Most med besedo in glasbo

Že stari Grki so spajali glasbo s pesništvom in tudi pri nas je tradicija glasbenega izvajanja tesno povezana s pesniki. Del te zgodbe je slovenska popevka, kjer je prihajalo do najmočnejših in najuspešnejših stalnih navez med skladatelji in pesniki. Gregor Strniša, Milan Jesih, Dušan Velkaverh in mnogi drugi so bili avtorji besedil mnogih popevkarskih uspešnic, medtem ko je kasnejše obdobje prineslo nekaj pesniško-izvajalskih, kantavtorskih osebnosti, med katere je vsekakor treba prišteti Tomaža Pengova. Povezave med poeti in glasbeniki niti danes niso redke; Mia Žnidarič, denimo, redno interpretira besede Milana Dekleve, Svetlane Makarovič in Ferija Lainščka, ki sta ga v glasbo prenesli tudi Ditka ter Lara Jankovič. 

Četudi so besede pesnikov pogosto pisane prav za glasbo, nasprotno najdemo le nekaj primerkov uglasbljene poezije. Tak primer so, denimo, dela Mile Kačič, ki jih je z glasbo povezala Katja Šulc, pa Klaviatura lastovk dua Malunca, ki je pred leti v glasbo prenesel pesmi Cirila Zlobca. Klasična kitara in glas, umeščena v prostor tišine, že po naravi podajata dlan tudi Vrvohodcem Dua Ponte v sestavi Alje Petric in Damjana Stanišića. Izbrane pesmi iz istoimenske pesniške zbirke, ki je leta 2016 izšla pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti Republike Slovenije, sta pretvorila v melodije, da bi se z njimi dotikala človeških src, kjer »[z]lahka bi se vrgla v morje / in se našla na pol poti. / Zlahka bi si izrekla besede. / Zlahka bi si pomahala. / A sva si obrnila hrbet in šla / vsak na svojo stran otoka« (Razklanost, Magdalena Svetina Terčon).

Besede treh pesnikov so same po sebi dovolj močne, da v glasbeni obleki Alje Petric in aranžmajih Dua Ponte ne potrebujejo množice tonov, temveč le most, kar ravno v italijanščini pomeni izraz »ponte«. Most med besedo in glasbo, kitaro in glasom, moškim in žensko, razumom in čutnostjo, ki zaokroža izraznost treh glasov, med katerimi ima vsak svoj jezik, s katerim išče sebe v svetu.

In tako eno od strani tega otoka zastopajo tri pesmi, veter v jadrih, razklanost in zvezdni prah, ki jih interpretira Milada Kalezić. Brez glasbene spremljave, a zato nič manj čuteče, kot povod v to potovanje, kjer je glasba le sredstvo za predajo sporočila, občutij, notranjih doživljanj avtorjev, medtem ko v središču ostaja beseda, v artikulaciji Alje Petric vedno jasna in čista. Tako ne preseneča, da je nekaj skladb izvedenih v prepletu petja in deklamiranja besedil, ki jih podpre kitarska spremljava, strogo sledeč in dopolnjujoč pomen besed, kakor to počne filmska glasba ob sliki. Vrtiljak (Simona Solina) in Iščem te (Terčon) sta takšna primera, a mehkost klasične kitare v pravi meri zablesti šele v pesmih V prahu (Albert Halász), Rabim (Terčon), vokalno razraščajoči se Ars poetica (Halász) ter še bolj v Ko padajo dnevi (Solina), ki se v največji meri približa kompozicijski zgradbi, kjer melodična linija za trenutek prevlada nad besedami, medtem ko jih solistični vložek na kitari razdeli na pol. In v zadnjo tretjino nas popelje Brezvetrje (Terčon), nekoliko bolj sproščena, razigrana, morebiti celo infantilna skladba, ki jo dopolni vložek proste vokalne improvizacije brez pretiranih nepotrebnih eskapad, vedno v službi minimalizma in decentnosti. Sporočila ter čustva.

Čuti se, da se Damjan Stanišić zaveda, da zna nositi posamezni ton v sebi mnogo več izraznosti kot pa drzne zgoščene pasaže; skozi te pa pride na plano širina vsega pridobljenega znanja v procesa šolanja. Stanišić očitno prisega na povednost, pri čemer posega po različnih tehnikah in se zavezuje akustičnosti, posledično naravnosti kitare. V primeru Vrvohodcev so tako vse razprave o žanrih preprosto odveč: beseda obstaja, da bi nam sporočala, in glasba je tu, da bi se nas dotaknila. Tudi s tišino, ki predstavlja pomemben del tega projekta, tako v besednem smislu (prisotna je v Rabim in V tihoti) kot glasbenem. Ne nazadnje se vse rodi in umre vanjo, kajti »s tišino se začne in se konča vse / umre če je in se rodi če je ni« (V tihoti, Halász).

Besede treh pesnikov, vseh zasidranih v knjižničarskem okolju (Terčon je vodja Kosovelove knjižnice Sežana, Halász Knjižnice Lendava, Solina pa je knjižničarka Knjižnice Toneta Seliškarja Trbovlje), so same po sebi dovolj močne, da v glasbeni obleki Alje Petric in aranžmajih Dua Ponte ne potrebujejo množice tonov, temveč le most, kar ravno v italijanščini pomeni izraz »ponte«. Most med besedo in glasbo, kitaro in glasom, moškim in žensko, razumom in čutnostjo, ki zaokroža izraznost treh glasov, med katerimi ima vsak svoj jezik, s katerim išče sebe v svetu. Halász skuša svoj odsev uzreti v celotnem kozmosu, Terčon v intimi dvojine in Solina v množici soljudi, kjer prevladujejo vprašanja: »Kako velika bom zrasla in koliko stara? / Kakšen bo moj obraz? / Bom redko jokala? / Srce često dala? Bom jaz ostala sploh jaz?« (Vrtiljak, Solina). Ob takšni povednosti Vrvohodci v smislu glasbene spremljave in aranžmajskih polnosti niti ne morejo zveneti drugače kot okrnjeno, vendar interpretacijsko več kot polno.