29.07.2020

Na presečišču zemljepisnih, časovnih, kulturnih in osebnih tradicij

Zadnji album Vlada Kreslina predstavlja v luči, kakršnega že poznamo. Njegov ljudski blues je svež, ponosen in nezainteresiran za kakršnekoli dnevne trende v popularno glasbeni kulturi. Še veš, lahko celo govorimo o novem poglavju vrnitve k najbolj osnovnim umetniškim principom.

Gregor Bauman

Kaj naj ti prinesem, draga

Vlado Kreslin

Kaj naj ti prinesem, draga

Založba Kreslin / NIKA Records
2019

Z recenzijo najnovejšega albuma Vlada Kreslina sem odlašal tako dolgo, da termina »nov« niti ne bi smel več uporabiti. Kaj naj ti prinesem, draga je namreč opremljen z letnico 2019, medtem ko smo trenutno že krepko sredi naslednjega leta po vrsti. Izgovor vseeno ni lenoba, temveč težko opisljivo spoznanje oziroma dvom, ali lahko o Kreslinu sploh še sestavim kaj novega. Vedno se bojim takšnih primerov, kjer imam občutek, da sem v preteklosti že vse povedal in da zdaj lahko zapišem edinole, da je izdal še enega v nizu albumov, ki nagovarjajo na podoben, če ne celo enak način – da se v ničemer ni spremenil, da imamo pred seboj nekakšen »že slišano«. A ravno v tem se skriva hakeljc, saj ob primeru Vlada Kreslina to ne pomeni nujno nekaj slabšalnega, temveč ravno narobe. Kreslinu se muzike od vsepovsod, med durom in molom, še vedno dogajajo po istih principih kot takrat, ko je svojo kariero slogovno in časovno razcepil na dve poti, ki od kasete Namesto koga roža cveti (1991) naokoli špancirata z roko v roki. Seveda je bil vmes Vlado kdaj tudi manj prepričljiv za moja ušesa, a to v ničemer ne načenja njegovega umetniškega karakterja. Nasploh je album eno samo veliko sodelovanje, kar skoraj namiguje na posebno obliko kompilacije. Vendar je izvajalska kompetentnost vsakega posameznega člena na njem nesporna, prav tako kot njegovo preprosto in iskreno uživanju v glasbi, ki jo izvaja. To ne pomeni, da gre za raztreseni projekt, neko na hitro vkup zmetano lepljenko pesmi brez repa in glave; nasprotno, album Kaj naj ti prinesem, draga nas nagovarja s skrbno (i)zbranimi vtisi z vseh vetrov, ki jih povezuje danes že pregovorna Kreslinova posvečenost. Ta je lahko spokojno melanholična (lokalno) ali s svojo rockersko držo vzneseno osvobajajoča (globalno).

Album Kaj naj ti prinesem, draga Vlada Kreslina (znova) predstavlja v znani luči. Njegov ljudski blues je svež, ponosen in nezainteresiran za dnevne trende v popularnoglasbeni kulturi. Še več, lahko celo govorimo o novem poglavju vrnitve k najosnovnejšim umetniškim principom, kjer je (ob)čutenje pomembnejše od dojemanja. Pri Kreslinu se namreč redko lahko vprašamo, ali nekaj razumemo (ali nam je sploh treba razumeti, to vprašanje je še bolj na mestu) ali pa slišano glasbo začutimo. V tem (spokojnem) duhu nas nagovori naslovna pesem, ki ji sledi krpanovsko rockerski spomin Life Is Today, kjer je nakazano, da imamo opravka s slogovno dinamičnim albumom, na katerem se prepletajo in spajajo zemljepisne, časovne, kulturne in osebnoizpovedne tradicije. Zakartana ura je najlepši primer slednjega, pravzaprav vseh štirih parametrov, kjer so spomini iz družinskega albuma vezni kader nikoli posnetega filmu o Soški fronti. »V kaverni dobljena, v krčmi izgubljena ura ne govori, komu že bije, komu še teče in komu zvoni,« to je citat, v katerem se intimno in dokumentarno poenotita v splošni protivojni napev, katerega pripovedno filmičnost okrepita gostujoča Moški pevski zbor Srečko Kosovel in Simfonični orkester RTV Slovenija

Da se Kreslin tokrat v aranžmajskem kontekstu bolj ozira čez lužo, prepričuje cooderovska Včeraj sem sanjal (ali je omenjeni slavni film v pesmi morda Paris, Texas?) in čuha-puha kantrijaška S tobom je Izi, zapeta v hrvaškem jeziku (in posneta s hrvaško glasbeno ekipo), kar sprva deluje malce nenavadno, vendar je glede na njegovo vse večje navdušenje nad dogajanjem tam doli po svoje razumljivo. Vse se da, nas zgolj nekaj minut prej prepričuje avtor in s tem med nas vpelje nekaj prepotrebnega optimizma v negotovi vsakdan. Izbira otroškega pevskega zbora Rock mulčki je pravšnje zagotovilo upanja na boljšo prihodnost. Nasploh je album eno samo veliko sodelovanje, kar skoraj namiguje na posebno obliko kompilacije. Vendar je izvajalska kompetentnost vsakega posameznega člena na njem nesporna, prav tako kot njegovo preprosto in iskreno uživanju v glasbi, ki jo izvaja. To ne pomeni, da gre za raztreseni projekt, neko na hitro vkup zmetano lepljenko pesmi brez repa in glave; nasprotno, album Kaj naj ti prinesem, draga nas nagovarja s skrbno (i)zbranimi vtisi z vseh vetrov, ki jih povezuje danes že pregovorna Kreslinova posvečenost. Ta je lahko spokojno melanholična (lokalno) ali s svojo rockersko držo vzneseno osvobajajoča (globalno).

Le kako drugače si naj potem razlagamo gostovanje elvisjacksonovca Davida Kovšče – Bude (Moje življenje je to) kot pa kot neke vrste budnico uspavane spozabe, s katero poskuša(ta) vsaj za trenutek obuditi spomine na čas neprilagojene preteklosti. Da je stvarnost povsem drugačna, takoj opomnita melanholična Reka (po motivih Ahmeda Burića) in Oj, žena, žena! (po motivih Ferija Lainščka). Metafori življenja, smrti in česarkoli nedoločenega potem … Kreslina vrneta v zrelo elementarno poetiko, ki samo na prvi posluh zveni enostavno, v svojem pravem bistvu pa se naslanja na bogato tradicijo popotnih ljudskih godcev, katerih imen nikoli nismo (in ne bomo) poznali, a so nam skozi gostilniško izročilo zapustili dediščino, ki stalno doživlja nove in nove interpretacije. 

Vseh enajst pesmi na albumu Kaj naj ti prinesem, draga nagovarja z enako varljivo lahkotnostjo in lirično tankočutnostjo, kar je tako in tako eden največjih Kreslinovih adutov. Stik s poslušalci je zagotovljen. Popravek: spontani stik s poslušalci je zagotovljen!