15.11.2016
Med iskalci avtentičnega stiha
V dveh zaporednih večerih sta na dveh štajerskih koncih zagorela dva kantavtorska taborna ognja, ob katerih se je zbrala in nastopila pisana kantavtorska četica od blizu in daleč.

Po dveh večerih, preživetih med kantavtorji novejše in nekoliko starejše generacije, smo ljubitelji uglasbene besede povsem mirni: kantavtorstvo se razvija v pravo smer in se spotoma včasih za trenutek obrne v preteklost, da bi dobilo zagon za naprej. V zadnji petletki smo se soočili z različnimi izvedbenimi in pripovednimi obrazci, ki so v odnosu do tradicije naredili (potreben) korak vstran, da bi dobili moderen in svojstven podpis. To je generacija, ki je ne bomo gledali v resničnostnih šovih talentov, saj ima preveč avtorskega talenta, da bi se spustila na poustvarjalno raven. Če ponazorim: Sara Renar je v enem samem popolnočnem nastopu v Grobelnem pokazala več kot vsi obrazi od tu in tam, s katerimi nas nekritično posiljujejo na vsakem koraku. Ne, nič nimam proti njim, le včasih mi zdi tovrstno (raz)vrednotenje pravih talentov nesramno podcenjevalno. Skrajni čas je, da tudi osrednji mediji prepoznajo širok potencial »novih« kantavtorskih moči pri nas in tudi v širši regiji. Da ne bomo besed tehtali po tem, ko bo prepozno.
V dveh zaporednih večerih sta na dveh štajerskih koncih zagorela dva kantavtorska taborna ognja, ob katerih se je zbrala in nastopila pisana kantavtorska četica od blizu in daleč. Vsem je skupno, da – kot je povedal tisti z največ izkušnjami med njimi, Andrej Trobentar – iščejo avtentičen stih in zaslišijo spev, v katerega stih oblečejo, da bi ga zapeli. In četudi je (ne)tekmovalni predznak med njima nekoliko drugačen, sta nam oba pričarala sproščeno vzdušje, praznik druženja in besede. Ne nazadnje so se nekateri avtorji načrtno (Vedran Ivorek), drugi nenačrtno podvojili na odru (Bojan Aleksić) in pod njim (Jernej Mažgon). Te spontane poteze odlično ponazarjajo podporni odnos, ki ga imajo avtorji do svojega in tujega početja; tako smo tudi v Rušah na Kantfestu med obiskovalci srečali Tadeja Vesenjaka, Barbaro Gabrielle in Katarino Juvančič. S precej rezerve moramo tolmačiti izraz tekmovanje, s katerim se zlasti navzven operira v Rušah, medem ko v sferi festivala (in žirije!) to pomeni predvsem iskanje prepričljivega nastopa in interpretiranja stiha.
Na tem presečišču sta žirijo po izredno tesnem glasovanju najbolj prepričala brata Hostnik (zlata kanta), ki sta se »skrila« pod psevdonim Drajnarjuva vampa. V njunem početju se rovtarsko narečje spogleduje z družbenokritičnim in s črnohumornim šansonom, in temu primeren je njun ironičen nastop. Malo je manjkalo, da bi ju zamenjal Bojan Aleksić – Chavez, izvrsten in občutljiv interpret z izdelanimi besedili, ki jih vešče vpleta in prepleta z modernimi prijemi na akustični kitari. Če bi se delila nagrada zgolj za besedilo, bi kanto domov zagotovo odnesel Vedran Ivorek za pesem Tata nije tu … o dekletu, ki se pred vhodom v ginekološko ordinacijo sooča z eno najtežjih odločitev v življenju. V vednost: pesem je že prepovedana na državnih hrvaških radijskih postajah in tistih pod vplivom rimskokatoliške cerkve. Veliko aktivističnega bremena v sebi nosi Jernej Mažgon – Jerry, in ta teža je trenutno bistvo njegove poezije, ki skuša prečistiti njegov strah. Te izpovedi so nujna trpka terapija z dovolj zgodovinskega spomina. Precej klasičnega sloga sta nam predstavila Dean Černec in Maja Mlakar, medtem ko Nika Perunović stilsko nadaljuje tam, kjer je izstopila iz projekta Patetico, le da tokrat sama sedi za električnim klavirjem; domači navijači so ji izglasovali novoustanovljeno kanto z imenom vox populi. V finalu finala je nastopila še zamudnica Olivera Popović, nov obraz in up v regiji, samozavestna v izvedbi, a v tem trenutku besedilno še malce »najstniško« prenaivna za to, da bi dobila vlogo tudi zunaj svoje generacije. Če poiščemo skupni imenovalec, je štirinajsti Kantfest postregel z enim najbolj raznovrstnih programov do sedaj in odstrl nekatere nove poti za naprej, in to tako festivala kot nastopajočih.
Po dveh večerih, preživetih med kantavtorji novejše in nekoliko starejše generacije, smo ljubitelji uglasbene besede povsem mirni: kantavtorstvo se razvija v pravo smer in se spotoma včasih za trenutek obrne v preteklost, da bi dobilo zagon za naprej.
Osrednji koncept festivala Mladi avtor kant je iskanje stične točke med izkušenimi in novimi kantavtorskimi silami, lahko bi celo dejali iskanje nekega medgeneracijskega prehoda, kjer se izkušnje prenašajo na mlajše rodove. In res, slika je bila pestra tako po letih kot kilometrini, saj tu nacionalni predznak ne igra nobene vloge. Pesem je pesem in stih je stih, važna je iskrenost in ne jezik, v katerem je izpovedana. Že takoj ob vhodu me je iz improviziranega zaodrja nagovoril eden od v vseh ozirih najboljših napevov nikoli ne prežaljenega kantavtorja Miladina Šobića, Džemper za vinograd. Ko sem »vdrl« skozi vrata, sem na kitari zapazil Davorina Matoševića, kot zbor pa skorajda celoten šopek kantavtorjev, ki so nastopili v Grobelnem, z izjemo Andreja Černelča, ki je ravno zaključeval svoj nastop, in Douga Andrewsa, ki zaradi nepoznavanja jezika pač ni mogel pristaviti svojega vokala. Takšno je bilo nasploh vzdušje v Grobelnem: izvajalsko resno in suvereno na odru ter sproščeno takoj, ko so se obveznosti zaključile. Zaradi orientacijskih nevšečnosti sem/smo zamudili nastopa Vedrana Ivorka in Andreja Černelča, a smo zato takoj doživeli poglobljeno čustveno geografijo Davorja Matoševića, lanskega nosilca srebrne kante in vedno lirično razpoloženega pevca, ki zna ubesediti patos na nepatetičen način. Za njim je na oder stopil domači mednarodni up Jakob Kobal, ki osredotočeno vesla na valu Jaka Bugga, a bi za bolj komunikativne nastope doma svoje pesmi ali vsaj kako od njih vendarle lahko prevedel nazaj v slovenščino. V svojem domačem jeziku je nastopil na Dunaju živeči gost iz Wyominga, Doug Andrews, tipičen predstavnik ameriške singer/songwriterske scene, ki medtem ko ubeseduje svoj nemirni potovalni duh, črpa navdih iz izmuzljivega presečišča folka in bluesa. Enotno spoznanje nastopa Andreja Trobentarja je, da so njegovi starejši pristopi še danes moderni in napredni. V dobre pol ure, tudi potem ko sta se mu pridružila harmonikar in tolkalec, v nobenem trenutku ni zvenel staromodno, temveč aktivno in eksperimentalno. To je med drugim tudi izhodiščna vrlina Sare Renar, ki jo lahko brez slabe vesti označimo za ne več zgolj upanje, temveč za eno vodilnih kantavtoric nove generacije doma in v regiji, verjamem pa, da tudi še širše. Ponuja nam dodelane aranžmaje, ki se raztezajo od a cappelle do vključevanja številnih efektov in zankanj, medtem ko je akustično kitaro načrtno zamenjala z električno. Skladba Tišina in njen pravkar izdani album sodita v sam vrh letošnje glasbene produkcije. Za konec se ji je na odru pridružil »Rušan« Bojan Aleksić, ki je kot skriti gost izprosil še nekaj skladb po izteku uradnega programa. Prepričan sem, da se je »džemalo« še dolgo v noč.