Mnogoplastno sobivanje nasprotij

Osnovna ideja, iz katere je pognala uresničitev tega velikopoteznega projekta, je izhajala iz združenja glasbenikov treh držav, ki so predsedovale Evropski uniji, torej Nemčije, Portugalske in Slovenije. S tem je orkester iz svojega najbolj notranjega bistva uresničil idejo političnega in izraznega združevanja, ki presega vnaprej določene meje.

Objava albuma Live in Coimbra, ki ga je lani izdal mednarodni jazzovski orkester oziroma kolektiv European Movement Jazz Orchestra (EMJO), je nedvomno pomemben dogodek za slovensko jazzovsko sceno. V dvajsetčlanskem orkestru (upoštevajoč dirigenta) je šest mlajših slovenskih jazzovskih glasbenikov, ki so celo podpisali tri od šestih kompozicij: saksofonista Jure Pukl in Jaka Kopač, pianistka Kaja Draksler, basist Robert Jukič, trobentač Igor Matković in kitarist Jani Moder. Šest razvejanih kompozicij albuma razpre pisano paleto zvokov in strukturnih rešitev, ki temeljito predstavijo osebnosti posameznih solistov, še bolj pa avtorjev. Izvedbena koherentnost – za kar gredo zasluge tudi vodji, Izidorju Leitingerju – vse kompozicije združi pod isti horizont, ki razlik kajpak ne odpravlja, temveč si prizadeva za njihovo sobivanje.

Edina skladba, ki je ni podpisal član orkestra, je uvodna kompozicija mlajšega nemškega pianista Jürgena Friedricha, Waves. V njej gre sprva za razgibano zvočno prelivanje, s katerim posamezne skupine instrumentov v urejenem neredu evocirajo valovanje, ki se nadaljuje v sanjavo zamišljenost. Barvno in izrazno je uvodni del odličen začetek albuma, četudi kompozicija izstopa tako po spokojnosti glasbenega impresionizma kot tudi po izrazito suitni strukturi, zaradi katere so uvodni toni nepričakovano prekinjeni. Ta strukturni prijem preseže uvodno impresijo in jo pokaže v bogastvu notranjih nasprotij.

Puklova O. M. je verjetno najbolj razdelana kompozicija albuma. Njeni deli so organsko zraščeni, prehodi med njimi so hkrati nujni in domiselni, saj od mnogih nakazanih ali prepletenih ritmično-melodičnih linij vsaj ena ostane prepoznavna kot povezovalni element. Posamezni deli se prepletajo in izrivajo, s čimer ustvarijo priložnosti za zvočno medigro. Puklov solo odlično povzame inherentne zvočne napetosti in jih razvije v dinamičen tok, v katerem se dobro znajde tudi bobnar. Klavir v to zvočno maso kot odgovor na uvodno temo razloži temne in težke kontraste. Da je Pukl eden naših najobetavnejših jazzovskih glasbenikov nove generacije, ni novost, je pa lepo opazovati, kako se njegovi individualizirani kompozicijski prijemi obnesejo v večjih zasedbah.

V skladbi E. S. T. Paula Perfeita (naslov je poklon Esbjörnu Svenssonu) je vztrajno plimovanje, dopolnjeno z vijugastimi stranskimi tokovi, ki dajejo na tretjini skladbe vtis, da hočejo prevladati. Spretnost kompozicije je prav v napetosti te zvočne nejasnosti, ki se učinkovito unese in razvije v prenovljeno melodijo, katere prodornost ni stvar odločitve, temveč dialektičnega procesa, v katerem se ista melodija sprva pojavi kot svoj odmev, nato kot vprašanje in končno skozi iskateljsko kvaliteto sola preide v elegičnost, v kateri se dokončno realizira potencial celote. Stopničasti vpadi posameznih instrumentov oziroma skupin vsebinsko nit še dodatno podkrepijo.

Köln Kuddelmuddel – tipično nemški naslov Matthiasa Schriefla, ki se napaja pri svoji lastni zvočnosti – je kabaretski prenos uličnega vrveža, ki si s svojimi številnimi, a razločenimi enotami prizadeva na način kolažiranja predstaviti kar največjo pisanost. Rezultat je razgibana in prefrigano veseljaška kompozicija, ki pa nekoliko podleže problemu talilnega lonca, preobraženega v solatno skledo: med posameznimi sestavinami ni prave povezave. Osrednji del prinese funkovsko suvanje, ki v uho prikliče zazibane, že kar plesne pasaže večjih fusion zasedb iz zadnje četrtine prejšnjega stoletja.

Zato pa Impresija Kaje Draksler predstavlja popolno nasprotje: impresionistično, blago, klasično jazzovsko. Skladba namesto na razposajeno mešanico stavi na razvoj uvodoma nakazanih premis ter njihovo čustvenost. Preseka jo končni ciklični del sopranskega saksofona v stilu Evana Parkerja. V tej skladbi je orkester še najbolj zakoreninjen v vlogi akvarelnega barvanja, kar pač glede na primerni, četudi nekoliko izpraznjeni, brezsramno romantični naslov niti ne preseneča; osrednja melodija dobiva čedalje več nanosov, njene barve so čedalje globlje. Osrednji razvoj kompozicijo privede do udobnega, neproblematičnega glasbenega zrenja in napajanja ob pozunanjenih vsebinah lepe, zasanjane duše, ki se mirno pase po glasbenih travnikih. V tem je bržkone razlog, da nekatere pasaže – ki sicer uspešno izkoriščajo kombiniranje kar najbolj oddaljenih registrov v idealizirano čustveno skladnost – zvenijo še najbolj klasično bigbandovsko.

Jukičeva The Shagg’s Principle se začne zadržano in hkrati raziskujoče, kar je seveda duhovito zavajanje, saj se postopoma uveljavi sprva manj očitna harmonija. V bistvu ima prav ta skladba še največ potenciala za bolj eksperimentalno razvijanje: zaznamujejo jo ostro presekane mirne pasaže, nepričakovani zasuki in zvočno kolažiranje, sestavljeno iz sugestivnih aluzij. Koničasta kompozicijska struktura, ki privilegira nenadne zasuke pred postopnimi razvoji, premore obilico prikritih ritmičnih fines in hotenih zdrsov. V osrednjem delu se z jasno usmerjenostjo – kljub na trenutke togejši kromatiki – izkaže Kaja Draksler. Vrhunec njene solaže pa postreže s plašnim, a užitkarskim izstopom v svobodo taylorskih grozdov.

Kakorkoli obrnemo, je Live in Coimbra nezanemarljiv dosežek, za kar imajo nemalo zaslug slovenski glasbeniki. Album, ki glede na svojo zasnovo slavi pestrost, ohranjeno v koherentnosti celote, odkrito nakaže tudi nekaj tistih zgledov, ki nad posameznimi kompozicijami oziroma izvedbami svetijo kot nekakšen tihi ideal: ponekod je slišati Italian Instabile Orchestra, drugod spet bolj klasičnega Gila Evansa, s spoštljivo plašnostjo pa velja pohvaliti (in seveda še dodatno razvijati) smernice bolj eksperimentalnih, drznejših zasedb, kot so recimo orkestrski projekti Satoko Fujii. Live in Coimbra je mnogoplasten album, ki je pomemben že zaradi dejstva, da je izšel pri zadnje čase priljubljeni založbi Clean Feed in vanjo vtisnil tudi nekatera slovenska imena.