Na pragu jubileja

Drago Mislej – Mef se lahko pohvali s skladovnico besedil za takšne in drugačne popevkarje/ice in rockerje/ice ter kopico nagrad naših festivalov pesmi, melodij in popevk. Ob donosnem hobiju tekstopisca ne moremo mimo njegove glasbene (kant)avtorske kariere, ki jo odlikuje navihan in šaljiv, hkrati piker in angažiran podton prisrčnih in iskrenih komadov, ki brez metaforične vzvišenosti pripovedujejo zgodbe življenja in ljudi z našega konca Jadrana in Istre. Bom grešil, če rečem, da če imajo Prekmurci Vlada Kreslina, imajo Primorci na Obali Mefa? Verjetno niti ne. Če bi se njegov priimek končal na -in, bi ga mogoče poznali kot člana slovite ekipe »za vedno in«. Konec koncev se je z Janijem Kovačičem in Borisom Cavazzo pridružil Predinu, Kreslinu in Lovšinu pri snemanju legendarne Zdravljice za ploščo Sirene tulijo Lačnega Franza leta 1987, ko je bil še frontman primorske skupine Deseti brat. Na svoji glasbeni poti je nanizal številna in različna sodelovanja, v novem stoletju pa je s starimi in novimi sodelavci ustanovil spremljevalni Narodnoosvobodilni bend (NOB) in z njim objavil tri albume. Priče smo zanimivemu slogovnemu obratu Mefovih songov k izraznosti kozmične Amerike, k folk-rockovskemu miljeju, kar ga še bolj približa kolegoma in prijateljema Vladu Kreslinu in Dragu Mlinarcu. Skozi ploščo se vlečeta Mefova odprtost in neobremenjenost, pesmi dihajo naravno in nas prevzamejo s svojo pristnostjo in hkrati dovršeno umetelnostjo.

Mefova izpovednost je ne glede na vedrost in hudomušnost prepojena z nostalgijo po mladosti, s spomini na ljubezni, tovarišijo, pokojne prijatelje, z razočaranostjo nad družbenim razkrojem in s protestom proti krivicam. Nosi ga želja po svobodi in miru, bratstvu in spoštovanju. Skozi mediteransko ležernost in obmorsko prostodušnost vre preprost, prizemljen in življenjski pogled na svet. Z utečenim tokom, že prav obrtniškim pisanjem zgodb in glasbenim ustvarjanjem nadaljuje tudi na zadnjem albumu. Na njem ob starih sodelavcih in prijateljih gosti nova in mlajša imena, s katerimi je pomladil Narodnoosvobodilni bend. 

Plošča Ma ne že spet … Mef je nastajala kar dolgo, med letom 2015 in 2019. S starim soborcem in producentom Andreem F. sta si vzela čas, kar se pozna po celovitosti in uravnovešenosti plošče, ali če se navežem na Mefov spremni tekst k plošči, so pesmi res imele dovolj časa in svobode, da so se kot živo bitje izpovedale. Pester skupek takšnih in drugačnih gostov in sodelujočih glasbenikov je producent plošče Andrea Effe prefinjeno in z občutkom umestil v zvočno podobo, ki domišljeno poudarja sporočilnost pesmi. Izognil se je nepotrebnim in vsiljivim modernizacijam zvoka, gradil je na suverenem in prizemljenem akustičnem zvoku in toku pesmi. Mefovo izraznost je nabil in poudaril z godali, kitarskim škripanjem, zborovskim petjem, gostujočimi in stranskimi vokali, različnimi šumi, poudarjenimi kitarskimi vložki in solažami, zapeljivimi klaviaturami, pojočim violončelom, slide kitaro. Poskrbel je za njihovo dobro mero in nikoli ni šel čez rob. Na zvočno bogati in razgibani plošči je le ena presenetljiva reč, na njej ne zasledimo vplivov in odmevov italijanskih sosedov in vzorov. Priče smo zanimivemu slogovnemu obratu Mefovih songov k izraznosti kozmične Amerike, k folk-rockovskemu miljeju, kar ga še bolj približa kolegoma in prijateljema Vladu Kreslinu in Dragu Mlinarcu. Skozi ploščo se vlečeta Mefova odprtost in neobremenjenost, pesmi dihajo naravno in nas prevzamejo s svojo pristnostjo in hkrati dovršeno umetelnostjo. Zaključni komad Ukradli so nam mesto ni brez razloga dodan kot bonus, ločen z vmesno tišino od preostalih dvanajstih skladb. Komad, s katerim je bil leta 2016 napovedovan četrti album Mefa z NOB, na koncu pa je leto kasneje izšel na istoimenskem digitalnem EP-ju, je rockersko nabrit in se z našpičeno jezo precej loči od preostalih skladb, in to tako po produkcijski kot po sporočilni plati, skorajda ne sodi k njim, se je pa z njim Mef poklonil svoji Izoli.

Zadnja Mefova plošča gradi na njegovi akustični, kantavtorski noti, zato je Mef ves čas v ospredju, v središču pozornosti, kar po svoje obrazloži in opraviči dejstvo, da se je na zunanji ovitek Drago Mislej tokrat prvič podpisal brez benda, zgolj kot Mef. Sicer je tu še vedno z bendom, saj ne more brez tovarišije, z njo je močnejši, vendar je s ploščo Ma ne že spet … Mef dostojno in ponosno stopil na prag okroglega jubileja, ki ga bo obeleževal letos jeseni. In očitno plošči sledi nadaljevanje.