Nemir sredi hipnoze

Psihedelavci so dobri znanci naših klubskih odrov iz bendov Kislo grozdje, Kraški solisti, nevem nevem, Kovesolje, Samoč, Akami, ki so skupno vibro ujeli v solo projektu kitarista in pevca zasedbe, Martina Ukmarja, znanega pod imenom tovariš strmogljavljen. Zadnja leta z njim sodeluje, ustvarja in nastopa v tandemu Nastja Janžekovič. Skupaj sta posnela nekaj izdaj, pri nekaterih se jima je pridružil še snemalec in bobnar Samo Pavlica – Linč, iz česar so se sprožili novi ustvarjalni zamahi. Leta 2019 objavljena živa plošča PSIHEDELAVCEV & tovariša strmoglavljenega s posnetkom koncerta s konca leta 2018 v koprskem CMK velja za počelo današnje zasedbe Psihedelavci. Nedvomno je psihedelija pomembna sestavina, jo pa presežejo z razgibano, nepredvidljivo, pisano in gosto glasbeno govorico, ki jo ob inventivnem muziciranju krasi bogat razpon glasbenih vplivov in primesi. Večplastni preplet in slogovna odprtost nudita veliko prostora individualnim nagnjenjem in avtorskim pečatom vseh treh vpletenih, ki so iz spontane in svobodne igre oblikovali zaokrožene komade z močno notranjo sinergijo.

Z domiselno in posrečeno premetanko za ime skupine nas Psihedelavci napeljujejo na psihedelijo, kar se ob poslušanju prvenca zZemljoPles izkaže za bolj trivialno, površno oznako njihove godbe. Nedvomno je psihedelija pomembna sestavina, jo pa presežejo z razgibano, nepredvidljivo, pisano in gosto glasbeno govorico, ki jo ob inventivnem muziciranju krasi bogat razpon glasbenih vplivov in primesi. Večplastni preplet in slogovna odprtost nudita veliko prostora individualnim nagnjenjem in avtorskim pečatom vseh treh vpletenih, ki so iz spontane in svobodne igre oblikovali zaokrožene komade z močno notranjo sinergijo. Ploščo s šestimi skladbami bi v primeru vinilne izdaje tvorila slovenska in angleška stran. A stran odpre uglasbitev Kosovelovega Rdečega cveta, s katero nadaljujejo z uglasbitvijo poezije Srečka Kosovela – odrazom kraške trdoživosti in samoniklosti, ko »za belo ograjo panter preži«. Tudi v preostalih besedilih (Nastja Janžekovič je prispevala po dva slovenska in dva angleška, Martin Ukmar pa enega angleškega) je njihova lirika sporočilno prizemljena in preizprašuje zmote, zablode in križe človeštva, ne glede na hipnotično spevnost pa prebuditeljsko apelira in nenazadnje roti. V Otoku zvokov Nastja Janžekovič zapoje: »raja raja, v ringu vstaja«. Besedila oziroma petje so kosti Psihedelavcev, medtem ko je muziciranje mišičevje in živčevje trojke. Opravka imamo z živim organizmom, ki diha, trepeta, se krči, trza, pleše, bruha, boža, sanja, je nemiren, ponosen, vznesen, svojeglav, trmast, nežen. Namesto rutine streže in preseneča z obrati in preskoki. Čeprav komadi ne skrivajo izvorov v improvizaciji, se spontanost prebija v domišljene in pretočno strunarske ritmično harmonične pesmi, ki zapeljujejo in nagovarjajo.

Ploščo zZemljoPles so v celoti sami posneli in ustvarili v domačem studiu baza31 na Krasu, kar je prispevalo k nekoliko šibkejši produkciji, a hkrati ohranilo samoniklo uresničitev idej in zamisli. Šarm njihovega podajanja je homogeno zlivanje nasprotji. V blagozvočno petje pogostokrat zarežejo kitarske ali bobnarske eskapade, ki ne izpadejo ceneno in posiljeno, kaj šele rušilno, prej spodbujajo domišljijo in odpirajo prostor. V Foxy Song se v maniri Neila Younga in njegove vihre razbesni kraška burja Martina Ukmarja na kitari in se na njenih sunkih ujame z godali Nastje Janžekovič. Sozvočje električne in akustične kitare z violino in violo je vezni faktor nasprotji. V Otok zvokov vpelje sonična kitara mladega Thurstona Moora, ki se z vključitvijo električne viole preobrazi v dvoboj Johna Calea in Louja Reeda iz časov The Velvet Underground, ta pa se v nadaljevanju prelevi v avantrockanje. Psihedelavcem sicer zmanjka discipline, da bi segli v graciozno območje Michaela Gire, se pa z western podtoni približajo kozmičnemu rocku, z orkestracijo še drugih inštrumentov, kot so metalofon in sintetizator, pa baladni vznesenosti Bad Seeds Nicka Cava. Zračni razvoj pesmi je prepojen z nemirom, ki ga sproža samosvoje in spremenljivo Linčevo bobnanje, ki meče repetitivni krogotok pesmi iz hipnotične orbite in ostalima dvema ne dopušča, da bi z violino, kitaro in petjem zadeva preveč zalebdela. Kot gradnik dodaja in sproža postpunkovske in artrockovske odklone, ki povežejo skrajna pola godbe Psihedelavcev, se pravi elemente folk glasbe in avantrocka, v razgibano in dorečeno celoto. 

Zaradi prepoznavnosti vseh treh članov na naši klubski sceni nekateri štejejo Psihedelavce za superskupino, vendar je bolj kot to za prihodnost Psihedelavcev pomembno, da ostanejo bend, ne samo superprojekt, ki ga že s tem prekratkim albumom brez težav pripišemo aktualnemu valu strunarskih bendov, kot sta angleški Black Country, New Road ali Rusinje Lucidvox in nenazadnje Lelee.