28.02.2023

Miroljubna nemirnost

Bogunov je na Dobrodošli u miru še bolj artistično avtorski, nepopustljivo svojeglav. Nemirno miren.

Jaša Lorenčič

Dolazimo u miru

Bogunov

Dolazimo u miru

Dallas Records
2023

Prvič se je bend Bogunov razbesnelo potopil v morje. More bijesa. Potapljal se je v karizmo, svet in čustva Ognjena Zeljića. Zdaj na cilj Dolazimo u miru, in fantje pri tem ostajajo, kar so ves čas bili, le da so to zdaj še bolj. Svoji. Če je ljubljanski peterec Bogunov prvenec medil epskih petnajst let, je Dolazimo u miru prišel že dve leti kasneje. Mnogo bolj udarno, sodobno, pri čemer krepi, kar je izpričal album More bijesa. Bogunov je zdaj še bolj artistično avtorski, nepopustljivo svojeglavi bend, tokrat še bližje temu, da ne bi bil tako daleč. In tako prihaja, miroljubno nemiren. Ni pa več zgolj to, kar je bil prvikrat, torej »izpoveden, mračen, hudomušno melanholičen«, kot smo zapisali po prvencu. Dolazimo u miru v ospredju ohranja Zeljića, sodobnega art rock poeta in nezgrešljivega vodjo skupine. Ampak drugi album je manj zaprt ali tesnoben, to ni več le Zeljićev intimni svet. Mestoma je ta še preveč avtorsko v ospredju, ampak vsakič znova ga preostala četverica pravi trenutek zadrži in pripelje nazaj, tako da je album z razlogom v množini. Album, ki ga zaznamuje duh časa, kot pravi Zeljić. Več je revolta, več energije? Absolutno.  V drugem zagonu Bogunov vsekakor ve, kaj in kdo in zakaj je. In da bo to še bolj. In tako Dolazimo u miru tudi deluje. Manj premišljeno, bolj impulzivno. Manj nostalgično, bolj energično. In kar je pohvalno, to počne ne glede na čas, okolico, prostor, trende. Bogunov je bend, ki počne, kar bi nemara radi počeli drugi, bolj znani in uveljavljeni, če bi lahko. Pa ne morejo. Ker niso najprej skočili v besno morje. Kajti šele po tem lahko ... prideš v miru.

Fantje so ob izidu rekli, da se nočejo ozirati v preteklost, a po njej vsekakor diši z vzkliki spremljevalnih vokalov, distorzirano akordno kitarsko strukturo in durovskim refrenom. Glede na to, kje so pristali z More bijesa, je ta zasuk dobrodošel, saj na novo premislijo dotlej bolj sivo, globoko, simbolistično in mistično podobo. Z gostovanjem Marka Heraka iz skupine Pomaranča, ki je kmalu po snemanju preminil, se priklonijo preteklosti, četudi ji zares ne pripadajo. V pesmi Sakupljač perja, ki spomni na istoimenski kultni jugoslovanski film iz leta 1967, bend šele z vzklikom refrena »i nisam tu zbog para / mene ljubav ne zanima / ja sam tu s jednim ciljem / pripremi dušu / ja jih sakupljam« zares pride blizu temu, kar je bil prvikrat. Ampak pri direktnosti se tu ne ustavi in nemudoma še bolj zareže. V osnovi punkovski komad 98% je odkrito kritičen, angažiran, skoraj agresiven. Znova so bobni Roka Skolibra gradnik, na katerega se prilepijo zamolklo ostre kitare (Vladimir Zeljić in Peter Pavičić), čeprav komad najbolj vozijo pritlehne klaviature. Pesem gradi na sporočilu, ki se skozi kitico o starem bleferju, ki sedi v sobi in čaka na mladost, zapodi k novovalovskemu refrenu. 98% od poslušalca terja vsaj pozornost in najbrž večkratno poslušanje za razvozlavanje pomena, zlasti v iskanju manjkajočih dveh procentov. 

Naslovna skladba Dolazimo u miru, kjer je z gromkim glasom sodeloval Master Čulk iz Interceptorja, si privošči bolj moderen, prebojen zvok. Nič manj siv, ampak kitarsko indie. Zeljić omenja »uličnega hodača«, ampak drugačnega, kakršnega je opisoval Zoran Kostić – Cane v Partibrejkers. Zeljić je recitator in hkrati alter-ego, pesem pa izrazito pripovedna in predelana še iz devetdesetih, ko je v domačem Splitu delal s skupino Narcis. Ne preseneti torej, da refren preskoči par desetletij in se vrne k prelomu osemdesetih v devetdeseta. V Dolazimo u miru bi se lahko našlo za cel šopek znanih jugoslovanskih rock skupin, zato je bil lep sprejem v Beogradu, kjer je bend kot predskupina Pankrtov prepričal z avtentičnostjo, pričakovan. Bogunov ima vse, kar tak bend mora imeti. Rock, kakršen je bil, s pevcem, ki vse to definira, podpiše, popelje. Ampak tudi beograjsko kritiko je na koncertu presenetil preskok v slovenščino. Ne sam po sebi, ampak zaradi nenadnosti. V skladbi Da si tu se zgodi torej že slišano na More bijesa. Zeljić obvlada slovenski jezik, verzi so nemara še bolj presunljivi kot v njegovi materinščini: »težka solza me v grlu davi / na ustih mi zadrhti / objemi me, da spomnim se / kako ljubiti je«. Toda komad podre prej vpeljano koherentnost, sploh zato, ker je umeščen med dva v srbohrvaščini in ker po Da si tu sledeča pesem O radosti toliko bolj spevno poboža, razgiba, otopli. O radosti je totalna sprostitev in tisto, kar upravičuje naslovni prihod v miru. Bogunov je že na More bijesa kazal več obrazov in preskakoval osnovne meje in žanre komadov, ampak O radosti je v okviru repertoarja benda popevka, hit, balada, romanca, poklon. Je to sploh še ista zasedba? 

Sanjao sam še okrepi izročilo jugorocka, ki se je znal z uvoženimi vplivi nasloniti na etno izročilo. Spremljevalni vokali, akordni preskoki in ritmično poigravanje se gibljejo med kabaretom in psihedeličnim komadom. Bogunov ima v skladbi Sanjao sam svoje mračno izrisane kalejdoskopske sanje. Pretežke sanje, v katerih »ni mesta za tebe«. Pravzaprav je to filmska upodobitev. Bogunov nima nobenega strahu, povsem predan je svoji viziji, kitarsko tarantinovski. Zlasti ker producent Simon Jovanović (Zmelkoow, Elvis Jackson ...) pusti bendu, da odtava, ampak nikdar predaleč. Sanjao sam kot tavanje postaja nastavek za urbano, atmosfersko, moderno pesem Predivno si

Prelom? Ja, Bogunov naenkrat noče več biti le artistični alter znotraj že znanega. Kitare? Ne več. Predivna si elektronsko kima in stremi k bolj aktualnemu preboju. Le da sodelovanje z Aaronom Hopkinsom obstane nekje na polovici. Premik k elektroniki je opazen, drugačen je pogled na vse dotlej izdano, ampak ni pa to zares sodelovanje. Znotraj celote albuma prej izpade kot dodatek, dopolnilo, zanimiva ideja. Ampak v praksi deluje kot poskus, ki meji na latentni pobeg. Če že, je Predivna si dobrodošel prelom za Epitaf ljubezni. Zeljić v tem komadu ne le potrdi, ampak ovrže dilemo o izbiri jezika. Pesem tekoče, dinamično, vestno opiše minljivost življenja s pomočjo zgodbe o usodnem paru. Slovenščina je mehka, ranljiva, ozaljšana, glasbeno pa je Epitaf ljubezni hvalevreden poskus, kako z bolj filmsko naracijo ter manj ostro in mračno strukturo doseči enako presunljiv občutek zamujene ljubezni. 

Še večji preboj albuma se zgodi v pesmi Strah od istine, ki je programski, recitatorski opis pesnikovega sveta. Bogunov nikjer na plošči ni tako oster, sporočilen, preudaren. Če je kje viden napredek od More bijesa, potem je to tukaj. Strah od istine je točno to, kar komad sporoča: strah pred resnico, ki pa ne zdrsne v bežanje. Zeljić ima popolno svobodo, četudi gre za ustaljeni nadzor. Refren je art rockovski, celo operno rockerski, bobni pompozni. Album v malem je ta pesem in resna točka za premislek, če ni to izhodišče za še kaj več. Ni veliko skupin, ki bi si tako zelo upale premetavati verze in refrene. In če so fantje že šli do konca, so bili pri tem dosledni, kar izpove Visoki sud, kjer je bend najbližje ... spremljavi kantavtorja. Dolazimo u miru se nato mirno, pietetno poslovi z Uspavanko za Borisa D. Gre za fiktivni lik, nekateri v njem prepoznajo Borisa Dvornika. Sklepna pesem sklene, odtava in primerno nagradi poslušalce, ki si vzamejo čas in posluh za Bogunov. 

V drugem zagonu Bogunov vsekakor ve, kaj in kdo in zakaj je. In da bo to še bolj. In tako Dolazimo u miru tudi deluje. Manj premišljeno, bolj impulzivno. Manj nostalgično, bolj energično. In kar je pohvalno, to počne ne glede na čas, okolico, prostor, trende. Bogunov je bend, ki počne, kar bi nemara radi počeli drugi, bolj znani in uveljavljeni, če bi lahko. Pa ne morejo. Ker niso najprej skočili v besno morje. Kajti šele po tem lahko ... prideš v miru.