Miselni pobliski

im/pro s/prehod je ravno pravšnji naslov za album mariborske pesnice in prevajalke ameriške poezije Kristine Kočan, s katerim bo v življenje pospremila svojo novo pesniško zbirko S/prehod. Gre za izbor pesmi iz avtoričinih dosedanjih knjig poezije Šivje (2018), Kolesa in murve (2014) ter Šara (2008). Slednja je bila po izidu nominirana za najboljši prvenec leta, tokratno delo pa bo obarvano interdisciplinarno, saj bodo poezijo pospremile fotografije Maribora, ujetega v objektiv Bojana Atanaskoviča, in zvočna knjiga, pri kateri so poleg Kočanove sodelovali Denis Jančič na bobnih, Samo Šalamon na basu in moogu ter Vasko Atanasovski na saksofonu in flavti. A muzikalno zvenečim imenom navkljub ne gre pričakovati klasičnega albuma, kajti Kristina Kočan tudi v trenutkih poseganja po glasbi ostaja pesnica, kar smo lahko zaslutili že ob njenem prispevku k Nememu filmu zasedbe Brest. Misel, da gre za avtorico, globoko zavezano pisani besedi, se ob poslušanju im/pro s/prehoda le potrjuje, četudi je čutila, da mora tokrat besede združiti z lastnim glasom in svojstveno interpretacijo. 

Govorimo o recitacijah in interpretacijah v duhu pripovedništva, umeščenega v trenutek doživljanja, pri čemer se marsikdaj zdi, da se misli v času deklamiranja pravzaprav šele oblikujejo. Zato so ponekod razslojene in fragmentarne, pomensko nedorečene, s čimer nam včasih preprečijo izluščiti osrednji (enoznačni) pomen.

Pesmi torej niso pete in za spremljavo bi prav tako težko trdili, da je glasbena; besede namreč prej podpre z ustvarjanjem vzdušja in zvočno dramaturgijo. Govorimo o recitacijah in interpretacijah v duhu pripovedništva, umeščenega v trenutek doživljanja, pri čemer se marsikdaj zdi, da se misli v času deklamiranja pravzaprav šele oblikujejo. Zato so ponekod razslojene in fragmentarne, pomensko nedorečene, s čimer nam včasih preprečijo izluščiti osrednji (enoznačni) pomen. Vendar »njeno srce udarja ritem« (povzeto po Iskalcih zvoka) v tempu, ki ga sliši, čuti, ustvarja pesnica sama. In tokrat nam je, čeprav je poezija od nekdaj dopuščala svobodno interpretacijo, izbira drugačnega onemogočena: avtoričin glas namreč narekuje tudi našega. Prav glas pa bi lahko označili za osrednji inštrument im/pro s/prehoda, saj ga uporablja nadvse raznoliko. Hoja do dežja podvaja besede v odmevu, v Walkerju se Johnny pojavlja kot leitmotiv odkruškov posameznih zgodb, ki se nazadnje zlijejo v eno samo, zato ime odmeva kot odgovor na klic. Nasprotno Iskalci zvoka poustvarjajo veter in dih; podobno je z »aha efektom« v Med pustinjo in puščavo, kjer je igra glasov večslojna.

Zato »im/pro« pravzaprav z dokaj svobodno naravnanostjo povzema glasbeni del te zvočne knjige. Melodične linije posameznih inštrumentov prihajajo do izraza le mestoma, denimo flavta v Polmraku in bas v pesmi Trije. Slednja je naravnana intimnejše, za razliko od surovosti zavezani Vešče v novembru ali protestno angažirane I Am Not American. »S/prehod« pa se prej nanaša na besede, ker popotujemo po Mariboru in New Yorku, spremljamo prihode in odhode vlakov ter zremo v Dravo. Odhajamo, prihajamo in se sprašujemo, »kako lahko kdo sploh tu čuti dom« (Vešče v novembru). A je pri tem povsem jasno, da ga ona – avtorica – zlahka najde. Vseskozi se namreč med besede krade štajerski naglas in zavezanost Mariboru, pa čeprav bi se jima Kočanova morda z nenehnim spogledovanjem z ameriško kulturo celo želela izogniti. Vendar jima ne more ubežati, niti s hrepenenjem po tujem in odhodom v neznano, kjer bi lahko samo bila, ne. Navsezadnje ima celo Spisek stvari, ki jih moraš narediti v New Yorku. Branje, jazz, listi ginka, pesništvo so samo nekatere od reči, ki jim ne more ubežati ne tu ne tam, čeprav trdi, da »ne morem, ne morem več, ne morem več biti muza, muza ne morem več bit, nočem več bit muza« (Vešče v novembru). In zato navdih ter spodbudo za ustvarjanje morda išče v drugih. V 361 naključnih mimoidočih. Ali v sosedu Johnnyju, denimo.