Najbolj prepričljiva zbirka domače (ob)elektronske produkcije doslej?

Kje točno se skriva razlog za to, da ostajajo glavni vir informacij o tem, kaj nastaja v studiih domačih elektronskih producentov, predvsem različne kompilacije, ni povsem jasno. Ob praktično neobstoječem trgu fizičnih nosilcev so razlogi gotovo pogojeni z ekonomsko računico. Je pa hkrati res, da letno še vedno izide lepo število neelektronskih plošč in zgoščenk, kar bi lahko pomenilo, da so domači elektroničarji pač najprej didžeji in šele potem producenti. Žal. Prav priložnostne kompilacije namreč razkrivajo, da se jih veliko zelo dobro znajde tudi za sintetizatorji in računalniškim programjem. Najbolj aktivna ostaja ekipa Chilli Spacea z vsakoletno zbirko dubovske elektronike, bolj sporadično kakšno zbirko ponudi založba RX:TX, žanrsko širši pregled domače elektronske glasbe pa je pred leti nastajal na pobudo kluba K4. Soroden vzgib s slednjim si sedaj deli nova kompilacija Stiropor, saj gre v obeh primerih za zbirko skladb producentov, ki so oziroma še krojijo glasbeno dogajanje, vezano na določeno prizorišče.

V primeru kompilacije Stiropor Vol. 1 gre za pregled studijskega ustvarjanja (večinoma) domačih kreativcev, ki v zadnjih letih soustvarjajo dogajanje v ljubljanskem lokalu Bikofe. Da imajo z znamko Stiropor velike ambicije, so bikofejevci v začetku poletja, sočasno z izidom kompilacije, napovedali s prvo edicijo istoimenskega festivala, pod okriljem katerega smo na različnih ljubljanskih lokacijah ob domačih lahko slišali tudi impresiven izbor tujih, aktualnih in atraktivnih ustvarjalcev. Že ta izbor je potrdil, da ekipa Bikofeja budno spremlja svetovne elektronske smernice in da obenem ne misli po stari slovenski navadi koncertnih promotorjev staviti na ziheraška, preverjena imena. Očitno so si zgradili dovolj obojestranskega zaupanja s svojo publiko; ne nazadnje je ta o aktualnih trendih zelo dobro obveščena tudi skozi sete domačih didžejev, ki se redno izmenjujejo za gramofoni Bikofeja. No, kompilacija Stiropor Vol. 1 sedaj potrjuje, da se dobršni del teh didžejev zelo dobro znajde tudi v vlogi producentov.

Vse to govori v prid temu, da se je okoli Bikofeja ustvarila določena scena, pa čeprav ji – tudi skozi prizmo plošče Stiropor, sploh zato, ker so skladbe zanjo prispevali ustvarjalci različnih generacij in žanrskih profilov – težko pripišemo lokalne glasbene specifike. Kljub temu kompilacija ponudi oprijemljivo rdečo nit, ki bi jo lahko preprosto okarakterizirali kot (urbani) zvok (ob)glasbenega druženja na Židovski ulici. Zaznamuje ga elektronska glasba, namenjena najprej poslušanju, ki pa se priložnostno spusti po sledi bolj plesnih izpeljank. Šestnajst sodelujočih avtorjev bi lahko zaprli v vsaj štiri ali pet (pod)žanrskih predalov, kar pa ne pomeni, da je plošča nametanka različnih elektronskih izrazov. Vse skladbe so namreč postavljene v logičen scenosled, ob katerem ne pomisliš na preskakovanje posameznih skladb. Na eni strani že zato ne, ker na kompilaciji ni slabih skladb, še bolj pa zato, ker plošča deluje kot dobro premišljena in zaokrožena celota.

Na začetek so postavljeni producenti s hiphoperskim poreklom. V Zagrebu delujoči Anglež Dirty Hairy in reški Ljubljančan Sunny Sun stavita na preverjeno kombinacijo downtempo hiphopa in umirjene, uglajene elektronike po vzoru nekaterih francoskih veljakov iz druge polovice devetdesetih let, z DJ Camom in Kid Locom na čelu. To njunima skladbama resda daje retro karakter, toda po drugi strani gre še vedno za tako rekoč idealno glasbeno kuliso druženja ob pijači, na ulici in povrh še za tradicijo, ki se je že v preteklosti zelo dobro prijela pri ljubljanskih (ob)glasbenih uživačih.

Podobni logiki v zvočno nekoliko bolj posodobljeni podobi sledi Bakto, še bolj aktualnih beats trendov pa se loti Baktov dolgoletni (didžejevski) sodelavec Borka. Njegov kos je eden večjih presežkov kompilacije, in to ne le zaradi svežega zvoka in izpiljene produkcije, pač pa tudi zato, ker Borki uspe najti takoj prepoznaven avtorski pečat, ki ga je predstavil že s svojim daljšemetražcem pred dvema letoma. Med hiphopom in electrom se znajde Dado, ki z dodelano skladbo v spomin hote ali nehote prikliče Westbamov loveparadovski megahit United States of Love.

Z aktualnimi trendi glitchy elektronike (in beatsov) se vsak po svoje spogledujejo Žiga Murko, Loutseau in zasedba Your Gay Thoughts. Akademsko podkovani jazzovski skladatelj in pozavnist Murko z uglajeno skladbo izživi svoje elektronske ambicije, s katerimi bi se sicer zlahka znašel tudi na odru kakšnega jazzovskega kluba. Izrazno sorodni Loutseau na prvi posluh izpade razmeroma zadržano, toda vsako ponovno poslušanje razkrije njegov skladateljski potencial. Vedno bolj priljubljena in izpostavljena zasedba Your Gay Thoughts se skozi prizmo aktualnosti in prepoznavne avtorske specifike poleg Borke ponaša z največjimi (izraznimi) ambicijami, zato ni naključje, da so jo že opazili organizatorji sosedskih velikih festivalov.

Dobro je zastopana elektronika, ki bi jo pavšalno lahko postavili v kontekst sodobnih bass muzik. Z eno bolj izstopajočih skladb se predstavi kamniški dvojec All Things, ki v okolje sodobno obarvane houserske ritmike postavi do najmanjših detajlov spolirano produkcijo. V sorodno atmosferični, a bolj koračniški maniri se znajde Krilc, toda čeprav gre v obeh primerih za zelo dovršeno, poznavalsko produkcijo, bi bil vtis še boljši z nekoliko več prepoznavne avtorske drznosti. Nekaj podobnega velja za plesno tršo skladbo Lavke, ki se sicer izvrstno izkaže v okolju lomljenih, priložnostno že povsem jungleskih ritmov.

Bolj retro zaznamovan je zadnji del plošče s skladbami, ki sledijo predvsem detroitskim elektronskim izročilom. Tukaj izstopa Dulash z intenzivno plesno izpeljanko electra, ki kljub razmeroma zaprtim žanrskim kodom navduši s subtilnim zvočnim dizajnom. Detroitskih izročil electra in techna se brez večjih presenečenj mojstrsko loti reaktivirani veteran domače elektronske scene Gregor Zemljič (GZ), sicer polovica dvojca Random Logic. Na teren deep elektronike se spustita A Skitzo in Stojan Georgiev, povsem za konec pa s skladbo, ki se sliši kot kakšen »B-side« Kraftwerkovega Tour de France, očara še starosta domačega techna Dojaja.

Stiropor Vol. 1 ponudi lep dokument prve faze glasbenega dogajanja v Bikofeju, obenem pa je tudi izvrsten prerez studijskega ustvarjanja dobršnega dela domačih producentov. Z optimizmom nas navdaja dejstvo, da je med njimi veliko predstavnikov mlajše struje, ki se suvereno lotevajo aktualnih svetovnih elektronskih trendov, ki tudi po njihovi zaslugi krojijo domače klubsko dogajanje. Še več, ker se na plošči znajde le del teh mlajših kreativcev, se nadaljevanje kompilacije Stiropor tako rekoč ponuja samo od sebe.