Milko Lazar & Bojan Gorišek z gosti

Milko Lazar, eden najbolj vsestranskih in tudi v tujini prepoznavnih slovenskih glasbenikov, pogosto nastopa v klavirskem duu z Bojanom Goriškom. Skupaj raziskujeta predvsem glasbo našega časa, h kateri Lazarjeva neusahljiva kreativnost priliva vedno nove kaskade sozvočij. Nova dela prav tako radi »napadejo« in »osvojijo« člani Zagrebškega kvarteta saksofonov, vrhunska zasedba s skoraj tridesetletno kontinuiteto. Glasbeniki, ki so že večkrat združili moči v raziskovanju novega, so tokrat zasedli oder ljubljanskega Kina Šiška, prizorišča, katerega sloves in videz ponujata dobrodošlico glasbam, ki so manj klasične in bolj eksperimentalne, ter privabljata mlajše, klasičnim abonmajem manj zveste poslušalce, ki pa so naklonjeni festivalom in spektaklom. Ravno takšno pisano občinstvo je obiskalo dvorano ljubljanskega Centra urbane kulture v sredo, 24. oktobra.

Spored je dela Milka Lazarja postavil ob bok Philipu Glassu. Gre za na videz podobna svetova glasbenega minimalizma oziroma za slog, ki iz ponavljajočega se motiva plete mehke teksture in ovija poslušalca v različna razpoloženja, torej slog, ki varčuje z glasbenim materialom, a vendarle zna postreči z zvočnim in čustvenim bogastvom. Kljub temu sta osebna sloga Glassa (enega glavnih predstavnikov minimalizma) in Lazarja (kadar je minimalist) precej različna ter v marsičem, drznem si trditi, celo nasprotna. Če bi ju opisoval kot likovna umetnika, bi Glassa označil za slikarja tihožitij in vedut, kolorista, slikarja vzdušij s prevladujočimi pastelnimi toni in impresionističnih potez. Lazarja nasprotno doživljam kot izrazitega risarja ali bakrorezca, ki ga odlikuje renesančna natančnost, kot slikarja pripovednih prizorov, kar zgodb, ki jim ne manjka ne barvitosti ne opisov vzdušij.

Na začetku smo slišali Obskurne plese za kvartet saksofonov in dva klavirja, Lazarjevo letošnjo kreacijo, ki jo je prežemala enotna misel. Vsakega izmed stavkov (plesov) je sicer karakteriziral izviren in dosledno obravnavan motiv, ki je dal stavku značaj – od izjemno energičnih do liričnih in skoraj meditativnih. Minimalizem je bil tukaj močno prežet z jazzom, natančneje rečeno, minimalistični material je bil obravnavan z jazzovskimi tehnikami; ali pa obratno. Lazarjeva slogovna mešanica je ponovno zvenela prepoznavno urbano in »cool«. Sledil je Glassov Koncert za kvartet saksofonov (v slišani priredbi sta orkester nadomestila klavirja) iz leta 1995. Vtis klasične koncertne oblike je odstopil mesto povsem drugačni zasnovi: delo je slogovno izjemno koherentno, njegovi stavki delujejo kot štirje obrazi/značaji iste osebe ali kot ista pripoved iz ust štirih pripovedovalcev. V tem je skrita lažja dostopnost in razumljivost (rad bi se izognil izrazu »všečnost«, kajti všečna so dela obeh skladateljev) ter vsebinska in izrazna skopost Glassove glasbe v primerjavi s slišano Lazarjevo. (Če je primerjava dveh tako različnih glasbenih govoric sploh na mestu.)

Za nami je zares izvrsten koncert, ki nas z aktualnostjo sporeda ter visoko kakovostjo izvedb in glasbe postavlja na visoko glasbeno raven, in to v mednarodnem merilu. Vsekakor bi bili takšnih glasbenih poslastic veseli tudi v večjih, bolj eminentnih prizoriščih.

S podobno, mogoče nehvaležno, a očitno primerjavo bi lahko opisal tudi drugi skladbi, ki smo ju slišali po premoru. Tokrat sta nas z odra nagovorila samo pianista. Lazar in Gorišek sta v dveh desetletjih intenzivnega sodelovanja kot duo veliko nastopala in snemala, med drugim sta posnela sedem albumov Lazarjeve glasbe. Nazadnje sta v Kinu Šiška nastopila 26. oktobra 2016, ko so bila na sporedu dela istih dveh avtorjev. Tokrat smo v izvedbi dua slišali najprej Štiri stavke za dva klavirja Philipa Glassa iz leta 2008, nato pa Pesmi iz Fausta za dva klavirja, izbor iz baleta Milka Lazarja, katerega krstna izvedba v züriški operi 28. aprila letos je požela velik uspeh. 

Glassovo delo zmore vzbuditi močna čustva, ki se porajajo iz dolgo zadrževanih in vztrajajočih vzdušij, vendar repetitivnost nekaterih motivov občasno deluje precej brezvsebinsko in s tem skladba bolj kot lestvična etuda kot pa razpoloženjski stavek. Lazarjevi stavki Margaretina sobana, Katedrala, Duet in David nasprotno terjajo od poslušalca več zbranosti, a ga zato hkrati nagradijo z bogatejšo vsebino.

Kar zadeva kakovost interpretacij, ni nobenega dvoma: na odru so stali nekateri najsijajnejših solistov oziroma ansamblov, kar jih lahko slišimo v našem času in prostoru. Tehnično vrhunsko muziciranje ter spoštljiva in navdihnjena poglobitev v izvajano glasbeno materijo sta zaznamovali celotni koncert. Nekaj očitkov bi bilo mogoče reči le na račun organizatorja dogodka: še bolj kot dvajsetminutna zamuda je bilo moteče morda ne odvečno, vsekakor pa premočno ozvočenje. Sodobni koncertni klavir in saksofon sta namreč glasbili, ki sta po svoji naravi glasni in namenjeni prav koncertnemu odru. V relativno majhni dvorani Kina Šiška njunega zvoka morda niti ne bi bilo treba ojačati, oziroma če že, potem vsekakor precej bolj zmerno. To zahtevajo zaokroženost, mehkoba in naravna barvitost zvena obeh glasbil, za kar pa smo ravno bili nekoliko prikrajšani zaradi ne najbolj posrečenega ozvočenja.

Ne glede na ta zadržek je bil celostni vtis dogodka pozitiven. Za nami je zares izvrsten koncert, ki nas z aktualnostjo sporeda ter visoko kakovostjo izvedb in glasbe postavlja na visoko glasbeno raven, in to v mednarodnem merilu. Vsekakor bi bili takšnih glasbenih poslastic veseli tudi v večjih, bolj eminentnih prizoriščih. Presenetljivo je torej, da dvorana Kina Šiška ni bila povsem polna.