Mavričnost slovenskega jazza

Pevki Mii Žnidarič, ki jo tako strokovna kot splošna javnost od pričetka devetdesetih let minulega stoletja pogosto imenuje prvi glas slovenskega jazza, čeprav so pred njo na tem področju že delovale druge vokalistke (npr. Metka Štok in Nada Žgur, pri kateri je svoj čas obiskovala ure petja), gre v slovenskem prostoru pripisati največ zaslug za to, da je jazz v določenem obdobju zazvenel tako rekoč v vsakem domu. Še danes s svojim delovanjem ohranja in neguje njegove tradicionalne oblike, s katerimi se je njeno glasbeno potovanje začelo. Tako je v prvem obdobju posegala po skladbah iz zakladnice ameriške jazzovske pesmarice, kar še vedno redno počne, a jih je v želji po večjem poudarku na besedilih in zgodbah sčasoma poslovenila; v tem kontekstu najbolj izstopa A si ti al' nisi ti moj ljubi (izvirnik Is You or Is You Ain't My Baby). Vzporedno s tem je glasbeno obogatila film Babica gre na jug Vincija Vogua Anžlovarja, nato pa pozornost preusmerila k plodnemu dolgoletnemu sodelovanju s pesnikom Ferijem Lainščkom in vmes tudi s Svetlano Makarovič. Nekatere skladbe so precej predrugačene, denimo že omenjena Pobarvanka, druge pa so s posodobitvijo le pridobile na zrelosti. Preostale so preprosto nadgrajene z razširjeno zasedbo, s katero se Mia Žnidarič zlije. Obarvana se brez dvoma uvršča med njene aranžersko, izvedbeno in interpretativno najbolj prepričljive projekte.

V njenem opusu sta prelomna avtorska albuma Pobarvanka (1998), na katerem so prve skladbe za odrasle v slovenščini (pet let pred tem je izdala otroški album Škrat sanjavec, prav tako z Lainščkovimi besedili), in Nevidni orkester (2008), s katerim je po nekajletni odsotnosti oziroma bivanju v Nemčiji obeležila vrnitev v Slovenijo. Za oba je vsa besedila prispeval Lainšček, glasbo pa Steve Klink, njen pianist, avtor, aranžer ter nasploh zanesljiv in zvest življenjski sopotnik, s katerim sta v več desetletjih sodelovanja ustvarila prepoznavno melanholijo slovenskega vokalnega jazza. K tej melanholiji sta svoje prispevala še njena (dandanes pogosto zapostavljena) čista, nezmotljiva artikulacija besedil, ki izkazuje visoko spoštovanje do slovenskega jezika, ter topel, mehak, čutni glas.

Vse našteto se prepleta tudi na albumu Obarvana, njenem tretjem projektu ob spremljavi Big Banda RTV Slovenija – prvega (Preblizu, predaleč) je posnela leta 2004 pod dirigentsko palico Milka Lazarja, drugega (Love You Madly) pa šest let zatem pod taktirko Tadeja Tomšiča. Obenem na Obarvani pred poslušalci znova v vsej polnosti razgrne svoje adute: pripovedovalsko moč, interpretativno čutnost in ritmično fraziranje. V vlogi dirigenta se je tokrat preizkusil Klink, ki je črno-bele tipke (z izjemo Ne vem, če veš) prepustil rednemu članu orkestra, Blažu Jurjevčiču. Klink je tudi aranžiral vseh trinajst skladb, ki prinašajo presek več deset let trajajoče zavezanosti jazzu Mie Žnidarič. Osrednja pozornost je namenjena skladbam, glasbi, jazzu in ljubezni do tega, kot potrjuje že samo dejstvo, da vokal vstopi šele pri tretji točki, medtem ko sta prvi dve skladbi inštrumentalni, uvodna pa je skupaj s še tremi (Z očetom, Ne čakaj, Moje najljubše reči, edina priredba, izvirnik My Favorite Things) posneta v živo v SiTi Teatru. Vsaka skladba je ustrezno slogovno prilagojena in opremljena s solističnimi inštrumentalnimi vložki, med katerimi težko katerega izpostavimo. Če vendarle poskusimo, omenimo kitarsko barvanje Primoža Grašiča, ki je kljub minimalnemu prispevku v skladbi Ne vem, če veš izjemno učinkovito. Enako velja za vložke trobente Tomaža Gajšta v Ne čakaj ter sopranski saksofon Primoža Fleischmana v Pobarvanki in bolj zgoščeno violino (gost Peter Ugrin) v Danes bom svečo prižgala. Ugrin je obogatil še razigrano Pobarvanko in Čas (besedilo Dušana Velkaverha), bobnar Gašper Bertoncelj pa je ritmično podprl vse skladbe.

Američan Klink je kot avtor glasbe ob očitnem skladju besed z melodijami obilo pozornosti namenil razumevanju slovenskih besedil, kot aranžer pa je odlično izkoristil tako soliste kot pihalno-trobilno sekcijo. Izstopata le melodično manj tekoča skladba Kako je ljubezni ime in nekoliko predvidljiva in lahkotno evergreenovska Pena naših dni, v kateri čutimo zametke popularnejših žanrov. V nekaterih drugih skladbah so prisotni elementi klasične glasbe (S tišino), vplivi bluesa (Z očetom) ali bigbandovskih oblik (Skriti ljubimci). Nekatere skladbe so precej predrugačene, denimo že omenjena Pobarvanka, druge pa so s posodobitvijo le pridobile na zrelosti. Med slednje spada malce upočasnjena skladba Nihče ne ve, ki je izvedena ob večinoma kitarski spremljavi in je vokalno izjemno kontrolirana, pa vendar doživeta in na koncu vsake malenkost podaljšane fraze obogatena s komaj zaznavnim vibratom. Preostale so preprosto nadgrajene z razširjeno zasedbo, s katero se Mia Žnidarič zlije. Obarvana se brez dvoma uvršča med njene aranžersko, izvedbeno in interpretativno najbolj prepričljive projekte.