Maček Behemot pa prede v zaodrju

David Mozetič, jazzovski saksofonist, skladatelj in glasbeni pedagog iz Nove Gorice, se z najnovejšim albumom Being & Becoming umešča med glasbenike, ki skušajo utrditi in ponovno uveljaviti jazzovski mainstream, ki diha v šestdesetih, se iskri v modernih priredbah, tipa po različnih slogih, v celoti pa se drži harmonskih pozicij in nikoli ne zbezlja v nenadzorovan in kaotični eksperiment. Vse skladbe na plošči so Mozetičevo avtorsko delo. Pred nami je torej dokaj klasična jazzovska estetika, karkoli že to pomeni. Tako je tudi omenjena plošča v stilnem pogledu neopredeljiva. Vse, kar lahko rečemo, je, da je koncept ušesu zelo prijazen, da se spogleduje tudi z zelo preprostimi mainstream tokovi, v jazzu nekakšni bazični mantri, včasih pa se zazre še v drugačne slike. Posebno v zadnji skladbi Bor se zgodba plošče prepusti čistim emocijam, stanju, ko konsonance uveljavijo svoj princip in nekako zaokrožijo celo zgodbo.

V skupnem projektu so moči združili David Mozetič (saksofon, flavta), Marko Čepak – Maki (kitara), Blaž Pahor (klavir), Ilj Pušnik (kontrabas, električni bas), Gašper Peršl (bobni), kot gost pa je v četrti skladbi nastopil še tolkalec Nino Mureškić. Gre za bend, ki sliši na ime David Mozetič 5tet, je pa to drugi CD, ki ga glasbeniki ponujajo poslušalcem. Prva plošča, ki je bila nekakšna osemstavčna suita, je imela precej drugačen koncept. Veseli nas raziskovanje novih poti, veseli nas, da tudi za Mozetičevo glasbo stoji »hudič« ustvarjalnosti, maček Behemot, zlobno-prijazno bitje kreativnosti in poosebljena strast nenehnega iskanja. Črni maček, tako kot pri vseh jazzerjih, prede v zaodrju in si brusi kremplje, kajti jazz je življenje, je proza in poezija, je radost in trpljenje, a tudi sarkazem in dober štos ...

Plošča Being & Becoming je bila posneta že pred dvema letoma v studiu Metro in je zdaj izšla v samozaložbi. Avtor skladb je v intervjuju z Mojco Maljevac razkril podatek, da se je tokrat v glasbi posvetil dvema komplementarnima principoma pisanja melodij, znanima kot being in becoming. Stvar je bolj preprosta, kot se sliši: avtor je študiral tudi filozofijo, zato ga ta terminologija nekako vrača k filozofskemu premisleku o vsem, kar je in kar bo, prosto prevedeno k »biti in postajati«. V prvem primeru je melodija nekakšen končni produkt, z vsemi elementi od glavne teme do refrena, ki se v skladbi rad ponavlja, v drugem primeru pa melodija neprestano raste in so morebitne ponovitve prej zastoj kot pravilo. Skratka, zadeva je že dolgo znana, ima pa nedvomno korenine v samem pristopu k muziki. Prvi je vezan bolj na ritual in vibracije istega, medtem ko drugi hlasta po življenju in raste, teče in nima konca. 

No, samo formalno, na tej plošči je namreč sedem skladb, delno s programskimi, včasih pa sugestivnimi naslovi, ki nakažejo tok misli, a nas prepuščajo tekoči reki, situaciji, kjer mnoge filozofije iščejo smisel biti. In jazz je bil v principu vedno taka zvrst. Kakor je nekako izšel iz bluesa in šel preko gospela in vseh mogočih ruralnih oblik ohranjanja skupnost v »enem kosu«, tako je pogosto kot zvrst neprestano rastel v vse smeri in se prikotalil do čiste abstrakcije in gole improvizacije (free jazz), nato pa se spet združil z bolj priljudnimi oblikami. Danes smo torej v mikserju, v krasnem vrtincu mešanja, v plitkem smutiju, kjer se vse forme od nazaj do naprej prosto družijo in združujejo. Tako je tudi omenjena plošča v stilnem pogledu neopredeljiva. Vse, kar lahko rečemo, je, da je koncept ušesu zelo prijazen, da se spogleduje tudi z zelo preprostimi mainstream tokovi, v jazzu nekakšni bazični mantri, včasih pa se zazre še v drugačne slike. Posebno v zadnji skladbi Bor se zgodba plošče prepusti čistim emocijam, stanju, ko konsonance uveljavijo svoj princip in nekako zaokrožijo celo zgodbo. 

Lep pianistov prispevek je nemara tudi iztočnica za naprej, kdo bi vedel, ampak na tej poti mehke tonalnosti ni končnih postaj. Če kje, potem prav na tej točki glasba vedno doseže poslušalca in ga ujame v svojo mrežo čustev. Pa saj za to vendarle gre, težko je z glasbo samo tavati po nesmislih in čudaških vesoljih, fino se je kdaj usesti, se raznežiti.