14.01.2025

Megalomast in Izbruhijada

Megalomast in Izbruhijada je tretja pesniška zbirka priljubljenega mladega poeta Pina Pograjca. Založba Zvočni prepihi je izdala Pograjčevo branje v dveh delih v obliki zvočne poezije.

Muanis Sinanović

Izbruhijada/ Megalomast

Pino Pograjc

Izbruhijada/ Megalomast

Zvočni prepihi/Črna skrinjica
2024

Megalomast in Izbruhijada je tretja pesniška zbirka Pina Pograjca, priljubljenega mladega poeta. DIY založba Zvočni prepihi, projekt vsestranskega zvočnega umetnika Jake Bergerja, je izdala Pograjčevo branje v dveh delih, v skladu z besedama v naslovu, ki ju povezuje veznik in. Berger je s pesnicami in pesniki sodeloval že v preteklosti. Kljub posameznim pomanjkljivostim lahko albuma označimo za dober prispevek k razvoju slovenske ozvočene poezije, ki ima zanimivo zgodovino. Ne glede na njeno obrobnost se zdi, da se ta skozi desetletja pojavlja v posameznih časovnih konicah, vsakič na drugačen način. Zanimivo bo spremljati, ali se bo ob vseh tehnoloških možnostih in usihanju klasičnega trga pesniških knjig žanr tudi dokončno uveljavil.

Izrekanje na Izbruhijadi je vsebinsko usmerjeno bolj navzven, zvočno pa je enostavnejše. Spremlja ga nežno atmosferično valovanje harmonike, ki deluje taktno. Pograjčevo besedilo bi raje kot v domeno elitistično razumljene stroge poezije postavili v domeno tako imenovane govorjene besede in ji s tem podelili ustrezen izhodiščni položaj za interpretacijo. V njem se mešajo bolj izrazito pripovedni elementi, esejizmi, ki se ne nanašajo toliko na pesniško funkcijo jezika, ter elementi, ki jo koristijo. Branje ob zvočni spremljavi nekoliko spominja na hip hop glasbo. Pograjc z različnimi domislicami, referencami na zunanji svet in ljudi, obračanjem besed, komičnimi premenami v glasu, recimo pri navajanju drugih oseb, z anekdotičnostjo in pridihi battlanja duhovito vrta po svojem družbenem miljeju, ki je, kot pri rapu, pogosto samonanašalen oziroma nanašajoč se na sceno, obenem pa se vpenja v večje dinamike. Pri tem ga ob spretnem sejanju in zabadanju trnov odlikujeta tudi samorefleksija in samokritičnost. Teme, ki se jih dotika, so homofobija, homoerotika, duševne bolezni, družbene navade in pritiski. Gre torej za danes že etablirani repertoar tem, ki pa jim Pograjc vliva življenjskega soka z večstranskim motrenjem, sestavljanjem in razstavljanjem identitete, tudi identitete žrtve, pa distanciranjem od korporativnih praks, zgodovinjenjem gibanja, ki mu pripada, ter večinoma lucidnim umeščanjem v socialno dinamiko, s čimer prepričljivo predstavi svojo perspektivo. Glasbeni del je sam po sebi kakovosten, čeprav mestoma odstopa od vsebine izrečenega, zato se atmosfera potuji.

 

Nasprotno se Megalomast bolj obrača k introspekciji, četudi niti v enem niti v drugem delu ne moremo govoriti o povsem zacementirani razliki med zunaj in znotraj. Besede so bolj melanholične in izrečene na bolj otožen način, brez duhovitega podtona. Bergerjeva glasbena režija je odlična in spominja na radijsko igro. Duhovito so umeščene karikirane izjave slavnih ljudi iz preteklosti, okoljski zvoki, sempli inštrumentov in podobno, ki meandrirajo in včasih tudi dvignejo vsebino. Njena udarnost občasno nekoliko upade zaradi ponavljajočih se domislic, pograjčizmov, ki se nanašajo na ponavljajoč se nabor tem. Z majhno premeno v zvočni spremljavi se lahko spremeni tudi čustveno dojemanje izrečenega. Pograjc raperski modus postavi nekoliko v ozadje in bolj uveljavlja liričnega, pri čemer razširi repertoar svojih pesniških spretnosti in razširja poslušalčevo izkušnjo.

Izpostaviti velja pesnikove bralne sposobnosti, ki med domačimi poeti že dolgo niso pogoste. Pograjc obvlada izgovorjavo, ritme, čustvene poudarke, oponašanje, kar pozdravljamo. Zdi se, da pripada novi generaciji pesnikov, ki so se kalili pri multidisciplinarnih projektih skupine IGNOR pod vodstvom Dejana Kobana in se s tem pridružujejo obratu v dojemanju poezije, ki ga že dalj časa opažamo drugod na Zahodu. Ob potiskanju vezane besede na obrobje si avtorji prizadevajo presegati pisano besedo in raziskujejo sinestetičnost ter performativnost govorjene poezije, ki skozi zgodovino in v različnih delih sveta še danes prevladuje.

Kljub posameznim pomanjkljivostim lahko albuma označimo za dober prispevek k razvoju slovenske ozvočene poezije, ki ima zanimivo zgodovino. Ne glede na njeno obrobnost se zdi, da se ta skozi desetletja pojavlja v posameznih časovnih konicah, vsakič na drugačen način. Zanimivo bo spremljati, ali se bo ob vseh tehnoloških možnostih in usihanju klasičnega trga pesniških knjig žanr tudi dokončno uveljavil.