Mrmranje teles in tokov Boštjana Perovška

Skladatelja in zvočnega umetnika Boštjana Perovška poznamo po njegovi izvirnosti in predanosti naravi. Narava mu predstavlja neizmerni zvočni arzenal, ki ga pri svojem ustvarjanju uporablja kot gradivo. V Galeriji Veselov vrt v Ljubljani smo prisluhnili Perovškovim glasbenim skulpturam z naslovom Mrmranje teles in tokov. Neposrednost in hkrati specifičnost tega dela je značilna za avtorja. Pri tem projektu je podal roko glasbeniku Ladu Jakši (klarinet, mala in velika kalimba, perzijski daf), Jaki Hawlina (trobenta, nafir) in Kristijanu Buzetiju – Kikiju (ritem na konstrukciji mostu), sam pa je prispeval živo elektroniko. S pestrim zvočnim naborom je ustvaril zelo živ in neposreden organizem, ki prerašča v specifičen svet, v katerem se znajdemo po nekaj trenutkih, ko se orientiramo v posebnostih zvočil in tistih zvokov, ki jih lahko prepoznamo. Zanimiv je prav preplet med njimi: je neponovljiv in izviren, interakcija med zvoki je nevsiljiva in predana celoti, zvoki pa nastopajo posamično kot povsem nov organizem. To sožitje nas zaposluje in osvobaja hkrati, povezano je s terenskimi posnetki in odlomki kompozicij, nastalih pred tem (Pavillon for Spiders Part 1 in Part 2 ter Plapolanja smeri, v kateri nastopajo omenjeni glasbeniki). Perovškova nadarjenost pride najbolj do izraza v zvočni pronicljivosti, s katero tke zvočno strukturo, pri razgaljanju narave kot take na sublimiran, poetičen način in sposobnosti povezovanja teh svetov z inštrumenti v enovit, večplasten in bogat zvočni sistem.

Perovškova nadarjenost pride najbolj do izraza v zvočni pronicljivosti, s katero tke zvočno strukturo, pri razgaljanju narave kot take na sublimiran, poetičen način in sposobnosti povezovanja teh svetov z inštrumenti v enovit, večplasten in bogat zvočni sistem. Če temu pridamo nehotene zvoke iz okolice, galerija je namreč v centru Ljubljane, dobimo zelo aktualno zmes omenjenih skulptur s škripanjem, cviljenjem zavor, rohnenjem kosilnice in drugimi zvoki, kar daje vsebini nekakšno dvojnost, saj danemu pridružuje mestni okvir. Lirična izpovednost posnetega preraste v epsko pripoved ali aktualen in vedno svež zvočni dogodek, v katerem se poetično druži z realnostjo sedanjega trenutka, kar mu daje ažurnost, in se obenem kontrastno sooča s pretanjeno gibkostjo zvočnih skulptur. Te postajajo neke vrste sodobna kronika časa, v katerem se družita oba svetova. Če pa se postavimo neposredno pod klobuke zvočnih skulptur, se lažje oddaljimo od sedanjosti in se prepustimo zvočni masaži skrbno odbranih, kombiniranih in nežno lansiranih zvokov. V mističnem gaju sredi ponorelega sveta nam Mrmranje teles in tokov ponudi zatočišče in možnost za beg v na novo odkriti zvočni svet, ki ga ponotranjimo in intimno doživimo na subjektiven način.