Naj sije notranja luč

Po nekaj prvih taktih uvodne kompozicije z najnovejšega albuma pianista Milana Stanisavljevića, že več kot desetletje profesorja na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana in od leta 2022 predstojnika tamkajšnjega jazz oddelka, postane jasno, da gre za izdelanega avtorja. In ta v nadaljevanju res ponuja obilo zanimivih rešitev, s katerimi poslušalce vodi po poti iskanja notranje luči (album nosi naslov Inner Light), pri čemer nas nemalokrat preseneti s pestrim naborom nepričakovanih doživetij. Skladba Levant v sebi združuje vse, kar bi pripisali temu predanemu avtorju in aranžerju (edina kompozicija, za katero je aranžma prispeval Ilija Nikolić, je 169), ki ga opredeljuje moderni jazzovski zvok z izvirom v pristnem spoštovanju tradicije. Gre za skupinsko ustvarjanje zvočnega prostora, enakomerno porazdelitev solističnih odsekov med vse sodelujoče ter njihovo ritmično in melodično prepletanje v različnih kombinacijah, najpogosteje trobente in saksofona, občasno pa teh dveh ali enega izmed njiju s klavirjem. Čustveno nizanje tonov vsake od šestih ritmično, melodično in atmosferično raznovrstnih kompozicij odpira zanesljivo pot do notranje luči. Kljub temu da je Stanisavljević avtor glasbe in vodja zasedbe, nikomur ne krati zvočnega prostora. Album Inner Light je po številu zaokroženih celot morda nekoliko skop, vendar vsekakor bogat doživljajski svet, za katerega si predvsem v (pre)hitrem vsakdanu še kako velja vzeti čas in se mu pozorno posvetiti.

Četrti Stanisavljevićev avtorski izdelek je bil posnet v italijanskem studiu Artesuono pod vodstvom Stefana Ameria, stalnega sodelavca ene najvidnejših svetovnih glasbenih založb s področja jazzovske in klasične glasbe, ECM. Ta slovi po čistem in kakovostnem zvoku, kar je še en pokazatelj, za čim stremi in v kateri smeri se razvija slovenski pianist srbskih korenin. Isto velja za nabor sodelujočih glasbenikov, saj kvintet poleg Stanisavljevićeva tvorijo generacijsko raznoliki, a brez izjeme odlični inštrumentalisti iz Slovenije in Srbije: saksofonist Luka Ignjatović, trobentač Tomaž Gajšt, basist Jošt Lampret in bobnar Pedja Milutinović. Večina izmed njih zaseda vidnejša mesta na kateri od srednjih oziroma visokošolskih glasbenih ustanov ali pa so člani nacionalnih jazzovskih orkestrov. Imajo torej bogate izkušnje, kar zadeva žanrsko raznolik repertoar, in to se odraža na zavidljivi širini njihovega izvajalskega izraza. Njihovo muziciranje je tehnično dovršeno, poleg tega pa je prepoznavna tudi prav za vsakega izmed njih značilna zvočnost. V kolektivni igri se najbolje pokažejo kompozicijske veščine Stanisavljevića, medtem ko njegove solaže razkrivajo enkrat igrive, drugič s klasično glasbo opredeljene izvajalske spretnosti neverjetne čistosti (Spiral). Ignjatović skupaj z Gajštom pogosto poskrbi za popolno ubranost dveh glasbil različnih skupin, ki gladko podajajo zapeljive misli. Gajšt dodaja kanec ostrine, Lampret pa s kratkimi motivi iz ozadja ključno obarva nekatere glasbene enote (Winteriana, Spiral). Bolj opazno stopi v ospredje v kompoziciji z naslovom Surfin', Milutinović pa nudi trdno, razpoloženju prilagodljivo oporo z vidnejšo vlogo v 169.

Čustveno nizanje tonov vsake od šestih ritmično, melodično in atmosferično raznovrstnih kompozicij (del zaslug za to ima menjava klavirja z Rhodes v Winteriana in 169) odpira zanesljivo pot do notranje luči. Kljub temu da je Stanisavljević avtor glasbe in vodja zasedbe, nikomur ne krati zvočnega prostora. Album Inner Light je po številu zaokroženih celot morda nekoliko skop, vendar vsekakor bogat doživljajski svet, za katerega si predvsem v (pre)hitrem vsakdanu še kako velja vzeti čas in se mu pozorno posvetiti.