Med pričakovanim in nepričakovanim

Poezija in rock muzika imata nekaj skupnega: marsikdo ju dojema kot preživeti umetniški obliki. V sodobni zgodovini sta spremljali velike dogodke, ki se danes zdijo relikt preteklosti: od hipijevskih revolucij in študentskih protestov do lokalno specifične sprege književnosti in rokenrola oziroma t. i. alternative, ki je nudila ideološko ozadje za osamosvojitev in vstop v kapitalistični realizem. Ideja, da rokerji pojejo in igrajo pesnike, bi se morda zdela vznemirljiva pred petnajstimi in več leti. Tudi eksperimenti z drugačnimi oblikami (popularnoglasbenega) zvočenja poezije, ki so bili priljubljeni pred približno desetletjem, so v zadnjem obdobju precej poniknili. 

Vendar menimo, da je ravno ta anahronističnost ter vztrajanje v njej dragocenost projekta, ki prispeva k utrjevanju znamke Rokerji pojejo pesnike. Tiste, ki izdaje spremljamo, še vedno zanima, kako bodo posamezna sodelovanja delovala na prvi posluh, še vedno gremo radi nekajkrat čez plošček. Težko je opisati kompleksnost tega interesa, ki v sebi združuje nostalgijo, občutek pripadnosti v sodelovanju dveh marginaliziranih polj, naklonjenost določeni naivnosti marsikaterih poskusov in tudi entuziazem, ki vsako leto pritegne številne zasedbe k načrtovanju, komponiranju in snemanju. Seveda pa tudi dejanski estetski interes v spremljanju že tako večplastnih spojev besed z drugimi zvoki: kaosa besed s harmoničnostjo popularne forme, podob, ki iz teh spojev vzniknejo, in interpretativnih razsežnosti, ki jih spoji omogočajo. Vse to se dogaja, kljub temu da v antologijah navadno ne glasbeno ne poetično ni ničesar radikalnega. Oblika, ki bi lahko delovala predvidljivo in zdolgočaseno, se običajno izkaže za zanimiv poslušalski eksperiment.

Sklenemo lahko, da RPP 13 prinesejo tisto, kar od njih pričakujemo, vendar je pri vsaki izdaji del pričakovanja tudi presenečenje pri eksperimentih, poskusih dialoga. In to tudi tokrat ne izostane. Kompilacija se še naprej utrjuje kot znamka v našem kulturnem prostoru in suvereno stopa nasproti štirinajsti izdaji prihodnje leto.

Letos rocka na plošči sicer ni veliko. Vsi komadi so kantavtorski, a se obenem zdi, da so poetinje in poeti svoja besedila pisali prav kot besedila za uglasbitev in ne kot pesmi za branje. Zvočna slika je precej homogena. Za razliko od lanskega leta ne bomo pisali o vsakem komadu posebej, temveč bomo poskusili očrtati nekatere splošne poteze. Tematsko so teksti večinoma precej intimistični, ukvarjajo se z odnosi, eksistenčnimi vprašanji in včasih z romantično protipotrošniško kritiko, tako pogosto v splošni zavesti, ki pa vsakič znova nastopa s pozicije izvirnosti. Poleg te teme je dosti še drugih splošnih tropov, posnetki pa se večkrat približajo tihemu hitovstvu, ki to zaradi določene robnosti in kompleksnosti izdelkov vseeno ne more postati. Včasih se zazdi, kot da gre za nerealizirane stadionske podvige kakšnega Springsteena iz sedemdesetih; znajdemo se v časovno-prostorski zanki, ki jo na tem mestu pozdravljamo, saj ju spremlja primeren estetski učinek. Nekaj nezadostnega, a vseeno učinkovitega je v tem, kar je težko analizirati in kar ravno predstavlja specifičnost vsakoletnih kompilacij. Resnost, s katero se pristopa k stvari, je sama po sebi znak upora, vztrajanja, ki radira pomisleke.

Ganljivo je, denimo, opazovati interakcijo med kantavtorjem Francem Vezelo in Kajo Tržan v Kozorogu. Pesem slednje je izrazito tekstualna in na prvi pogled nespevna. Obenem je precej intimistična in izraža eksistencialno krhkost, ki je v slovenski poeziji pogosta. Pa vendarle Vezela iz nje uspe iztisniti spev, trde robove kompenzira z raskavim glasom in izrazitim aranžmajem, ki besedilu vdihne nepredvideno življenje. In obratno, besedilo v glasbo vpiše nekaj literarnega, nekakšno prozno analitičnost, pomen, ki v muziki ni pogost. Se pravi, dogaja se dialektika. Drug primer presenečenega izhoda je sodelovanje Saša Ravena ter Željka Perovića. Vokalna linija kot da se spoprijema z vprašanjem, kako zapeti besedilo, in izbere pot preprostosti ter svečanosti, ki spominjata na cerkvene pesmi ali tudi narodnozabavno glasbo – pri tem slednjo potuji in iz nje povleče dramatičen, vseobsegajoč in nekoliko infantilen sentiment, ki se mu kot t. i. alternativci ne smemo prepuščati, a v ruralni glasbeni kulturi vendarle izrazito obstaja in ostaja neanaliziran. Naključnost spoja povzroči interpretativni kaos, in ker gre za priložnostno in ne utečeno sodelovanje, mu lahko pustimo biti. Prav štrline, mesta, kjer se komadi lovijo, nezglancanosti ‒ to je bistvena in navadno dobrodošla značilnost kompilacij RPP.

Nekaj komadov ima bluesovski pridih, ki očitno precej ustreza pesmim Boruta Gombača; tako v njegovem sodelovanju s Tomijem Lorberjem kot z Bojanom Sedmakom se čuti organskost srečanja. Prav zanimivo po drugi strani sodelovanje Primoža Čučnika in Janija Kovačiča deluje precej manj »organsko«. Razlog za to je morda, da sta tako Čučnik kot Kovačič precej prepoznavna v svojih idiomih in poetikah, dovolj utrjena v zavesti poslušalca (ki je v tem primeru seveda avtor teksta), razen tega je Čučnikova pesem že starejša in antologijska, zato se izgubi pričakovanje presenečenja, zdrsov in reševanj iz njih. 

Mestoma komadi izzvenijo v sentimentu in nedodelanosti, a teh delov ne bomo izpostavljali; bržkone je tekstopisec podcenjeval medij ali pa je glasbenikom zmanjkalo navdiha, morda pa gre za spoj obojega.

Sklenemo lahko, da RPP 13 prinesejo tisto, kar od njih pričakujemo, vendar je pri vsaki izdaji del pričakovanja tudi presenečenje pri eksperimentih, poskusih dialoga. In to tudi tokrat ne izostane. Kompilacija se še naprej utrjuje kot znamka v našem kulturnem prostoru in suvereno stopa nasproti štirinajsti izdaji prihodnje leto. Hkrati naj to priložnost izkoristimo za pobudo za širšo refleksijo o zvočnih praksah glasbe in poezije, o njunem prepletanju, sodelovanju, razhajanju in možnih povezovanjih, tudi takih bolj rušilnih, bolj šumečih, hrupnejših, takih, kjer prihaja v njunem spoju do prekinitve komunikacije. Tudi to morda lahko prispeva nove vpoglede in vrednotenja poezije. Za razliko od tujine, kjer je bilo realiziranih več potencialov zvoka v družbi besede, je pri nas to področje še precej neizkoriščeno.