetele (prir. Nejc Grm) Adija Smolarja. 

Seveda večer ne bi izzvenel tako, kot je, brez spremljevalne skupine, ki dekleta spremlja že vrsto let. Sestavljajo jo Tina Logar, Gašper Šinkovec, Stanči Škarja, Damir Pavlič in Simon Prašnikar. Poleg tega moram izpostaviti povezovalca Luko Bregarja, ki nas je z obilico humorja in smisla za potek zgodbe popeljal skozi leta delovanja in življenja Lipk. Za konec se je vsem sponzorjem zahvalil še s petjem (ne, ni pevec), saj je na glasbo kan-kana odpel oziroma zrecitiral/odrepal vse, ki so na kakršen koli način pripomogli k izvedbi večera.

Doživeli smo lep večer, poln nostalgije, obujanja spominov, začutili pa smo tudi vizijo in željo po nečem več. Nedvomno so se dekleta razvila v samostojne pevke z lepo oblikovanimi glasovi. Vse so prikazale solistične vrline, ki so se v skupnem petju zlile v krasno celoto, iz katere je ob energiji žarelo tudi veselje. Upam, da se v prihodnosti podajo na katero od tekmovanj. Ni pa to nujno, kajti bistveno je vendarle to, da znajo poslušalcem pričarati koncert, na katerem prav nikomur v dvorani ne postane dolgčas.