Naj se (še) vrti

Že sam niz besed je z leti postal vse živo – od ponavljajočega se hrepenenja, glasne zahteve in pobožne želje do čutne nostalgije, kastriranega besa, neuslišane kritike. Kot porušena dediščina tistega, kar je tako ali drugače soustvarjalo sceno. Zdaj bolj, zdaj manj, zdaj širše, zdaj ožje. Tam od Sobotne noči prek Videospotnic do Aritmije, iz časov, ko je televizija še ustvarjala glasbena imena. V ta milje in politično brezno, kjer je skoraj na dnu pristala tudi RTV Slovenija, je letos jeseni prišla televizijska oddaja 33/45. Za napovedanih dvanajst oddaj vsako soboto ob desetih zvečer na drugem programu. Za ciljno občinstvo morda ne najpomembnejše dejstvo, za umeščenost oddaje pa zagotovo, saj Televizija Slovenija še vedno ne toliko pooseblja, kot povzema utrip večinske populacije. Ne več toliko medijsko in vse manj tudi oglaševalsko, zato pa toliko bolj demografsko. Skratka, ni nepomembno, kaj je kdaj na nacionalki. 33/45 pokaže, kaj vse zmore Televizija Slovenija, če in ko se za to odloči. Pa ne zato, da bi upravičevala svoj obstanek v miljeju popularne kulture, ampak ker še goji in premore znanje za tako izpeljane oddaje.

Ime oddaje je posrečeno, saj lahko računa tudi na obuditev vinilnih časov, in obenem ne najlažje zapomnljivo oziroma zlahka izgovorljivo. Ime, ki deluje na papirju in upa, da bo delovalo še v praksi. 33/45 je v epizodah od konca septembra do začetka decembra tista oddaja, ki bi ji bilo lahko že v štartu naloženo breme reševanja cele dekade zamujenih, spregledanih priložnosti. Ampak se s tem nekako ne ubada. Kot tudi ne s tem, da televizijske glasbene oddaje običajno cenimo šele, ko jih ni več. 33/45 pač ni oddaja, ki bi želela nase prevzeti težo v borbi za uravnoteženost, h kateri naj bi stremela nacionalka. Glasba na nacionalki sicer ne diktira več tempa popularne kulture, tako kot je to veljalo pred dobrim desetletjem, dvema, in je postala razvedrilo ob koncu tedna, ki naj bi nagovorilo »ciljno publiko«. Tak primer je bila oddaja V petek zvečer, ki je delovala kot lijak, v katerega se je zlivalo vse mogoče, za marsikoga tudi z grenkim priokusom, ko je šel tja, ker »drugega pač ni«. 

Ali je s 33/45 to »drugo« prispelo? Tvegano bi bilo to trditi, in kar se vsebine tiče, bi kvečjemu veljalo obratno: nekje vmes, ko je nacionalka imela svoje petke, se je zgodila modernost. Če je Maja Pavlin, tedaj urednica Aritmije, leta 2014 razlagala, da »patetično je tarnanje, da javnosti ne zanima novo in drugačno«, se je bolj novo kot drugačno vseeno zgodilo. Ko gre za glasbene preboje, recimo jim hiti, je TV Slovenija zamudila svoje priložnosti. Če je v času Videospotnic segala vse do Siddharte za Bežigradom, pa se je že izbira zasedbe Joker Out za našo predstavnico na Evroviziji zdela pričakovana, ziheraška odločitev. Če jo postavimo v kontekst, je torej oddaja 33/45 nesojeni post-derivat Aritmije, le da manj obremenjena s tem, kako se umestiti tja, kjer je nekoč nacionalka bila. Je obrtniško moderno izpeljana oddaja, ki je prišla v času, ko si je slovenska glasba z mladimi vred več kot izborila svoj status; vsaj glede na preboj aktualne mlade scene, ki gre v Stožice (Joker Out), nastopi na državni proslavi (Koala Voice), dobi sklepni komad ob petdesetletnici Vala 202 (Mrfy). In vmes so se porodile glasbene nagrade (zlata piščal), ki so nam z vidika kontinuitete in pietete manjkale. 

Polurni format oddaje 33/45 je preverjena televizijska formula. Obrtniška. Ni pa zares prilagojena glasbeni vsebini. Ni namreč povsem jasno, na kaj kot glasbeno specifična oddaja stavi. Nekdaj bi še pričakovali, da bi to bila voditeljica Leila Aleksandra Jelić. A dandanes ni lahko zgraditi prezentnosti, še zlasti ne, ko oddaja lovi sredinskost. »Naša oddaja se začne tam, kjer se konča zabavna glasba,« se je glasila ena od ključnih popotnic, ki jih je ponudila za hišni MMC pred premiero oddaje konec septembra. Nezgrešljivo televizijsko simpatična in obenem nevsiljiva ali neučakana. A nacionalka nima več ne časa ne svobodomiselnosti, kot je to veljalo za Videospotnice, kjer so se kalili Miha Šalehar, Peter Poles in ekipa. Leila Aleksandra Jelić je bila tako kljub sproščenemu pristopu ob debitantski voditeljski vlogi pred zahtevno nalogo, in tega se je očitno zavedala. »Prijateljem sem rekla, da bi rada, da izpade tako, kot če bi imeli skupaj oddajo Marcel Štefančič, Katarina Čas in Radovedni Taček. Če bi njih dali skupaj in bi nastala oddaja 33/45 – bi to vzela za kompliment.« Če že, je prej naredila koktejl vsega, ampak ta koktejl ni dovolj izrazit za svojsko ime. 

Mitraljeznega analiziranja à la Štefančič ji sicer ne manjka, kajti 33/45 ima tudi kolumne, Senzor. Ampak oddaja ne gre v živo, kakor je to veljalo za Studio City, niti ne ponuja neponovljivo napetega »živega« občutka, da so pogovori, ki so zajeli bolj ali manj trenutno res najbolj izpostavljene domače izvajalce, unikatni in udarni. Žal niso. Glasbeniki klasično oziroma okorno sedijo, pogovor pa je bolj ali manj podatkoven in povrhu brez glasbene podlage (tišina se včasih prileže, ampak ne na tak način). Vseeno pa so zelo dobrodošle kolumne v segmentu Senzor (Maj Valerij, Toni Cahunek, Tadej Košir, Igor Vidmar, Nada Vodušek, Nina Hudej, Jizah, Klavdija Kopina, Nikola Sekulović), ki prenašajo formo Studia City in hkrati vsebino, saj so nekateri gostje ponudili prodorna, ostra in tudi oddaji nasprotna mnenja ter poželi odmev na družabnih omrežjih. Večinoma pa je 33/45 z osnovnim rokom trimesečnega trajanja varna oddaja. Noče ne izstopati niti ni skromna. Ampak ker še nima kontinuitete, bi bila glavna napaka ravno to, da bi se jo ukinilo po treh mesecih; ne na silo, ampak ker bi se hotelo preizkusiti še bolj »projektne« oddaje na sledi »starega« občutka in lovljenja ideje »dajmo še narediti nekaj za mlade«. 

Takšna, kot je, je 33/45 tudi moderna, skrbno in estetsko narejena oddaja. Najboljši deli so prispevki in reportaže. Nina Klaut, ki je najsvetlejša točka oddaje, je v svojih reportažah tako migetava, nalezljiva, prodorna, da predstavlja prebojni element in tisto, kar bi lahko dobilo še več teže v oddaji. Nina Klaut ne izstopa v klasični maniri, kot televizijska novinarka, ampak po tem, kako izbrska in izkleše vsebino, ki bi je lahko bilo še več. Pa naj gre za vprašanje o definitivnosti z Vazzom, Recyclemanom in Dachom, za reportažo iz Šourocka, Siddharte iz Stožic ali Mrfyja iz Kina Šiška. Kamera je unikatna. Pohvalno. 33/45 pokaže, kaj vse zmore Televizija Slovenija, če in ko se za to odloči. Pa ne zato, da bi upravičevala svoj obstanek v miljeju popularne kulture, ampak ker še goji in premore znanje za tako izpeljane oddaje. Se pa znova vidi, kako ključna je vsebina. Ne glasbena, ker glasbeniki to več kot suvereno dostavijo. 33/45 deluje kot korektura in nekaj, kar lahko Televizija Slovenija v kaki alineji ponudi kot protiutež sama sebi. 33/45 ima hkrati srečo, da se nanjo ne projicira preveč politike, ki lomi RTV Slovenijo. Ima pa izziv, kako poosebljati in spremljati sceno, ki jo pokriva. Skratka, petica za reportaže, ostalo pa ...

Oddajo 33/45 si lahko ogledate TUKAJ.