Lov izza zavese

Knjiga Gregorja Baumana Zaodrje je urejena v tri sklope – najobsežnejši je prvi, »Umetnost rocka«, kjer najdemo pogovore z najrazličnejšimi umetnicami in umetniki, nekaterimi bolj gostobesednimi od drugih. Baumanova vprašanja niso generična, stereotipna ali sterilna, vprašani pa se tako tudi odzivajo, zato pogovori na koncu dobijo pridih prijateljskih kramljanj v zaodrju. Bauman skuša k opusu posameznih izbrancev in izbrank pristopati z novih vidikov, najprej z vidika navdušenca nad glasbo, poznavalca, novinarja in hkrati iz globokega spoštovanja do dela vseh, ki jih sprašuje. Sprašuje ali z njimi kramlja. Nekatera imena so že udomačena, kot denimo James Burton, Solomon Burke, Jean-Michel Jarre, Steven van Zandt, Bob Geldof in Sinead O'Connor, kakšna druga malce manj, odvisno tudi od tega, kako zavzeto spremljate podobo t. i. popularne glasbe (še vedno zelo neustrezen izraz). Izbor je iz vseh spektrov/zvrsti, od pionirjev rokenrola (James Burton) do punkerjev (Glen Matlock), jazzovskih glasbenikov, ki niso samo to, eksperimentatorjev, rockerjev iz naše nekdanje skupne države in številnih drugih ustvarjalcev, ki jih preradi zapiramo v predalčke. Je The Jesus And Mary Chain rockovski bend? Je zasedba Duran Duran nujno pop? Kam sodi Goran Bare? Teh vprašanj knjiga ne razstira, ker je brez veze; pred sabo imamo muziko, godbo. Nabor je širok in »portreti« izprašanih izbrušeni. Baumanu uspe, da s svojim neposrednim pristopom iz njih izvleče tako smisel za humor kot refleksijo in ostrino. To ni vedno samoumevno, saj imajo mnogi večkrat zaprta vrata, kar se sproščenosti ali prijaznosti tiče, radi se obregnejo, nekateri popolnoma zaprejo. Tokrat se to ne zgodi. Baumanova vprašanja niso generična, stereotipna ali sterilna, vprašani pa se tako tudi odzivajo, zato pogovori na koncu dobijo pridih prijateljskih kramljanj v zaodrju. Bauman skuša k opusu posameznih izbrancev in izbrank pristopati z novih vidikov, najprej z vidika navdušenca nad glasbo, poznavalca, novinarja in hkrati iz globokega spoštovanja do dela vseh, ki jih sprašuje.

V drugem sklopu srečamo »stroko«: predstavnike založb, ustvarjalce videospotov, utemeljitelje zvrsti. Pet imen, ki poznajo zgodbo glasbene industrije iz prve roke, na svoj način: Geoff Travis z založbe Rough Trade, režiser glasbenih filmov in spotov Julien Temple, Martin Elbourne, »kralj festivalov«, kot je predstavljen v knjigi, pa Dave Haslam z raverskih voda britanskega otoka in Jonathan Poneman z založbe Sub Pop. Na koncu, v tretjem sklopu, kot bonus sledi pogovor z Juliette Lewis, igralko, ki tudi poje in ustvarja glasbo. To sicer ni osamljen fenomen, a Juliette Lewis je ena zanimivejših tovrstnih osebnosti. Razmerje med igralstvom in glasbo pojasni čisto preprosto: kot igralka igra, kot glasbenica je tisto, kar tudi v resnici je. Igra in iskrenost torej, ki hodita z roko v roki, a sama ustvarjalka točno ve (in občinstvo to začuti), kaj je poklic in kaj poklicanost. Če si dober v obeh primerih, še toliko zanimivejše, ako premoreš tudi sposobnost samokritike in refleksije.

Spremna beseda Jureta Potokarja precej nedvoumno poudari bistvo Baumanovega dela: ta ni zgolj glasbeni novinar, ki dela za različne medije (številni teksti v tej knjigi so bili že prej objavljeni v časopisju), je zbiralec koncertov, zbiralci pa so, kot vemo, precej brezkompromisna in zlasti zavzeta bitja, pozitivno fanatično sledijo tistemu, kar daje smisel njihovemu žitju in delu. To prav dobro vem tudi sam, ki sicer nisem zbiralec koncertov, sem pa pogost obiskovalec in zbiralec nekaterih drugih artefaktov, povezanih z glasbo in literaturo. 

Pri založbi Zenit pod taktirko Žige Valetiča je zadnja leta izšla pisana bera zanimivih glasbenozgodovinskih knjig, od njegove avtorske monografije o glasbi osemdesetih do prevoda Sedme republike Anteja Perkovića in zdaj še prvega dela Baumanove zbirke, bogato opremljene s fotografijami Darje Šter. Prvega dela, to je pomembno zapisati, saj je to, kar je pred nami, zgolj del. Kar še pride, bo nedvomno spet zanimivo, obsežno in dobili bomo še en košček vedno bolj popolnjujoče se bibliografije domače (strokovne) glasbene knjižne produkcije. Kar je seveda vesela novica.