24.03.2024

Muzika lahko reši svet …

Pogovor z Matejem Gobcem, z znanim domačim glasbenim producentom, studijskim in koncertnim inženirjem in predavateljem o zvoku in zvočni produkciji.

Robert Šercer

Matej Gobec
Foto: Živa Jalovec

Matej Gobec (1986) je priznan glasbeni strokovnjak, ki je s produkcijo zvoka povezan malodane na vseh področjih. Na to tematiko tudi predava. Sodeloval je z nešteto domačimi in tujimi izvajalci. V več kot dveh desetletjih je ozvočil več kot dva tisoč koncertov, se kot producent podpisal pod marsikateri album, v tandemu z Matejem Pečaverjem pa že od l. 2019 poganja The Cosmosonic Studios. Iz nekdanjega skladišča preurejeni večsobni prostor praktično ne počiva. V kontrolni sobi, kjer je poleg studijske opreme moč občudovati slike največjih glasbenic in glasbenikov prejšnjega stoletja, sva se pogovarjala o glasbi, njenih plasteh, moči zvoka in še čem.  Če gremo, recimo, pogledat Los Angeles ali večja mesta, so tam ljudje zelo specializirani za določen stil muzike ali za določeno stvar, ki jo počnejo. Sam konkretno delam na mešanju koncertov, oblikujem zvok, to, kar publika sliši, v studiu sem snemalec, mešam in dodelujem končni zvok, sem tudi producent in predavatelj. Vsa ta področja me zanimajo in glede na to, da delujem na majhnem področju, kot je Slovenija, imam veliko prednosti. Trg je tako majhen, da moraš toliko več stvari znati in obvladati veliko stilov.

Kdaj te glasba prvič zares potegne?

Rekel bi, da še preden se je zares kaj zgodilo v muski. Mislim, da je to stvar, ki te, če si tip za to, vleče že prej. Moment je bil, ko je bila avdicija za šolski bend na osnovni šoli. »O, to bi pa jaz šel.« Uletel sem na to avdicijo. Takrat nisem igral še nobenega inštrumenta. In prfoks, ki je vodil krožek, me je vprašal, kaj igram. »Nič še,« sem mu odvrnil. »Kaj bi pa igral?« je nadaljeval. Rekel sem mu, da kitaro. »No, prav, v bendu si.« To me je potegnilo. To je, kar se benda tiče. Zares glede zvoka je bilo pa tudi v osnovni šoli, na zaključnem koncertu. Ko so pripeljali ozvočenje in vso opremo, sem si rekel, to bi pa jaz delal. Isto poletje sem se našlepal ozvočevalcu na rit, ga vprašal, če rabi kaj pomoči, in potem me je poklical sredi poletja – to je bilo konec osmega razreda. Šel sem za dva dni delat v Idrijo (klub Sweenak). To je bil moj prvi dogodek te vrste. Na štop sem šel domov. Prav spomnim se, da sem zaslužil 15.000 tolarjev in se mi je res dobro zdelo. To je bil moj prvi honorar, ki sem ga v muski dobil. 

Torej bend in produkcija sočasno?

Da in ne. To je bil spontan proces od bendov do produkcije. Dajva reči, usoden proces.

Spomnim se momenta, ko si igral v bendu Soundgrounded in si šel med solom – Hendrixa se mi zdi, da ste igrali – na kolena, igral pa si ritem kitaro. Je to strast?

(Smeh) Strast? Ko te prevzame. To je strast, ko se spojiš sam s sabo in pustiš, da življenje teče prek tebe. Da si v syncu z vesoljem.

Katera so glavna področja, v katerih deluješ? Narava tvojega dela?

Lahko se pohvalim, da sem eden redkih, ki obvladajo kar precej področij v zvoku. Če gremo, recimo, pogledat Los Angeles ali večja mesta, so tam ljudje zelo specializirani za določen stil muzike ali za določeno stvar, ki jo počnejo. Sam konkretno delam na mešanju koncertov, oblikujem zvok, to, kar publika sliši, v studiu sem snemalec, mešam in dodelujem končni zvok, sem tudi producent in predavatelj. Vsa ta področja me zanimajo in glede na to, da delujem na majhnem področju, kot je Slovenija, imam veliko prednosti. Trg je tako majhen, da moraš toliko več stvari znati in obvladati veliko stilov. Ko imaš resen studio, dobivaš tudi projekte, ki zahtevajo različne stile. Sem pridejo delat od rocka do džeza, od metala do hip-hopa, vse živo.

To je konkreten studio. Poleg vaju dveh so tu še ljudje iz ozadja?

Imava še tri ljudi, ki pomagajo, ko stvari ne grejo tekoče, ker je veliko dela. Vzdrževanje, organizacija, poleg tega pa še stvari, ki jih preprosto ne utegneš, recimo uglaševanje vokalov, urejanje posnetkov, priprava snemanj; tega sam ne delam več. Pripravi jih asistentka Olja Grigoryants, moja punca, jaz samo pridem in snemam ...

Vse ostaja v družini?

Tako nekako.

Glede na to, da izhajaš iz rocka, mi povej, kako vidiš njegov razvoj skozi desetletja. Kaj se danes dogaja z njim?

Če malo razdelava, kaj je rock. Pojem je danes tako širok, da lahko vanj daješ hip-hop. Rock po mojih kriterijih to ni. To je bila predvsem kitarska muzika z etitjudom. Danes v mejnstrimu tega ni več. Po svoje je to OK, če gledamo, kakšen je bil lajfstajl, droge, seks, alkohol, muzika, tega danes ni več toliko v biznisu. Vsi ti bendi so danes relativno trezni, iz neke strasti, entuziazma so prešli v hud profesionalizem. Ljudje, ki delajo v tem, so veliko bolj profesionalni, kot je bilo to 10, 15, 20 let nazaj. Sama glasba kot rock pa se je po svoje tudi izpela, nima več ničesar novega pokazat. Normalno je, da se je začelo toliko žanrov notri mešat, pojem se je tako razširil. 

Kako je z žanri pri vas, kako izbirate izvajalce?

Nismo orientirani, a večinoma delamo kitarsko muziko. Žagajoče žanre. Tak sloves se nas je prijel in tega se držimo. Čeprav sem zaideta tudi džez in kakšen dober pop. Gledam predvsem na kvaliteto. To, koliko meni kaj ugaja, nima veze. Ljudje, ki pridejo sem, imajo večinoma kar zelo dobro narejeno muziko. Potem ko delaš v glasbi toliko časa, nisi več s tem toliko obremenjen. Ne gre toliko za to, kaj je dobro ali slabo, ampak bolj, kako izvirno je.

Torej bolj ko sodeluješ pri aranžmajih, slabša oziroma manj dodelana je glasba?

(Daljši smeh) Ne vem, če je to prava definicija. Ljudje, ki pridejo sem, vejo, po kaj so prišli, iščejo določen nivo kvalitete in so ga pripravljeni tudi plačat, to je en filter. Drugič, veliko ljudi pride sem kar presranih, ker vidijo profesionalnost. Ampak tukaj ne zavrnemo projekta, zaenkrat sem se izmuznil le pri malo projektih, ne vem, če jih lahko preštejem na prste ene roke. Odklonil nisem nobenega. Če pride kaka stvar, ki je ne poznaš, je to izziv. Greš v drug mindset. Na koncu ti da ful ene rasti. Narobe je, če si žanrsko omejen.

Razlike med domačimi in tujimi izvajalci glede na tvoje izkušnje so?

V grobem, če gledamo bolj sosedski krog držav (Hrvaška, Avstrija ...), bi rekel, da imamo veliko bolj dodelano produkcijo, ampak imamo veliko slabše vgrajeno emocijo v glasbo. Če pogledamo južne države, recimo, imajo mega veliko strasti noter, znajo narediti komad, da te potegne. Mi znamo pa en zvok narediti, ne znamo pa tistega modžota dobiti. Govorim o mejnstrimu. Alter imamo močen. Veliko dobrih muzičarjev. Kar je pa sama razlika med bendi ... Tuji veliko bolj štekajo proces tega, kako se dela stvari, pa ne zaradi več izkušenj, veliko bolj dodelan pogled na življenje imajo. Pri nas se vtikajo v kake detajle, ki ne igrajo hude vloge, pikolovski so tam, kjer ni treba. Tuji bendi veliko raje delajo konceptualno, vejo, kako se delajo stvari, hitreje se zmeniš z njimi, bolj so razgledani, odprti v družbenem smislu. Slovenčki smo, majhni smo, kompleks imamo. To se v muziki čuti. Tujci se ne obremenjujejo s tem, so samozavestni, vejo, kje stojijo. Recimo en primer: delal sem ploščo za Izraelca Hadarja Goldmana. V osemdesetih je imel projekt Siam, primerjamo ga lahko z Laibach po pomembnosti pri nas, a drugačen po stilu. Tip je čisto neobremenjen. Pa je milijarder. Zaveda se, da glasba nastaja v trenutku, ve, kje so njegove meje, da kakšne stvari ne bodo boljše, in se s tem sprijazni. Medtem ko je pri nas tenzija, »a je dost dobr, a je ta detajl«, kjer se izgubi flow, ki da spontanost, resničnost, da pokažeš svojo notranjost tako, kot je. Tu je muzika na splošno začela izgubljati, prišli smo v en tak tehnološki višek brez duše, studii rastejo kot gobe po dežju, vsak že dela glasbo in tako se izgublja ta esenca, kaj glasba sploh je. Kar bi morala biti, na neki način. 

Torej sodobnost in oprema. Je danes analognost proti digitalnosti že eksotika?

Zares je eksotika. Ni več pomembna. Ima pa drugačen workflow, drugačno barvo. Glede na žanr in izvajalca je to stvar odločitve. Dejstvo pa ostaja, da velike produkcije še zmeraj grejo v analogni svet po prave barve. Gre za hibriden kompromis. Prideš v studio, z analogijo dobiš potreben zvok, ki ga nadalje oblikuješ digitalno. Če si frajer, greš v analogno končno obdelavo. Za totalno analogno, torej popolnoma ves album narejen tako, bi izpostavil le DiAngela v zadnjem času. S tem je tako kot s tetrisom. Pri analogiji bodo barve zvoka delovale kot pestre oblike, digitalne bodo bolj ali manj enake. Bolj si omejen. Digitalno zveni bolj tečno. Ni širine, odprtosti, prostora.

Izvirnost avtorstva peša?

Bolj je problem, da se produkcijo postavlja v prvi plan namesto izvirnega avtorstva. Če prižgeš TV in pogledaš moderni pop, so joške in puh bolj pomembni kot muzika, in to je problem. Pozabljamo, da je to umetnost. 

Že bolj video umetnost?  

Tudi video umetnost, ampak tukaj muzika izgublja. Neka pravila so. Kaj je to, hit? Hit je tri minute dolg, ima klasično strukturo in folk se drži tega kopita. Medtem ko prava umetnost nikoli ni bila omejena z minutažo, s hitom, s tem, kako mora biti kaj postavljeno. Tista muzika, ki prihaja spontano, je zame presežek. Stokrat znucane fore, prekopirane, dajo trenutni rezultat. Vsi hiti današnjega dne so jutri pozabljeni. Nimajo nečesa, kar bi te emocionalno zagrabilo. Muzika je jezik emocije. In tega danes ni. Folk misli, da če bodo imeli dober udarec na glavnem bobnu, bo to prodalo njihovo glasbo. Ne zavedajo se, da zvok gre. Čez pet let je lahko že pozabljen. Prodalo se bo to, kar si bo folk emocionalno zapomnil. To ostane. Čustva ostanejo.

OK. Zahodni London. Ti kot predavatelj?

United Pop je v okviru zahodnolondonske univerze uletel v Ljubljano in kupil EMI, hrvaško šolo za produkcijo zvoka, na kateri sem že dve leti prej predaval. Je pa U. P. ravnokar propadel. Spet bo rošada lastništva. Bistvo je, da imamo v Ljubljani šolo, ki je dobra, s predajanjem znanja osnov tega tehničnega področja na mladino, ki bi rada vstopila v ta svet. Sam sem izšel iz druge generacije SAE, iz svetovne šole s 47 podružnicami po svetu.

Ne obstaja več?

Obstaja, ampak so šli ven iz Slovenije, ker je to premajhno področje zanje. V glavnem, ko sem začenjal, še nisi mogel na YouTubu pogledat tutoriala za audio, zato si šel v šolo. Danes je poplava tega povsod. Bistvo šole je, da dobiš sistematičen vpogled v to, kaj produkcija zvoka je. Če znaš teorijo, boš lažje razumel, kaj se potem z zvokom dogaja.

Pomembnost mentorstva pada?

Rekel bi, da ne. Že ves čas pa je zelo majhen procent ljudi, ki razumejo, kaj producentstvo zahteva. Dobro se sliši. Ko si v lajfu že fajn zabluzil, te starši vprašajo, kaj bi počel, odgovoriš, da boš producent, ti plačajo šolo in ti misliš, da boš postal producent. Je pa to zelo daleč od tega, kaj tako mesto od človeka zahteva. Tukaj je veliko védenja, psihologije, delovnih navad, fokusa, odgovornosti, to ti mora biti lajf, temu moraš biti predan. Ko gledam svojo študentarijo ... Ko smo mi študirali, smo dokončali trije od petnajstih, sploh z diplomo v roki. Tukaj ni polovičarstva, moraš vedeti, kako se stvari streže, kako se z mašinami dela, kako se z mikrofoni dela, te stvari moraš poznati do konca, ne pa nekaj na pol. To je prvi del. Tu je še praksa. Koliko si talentiran in koliko si pripravljen sam delati za to. Kako zvok zložiti, to ti lahko nekdo pokaže, v resnici moraš pa sam zaštekat. Za to moraš sebe dobro poznati. Biti iskren do sebe. Šele tako prideš do profesionalca z neko stopnjo kvalitete.  

Na medmrežju je možno zaslediti, da govoriš o redefiniciji zvoka.

Na to temo imam posebno predavanje, ki je malo bolj onkraj tega, kar mi danes smatramo za zvok. Ko se bo kvantni del znanosti povezal s tem, kar zvok je, bomo to lahko aplicirali na vsa področja. Bistvo razlage je, da ima zvok veliko več potenciala kakor le za to, kot ga zdaj uporabljamo. Že zdavnaj so dokazali, da vse to, kar definira zvok, kako se premika, kakšna frekvenčna območja ima itn., da so te stvari mnogo višje, dosti drugačne, kot pa znanost o tem govori.

Osnovna definicija zvoka do sedaj je kakšna?

Koncentrično gibanje molekul atomov zraka. Zvok se širi v vse smeri. Naredili pa so tehnologijo, kjer zvok tega ne počne. Predstavljaj si, da zvok lahko usmeriš kot laserski žarek, gre čez prostor, ampak ga ne slišiš ...

O tem bova tudi še kasneje ... 

No, to so zdaj začeli razbijati kot definicijo zvoka, tisto, kar pa sam izpostavljam, je, da bi bilo treba v definicijo dodati, da je nosilec informacije. V smislu, da v zvok lahko zapisujemo emocijo, ki se kaže v eksperimentih. V zvok lahko zaprogramiramo informacijo, ki se odraža na materiji, na programingu vode, rastlin ...

Torej v smeri Tesle, Emota, Garjajeva?

Točno tako. To so zadeve, ki bi lahko, če bi stopile v muziko, spremenile svet. Če na hitro razložim. Kar je kvantna fizika ugotovila, je to, da smo vsi povezani v eno polje. Ugotovili so, da se da to polje manipulirati z emocijami. Glasba je jezik emocije. Tako popularen zakon privlačnosti je torej kvantna znanost, kako s svojimi čustvi programiraš realnost. Kvantna znanost je ugotovila, da če določen procent ljudi s svojimi čustvi projicira, se vsi ti prisotni v tem polju odzovejo na to. Eksperiment narejen v Washingtonu: postavili so ljudi, ki so začeli meditirati, začeli so s tristo ljudmi na dan in začeli to povečevati. Projicirali so emocijo miru. V času treh tednov se je stopnja kriminala in nasilja zreducirala za 24%! Kot še nikoli v zgodovini mesta. Ko so nehali, se je ta spet dvignila. Seveda so tu ljudje, ki pravijo, da to ni res, da tega ne moreš dokazati. No, naredili so znanstveni izračun verjetnosti – 1 : 48. Če pogledamo, kaj dela muzika danes v mejnstrimu, sploh v popu, hip-hopu, kaj se vrti? Zelo nizka energija nasilja in seksualnosti ...

Je to zrežirano?

Verjamem, da je to narejeno namensko.

Ali nas po tvojem mnenju manipulirajo z neslišnim zvokom in nas usmerjajo v negativne vibracije?

Rekel bi, da čim se zavedaš, da spuščaš v eter nekaj, kar lahko potem ljudje v emotivnem polju odražajo, že manipuliraš z realnostjo. Če bi v muziko začeli programirati višje vrednote in standarde, bi to ljudje vibrirali, posledično bi se svet začel spreminjati. Zato so razni Johni Lennoni imeli obveščevalne službe za vratom, ker so imeli domet za spremembe ljudi, družbe ...

To ni nova stvar?

To so dejstva. Vprašanje je samo, koliko se tega zavedamo. Kakšno odgovornost ljudje, ki se ukvarjamo z muziko, tudi nosimo. Kaj spuščamo v eter. Artisti bi se morali tega zavedati.

Zdravljenje z zvokom ni larifari?

Tudi to ni nova stvar, a znanosti žal ne ustreza. Nismo mi omejeni, ampak ona.

Znanost zaostaja?

Tako. Tesla je rekel, da bo znanost veliko bolj napredovala, ko se bo začela ukvarjati z nefizičnim.

Z nečutnim svetom?

Da. Mislim, da smo na enem takem razpotju, sploh s korono se je to pokazalo, koliko je en del znanosti ignorantski. Mislijo, da so prijeli boga za jajca, z vsem »védenjem«, s tem pa se je pokazalo tudi nevédenje. Drugi del pa dejansko napreduje, odkriva nova obzorja, ampak se jim vseeno smejijo. Pjotr Garjajev je zlati primer tega, kako bi lahko medicina z zvokom šla naprej.

Spet smo pri denarju.

Vedno smo pri denarju. Denar je kontrola. Če pa ni kontrole, potem stvari ne grejo tako, kot si jih eni želijo.

Kako se uglasiš z vesoljem?

Z meditacijo. Izklopiš svoje programe v sebi, kadar ne deluješ iz uma, si povezan z vesoljem. Kaj je um? Um je orodje za doseganje naših ciljev v tej realnosti, problem postane, ko se z njim poistovetimo, ko mislimo, da smo mi um. Mi sami manifestiramo svojo realnost, prepričanja. To ni nič drugega kot stvari, ki si jih ponavljamo. Zato ima vsak svojo resnico, svoj prav. Biti povezan z vesoljem pa pomeni, da si povezan mimo svojih programov. Ugasniti moraš svoje misli, da lahko začutiš, kaj ponuja vesolje.

Potem pridejo v poštev tudi frekvence, Monroejev inštitut, 48 stanj zavesti?

Če pogledaš ta inštitut, ga vodijo sami doktorji znanosti, ki uporabljajo empirične metode, ki sicer niso znanstveno preverljive, imajo pa znanstveni pristop. Bistvo znanosti je, da lahko dogodek ponoviš. Robert Monroe je ugotovil, da je zavest povezana z možganskim valovanjem, višje ko lezemo, bolj smo povezani z vesoljem. Mi lahko z zvokom to valovanje sprožimo, zvok v telesu je v bistvu magnetni impulz. Valovanje je energija. Če ti lahko preko zvoka določeno valovanje sprožiš, ga pretvoriš v elektromagnetni impulz v živčevje, se bo tvoj sistem postavil na to valovanje. Zato oni lahko z zvokom sprožajo stanja zavesti, taka, ki jih folk doseže po dvajsetih, tridesetih letih meditiranja. Kar budistični menihi prakticirajo več desetletij, s pomočjo zvoka lahko dosežeš v dvajsetih minutah. To je razvil ta inštitut. 

To je revolucionarno?

Seveda, če pogledamo, da je bila CIA vpletena v te programe, da so za Standfordsko univerzo več kot 40 let razvijali vohunjenje na daljavo, telepatski program. Mejnstrim se temu smeji, ampak zakaj so ga toliko časa financirali, če ni nič na tem? Še bolj hudo vprašanje pa je, kaj imajo zdaj, da jim ni več treba financirati tega.

V kakšnih časih živimo, da ... Kako si se lotil Laibacha? Kako te dobijo?

Preden sem delal zanje, sem delal za Dub Trio in Fishbone, takrat so ravno menjali tonskega tehnika in me je noter potegnil Janez Gabrič, bobnar. Naredil sem par koncertov in so me vzeli. 

Glede na njihovo specifičnost si moral kaj na novo vzpostaviti?

Laibach je en tak unikaten projekt, ki ga v muziki nikjer nisem videl. Kaj je tu tako unikatnega? To so člani in način, kako se zadevo pelje. Popolnoma drugače. Na eni strani smo družina, po drugi pa karakterji, ki niti ne pašemo toliko skupaj, zelo smo raznoliki. Če bi kdo hotel nabrati ekipo, ki bi mu ugajala, zagotovo ne bi nabral teh ljudi. Tukaj vsak zelo obvlada stvari in je unikaten. Bolj ko si unikaten, bolj ne pašeš v neko okolje. Smo kot nekakšne sirote, ker nikamor drugam ne pašemo kakor sem. To je moja familija, vse jih imam zelo rad in sem neizmerno hvaležen, da sem lahko del te ekipe. Mislim, da smo trenutno v taki formi kot še nikoli. Z njimi sem že 12 let. Laibach smo vsi skupaj, ne samo ljudje na odru. 

O koliko ljudeh govorimo?

Širši krog zaobjema 30, 40, 50 ljudi. Mastermind je g. Ivan Novak, ki je unikat pri vodenju kolektiva, brez njega nas ni. Dobro, začetki tudi z Dejanom Knezom. Novak pa je zelo razgledan v artu na vseh področjih, o glasbi ve zelo veliko, genialen je v tem, kako zna izmozgati stvari iz ljudi, videti določene kvalitete, ki jih imajo, jih dati na kup. V tem je absolutni mojster.

Severna Koreja, šum komunikacije (in še česa drugega)?

(Smeh) Na koncert v Pjongjangu so prišli povabljenci. Bolj kot vse skupaj je fascinantno, da nam je sploh uspelo priti tja, da se je to sploh zgodilo, da je bend kot Laibach lahko vstopil v državo. To je razbilo mit o tem, koliko je ta država zaprta. Če vanjo lahko spustiš en tak bend, ki je za nekatere kriv za razpad bivše Jugoslavije, ki reflektira totalitarne režime. Ne moreš več reči, da je ta zaprta. V tem je poanta. To je zgodovinski dogodek z vidika muzike in arta. Eden najpomembnejših v muziki, zagotovo. Čeprav jih veliko sploh ne ve, da se je to zgodilo. 

Kaj pa je s tistimi desetimi dnevi, ko ste bili tam?

Ne bi šel nazaj. Je za videti, ampak tam nimaš ničesar za počet. Kar je v resnici vredno videti, so srečni ljudje. Ti ljudje so bili totalno srečni v svoji iluziji.

Noro, kajne?

Noro. V bistvu moje vprašanje, kar se je meni pletlo po glavi, je, kaj je hujše, živeti v takem totalitarnem režimu ali ...

Oni tega ne vejo?

Oni vejo, da je, in v to verjamejo. So srečni. Ali je to hujše kot zahodni svet, kjer verjamemo v pravični sistem, svobodo, dobroto in se ne zavedamo, da so tu tehnike kontrole še desetkrat bolj sofisticirane kot tam? Kaj je hujše? (smeh)

In sva pri umetni inteligenci. Največji stopnji kontrole?

Če gledamo to dilemo. Tisti, ki jo ustvari in jo skuša kontrolirati, jo postavi v točko, kjer lahko ona to dojame, se obrne proti njemu. V tem smislu je nevarna. Ali nam lahko pomaga pri razvoju? Definitivno. Ni ne negativna ne pozitivna. Glede na to, kam družba hodi, da ne vidimo višjih vrednot, da gledamo, kako družba razpada, razne vojne, bi z načinom, kako uporabljamo tehnologijo in kako vodimo svet, ta lahko naredila več škode kot koristi. Ker vse, kar se že dogaja, se bo začelo samo še bolj eksponentno dogajati. V tem vidim problem. 

Potem je zgolj iluzija, da glasba lahko reši svet?

Ne. Zakaj? Mislim, da edino umetnost in dvig zavesti lahko rešita svet. Edina zadeva, ki nas bo pripeljala do avtorefleksije, je tista, ki bo lahko odprla obzorje. Stvari, ki nas spravljajo v iluzijo, nas ne morejo rešiti pred razpadom družbe, kamor definitivno lezemo na neki način. Kar nas bo rešilo, je resnica oziroma avtorefleksivnost. To je tisto, kar je art vedno počel, dajal refleksijo družbi, zato da se zamisli. V tem smislu je naloga muzike poslanstvo, ki drži ljudi v točki razvoja. Trenutno tega v mejnstrimu ne vidim. Če pogledamo devetdeseta, R. A. T. M., Nirvana, to so bili bendi, ki so bili družbenokritični in so poskrbeli za hudo refleksijo. Takrat se je folk uprl sistemu in hinavščini. To je postal mejnstrim. Takoj zatem Holllywood sproducira blond barbike v protiutež. Ampak takrat so bendi premikali meje. 

Se lahko obetajo boljši časi za glasbo?

Mislim, da ja, ampak je odgovornost na nas vseh, ki delamo z muziko. Da se zavedamo pomembnosti tega, kar dajemo v eter. Ali iluzijo ali refleksijo tega, kar se dogaja? Zato mislim, da je Laibach v tem pomenu kvaliteten produkt tega, kako refleksijo daje folku. Da se zamislimo.

Kdo še je za konec vreden tvoje izpostavitve?

Vredni so vsi, ki so pripravljeni narediti kaj v tej smeri. Ali so ali bodo, to je vprašanje. Dosti je, da zaseješ seme, nobena stvar se ne zgodi čez noč. Če uspeš bendu vsaj malo tega zasaditi, da se zaveda odgovornosti, da poskuša narediti kaj, da bo svet boljši, je to super.

Sva vse povedala?

Ti povej, a sva?

Mislim, da sva. 

Stari, dober intervju, res. Najbrž nisem še nikomur toliko globokih reči povedal. Upam, da dobro potegneš ven.

Brez skrbi, hvala ti. 

Hvala tebi.