25.05.2024

Navznoter zazrta ambientalna elektronika

Vrhniški producent in kitarist na tretjem albumu v liniji skladateljskih in producentskih vizionarjev 20. stoletja servira svojo vizijo potopitvene ambientalne glasbe brez ritmične podstati.

Jaša Bužinel

Drevesa se nam smejijo

Slowmotion Livestream

Drevesa se nam smejijo

Beton Records
2024

Približno petintrideset let po rojstvu Warpovskega IDM-a oziroma IDM-ovskega ambienta ter svetovni slavi plošč, kot so Chill Out (1990), Selected Ambient Works 85-92 (1992), Music Has the Right to Children (1998) in Pop (2000), se še vedno zdi, da povprečnemu poslušalcu, za domače potrebe ga poimenujmo poslušalec Vala 202, ostajajo ustvarjalci neplesne elektronske glasbe uganka, posebna sorta glasbenikov, ki obstajajo v ezoteričnih svetovih, onstran glasbenega vsakdana. Lahko razumejo in ponotranjijo dediščino impresionističnih skladateljev, kasnejših minimalistov, seveda tudi filmsko glasbo in njeno funkcionalnost v smislu usmerjanja, manipuliranja čustev. Precej manj dostopni pa so jim kozmični, računalniško generirani zvoki skladateljice Laurie Spiegel, hauntološki, neozdravljivo nostalgični zvočni kolaži The Caretakerja (čeprav je njegovo muziko na špilu na Coachelli nedavno uporabila sama Lana Del Rey) ter repetitivne minimalistične kompozicije Laraajija in Briana EnaNjegov tretji album je naslovljen Drevesa se nam smejijo in je ena sama elektronska romantika. K temu občutku prispevajo evokativni, pesniško navdahnjeni naslovi, kot sta Zlato srce na dnu jezera in Sije. Gre sicer za primerek ambientalne elektronika brez ritmične podstati, ki stavi na potopitveno poslušalsko izkušnjo. Seveda naslavlja predvsem glasbene zanesenjake z veliko potrpljenja in naklonjenostjo do počasnih, postopnih modulacij frekvenc in zvokov.

Ker ustreznejšega kritiškega vokabularja še nimamo, vse te glasbenike na silo tlačimo pod krovni termin ambienta, ki je postal predvsem med koronsko hiperprodukcijo ambientalne glasbe praktično prazen označevalec, predmet posmeha in hvaležni vir za ustvarjanje zabavnih memov. Ambient lahko pomeni njuejdžerske reverberirane zvoke za prakticiranje joge, hipnotično dromljanje harmonike in vokalov, kompleksne dronovske študije resonance, zvoke razkrajanja magnetnega traku, potopljene klavirske akorde, žuboreče računalniške arpeggie ali pa ASMR-ovske, teksturno bogate zvočne pokrajine, ki se navdihujejo pri videoigricah. Edina karakteristika, skupna vsem omenjenim prej omenjenim, je dejansko kontemplativna esenca njihovega dela, neke vrste introvertiranost, morda tudi nagnjenost k ideji globokega oziroma poglobljenega poslušanja (deep listening po Pauline Oliveros). 

K vsemu temu očitno stremi tudi nova, tretja plošča vrhniškega kitarista in producenta Matevža Kovačiča, znanega kot Slowmotion Livestream, ki ne glede na reden output še naprej ohranja svojo relativno anonimnost in se izogiba družabnim omrežjem. S prej omenjenimi na videz nima nič skupnega, a se njegova muzika vendarle giblje v precej sorodnih svetovih in si z njimi deli številne senzibilnosti. 

Njegov tretji album je naslovljen Drevesa se nam smejijo in je ena sama elektronska romantika. K temu občutku prispevajo evokativni, pesniško navdahnjeni naslovi, kot sta Zlato srce na dnu jezera in Sije. Gre sicer za primerek ambientalne elektronika brez ritmične podstati, ki stavi na potopitveno poslušalsko izkušnjo. Seveda naslavlja predvsem glasbene zanesenjake z veliko potrpljenja in naklonjenostjo do počasnih, postopnih modulacij frekvenc in zvokov. Kompozicije gravitirajo k repetitivnim blagozvočnim melodičnim motivom à la Boards of Canada, lebdečim večplastnim padom, angelskim sintetiziranim »vokalom«, prijetnemu sintetičnemu cvrčanju, žuborenju, prasketanju in šumom, prostranim reverberiranim frekvencam, božajočim resonancam in alikvotnim tonom, zamolklim pogovorom, ki prihajajo iz starih radijskih oddajnikov, k terenskim posnetkom in delayanim zvokom činel.

Slowmotion Livestream ni edini Slovenec, ki ustvarja v tem žanrskem polju, spomnimo se, denimo, producenta Consula iz Gornje Radgone. Njegov Spofity kaže zavidljive številke; komad nothing s kompilacije Lofi Sleep šteje več kot pol milijona predvajanj. Muzika obeh je sorodno zasanjana, zamegljena, halucinantna, poslušalca vodi v hipnotično agogične svetove na meji med zavestjo in snom. A prav tu tiči zajec.

Consule, ki je prej delal »lo fi beate« in mehkobni, atmosferični pop, med korono pa je verjetno poštekal potencial ambientalne glasbe, ustvarja generični, izrazito funkcionalno usmerjeni »ambient« za Spotify plejliste za spanje in čilanje, muziko za ozadje torej, ki ni namenjena resnemu poslušanju, pač pa prekrivanju tišine. Zgoraj omenjenemu poslušalcu Vala 202 bo ta muzika morda zvenela prijetno, sprostitveno, medtem ko bo v Slowmotionu bržkone slišal preveč dinamičnih zvočnih barv, preveč »zvočnega dizajna«, preveč kompleksno zvočno podobo, ki ni tam zato, da bi sproščala in masirala možgane za spanec, temveč nas tudi vodi nekam, v bolj ali manj neznano.

Na domačem primeru Slowmotion Livestreama in Consula lahko prikažemo sodobni razkol v ambientalni glasbi: na eni strani imamo tiste, ki na ramenih pionirjev 20. stoletja še naprej zvedavo brskajo, tipajo in razširjajo pojem ambientalne glasbe, na drugi pa tiste, ki po vzoru raznih »lo fi study beats« plejlist in sorodnih seznamov, ki nas bodisi motivirajo pri delu, spodbujajo v fitnesu, sproščajo v avtu ali pač le uspavajo, pristajajo na goli funkcionalizem.