Na koncu dni je ostala le sol

Ne morem zapisati, kaj pomeni Q, vsaj ne zagotovo. Morda je to krog, iz katerega beži ukrivljena daljica, morda premica. Sodeč po glasbi na plošči, je to precej umestno vprašanje. Ne glede na to, ali so v pesmih stopinje pokojne soproge ali očeta, morda pa spomini na drugačni svet, ki ga ni več razen v spominu, Dermol ostaja svečan in dostojanstven kot avtor in kot pevec. Interpret je, ki je na svojem prvencu končno našel tiste stopinje, ki jih je lovil od leta 1993. Vmes se je moralo zgoditi življenje. Skorajda kot stereotip, pa vendarle: vsako leto nas je manj. A ljubezen se ne meri.

Dvaintrideset let sem potreboval za ta korak, se nasmehne Boštjan Dermol, če ga vprašate, kako to, da je ravno zdaj na trg poslal svoj prvi samostojni album. Njegova matična zasedba Nude je na počitku, a album ni podaljšek glasbenih raziskovanj te zasedbe, je nekaj popolnoma drugega. Prej gre za podaljšek pesniške zbirke Trilogija, ki jo je objavil leta 2022. V njej ni pop vzorcev in lagodnih refrenov, v njej ni mladostnih ljubezni, žura in rokenrola. No, rokenrol je, a drugačne sorte, rokenrol minevanj, izgub in morja. Poezija, ki se na pričujoči plošči v novih Dermolovih pesmih odene še v glasbo. Glasba je delo Tomaža Tropa iz Tabujev, glavnega Dermolovega sodelavca. In ni jih malo, plošča Q odstira panoramo domačih rokovskih inštrumentalistov, Trop, Jani Hace, Davor Klarič, Leon Firšt, Jure Lesar, Aljoša Jurkovšek, Danilo Ženko in Primož Velikonja so samo nekatera imena. Tudi producentov je več, eden izmed njih je Žare Pak, ki je iz nudovskih pop vzorcev moral preskočiti v Dermolov novi, temnejši svet. A vseeno svet, ki ponuja optimizem in izhod iz teme. 

Ta svet je pesem sama. Zelo iskrena pesem, s katero Dermol prvič pred poslušalci razgrne vse od smrti do morske pene, vina, tobaka in bližine. Med trinajstimi pesmimi je ena priredba, in sicer Čežnja iz repertoarja Viceta Vukova, zapeta v izvirnem jeziku. Tista evrovizijska popevka, ki ni dosegla visokega mesta, a je dobila čisto novo življenje v atmosferični Dermolovi izvedbi. Minevanje in odhajanje sta ključni besedi albuma: v uvodni skladbi Blizu si pa v Tvojem pismu, Novi jeseni, Za vedno ... Spomin je tretja ključna beseda, tista, ki prinaša svetlejše odtenke, na primer v prvem singlu Sonce. Potem je tukaj še 5 čez 3, zame osebno ena najboljših Dermolovih pesmi, kjer odhod bližnjega prikliče prosluli Đoletov Requiem. Ne glede na to, ali so v pesmih stopinje pokojne soproge ali očeta, morda pa spomini na drugačni svet, ki ga ni več razen v spominu, Dermol ostaja svečan in dostojanstven kot avtor in kot pevec. Interpret je, ki je na svojem prvencu končno našel tiste stopinje, ki jih je lovil od leta 1993. Vmes se je moralo zgoditi življenje. Skorajda kot stereotip, pa vendarle: vsako leto nas je manj. A ljubezen se ne meri.

Dermol je ob izidu pripravil poslušanje celotnega albuma, ki se je odvijalo v intimnem okolju v centru Celja, med najožjimi sodelavci in sorodniki. Poslušanje je prehajalo iz glasbe v pogovor in nazaj. Prvega februarja sta s Tropom album premierno predstavila v Hiši Jakoš v Ivančni Gorici. Kitara in glas. Popolnoma dovolj za te pesmi, čeprav jih boste lahko slišali tudi v širši zasedbi. A ne še takoj, saj s Tropom pripravljata še en intimni večer, tokrat v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna v Ljubljani. Ta se bo zgodil v četrtek, 6. marca, ob sedmih zvečer. Poleg vinilne izdaje lahko album dobite na zgoščenki. Vinilke so oštevilčene, na naslovnici ni nič drugega kot polprofil izvajalca in naslov. 

Kaj sploh ostane, kadar greš / večnosti naproti? se sprašuje Dermol v pesmi Sonce. Ostane Q, ki mu lahko sledite. In ostane ambientalni pridih šansona, ki me spominja na morda najintimnejši Sinatrov album, Sings For Only The Lonely. Tam je Sinatra imenitno izrabil džezovsko atmosfero. Dermol na albumu Q rokovsko balado postavi v kavarno ob dveh zjutraj, ko se dvignejo mrtve duše. Gogolja ni z njimi, je pa komandant. Saj veste, kako to gre.