16.07.2024

Nemoč in bog kot otrok

Kolektiv Smrt boga in otrok z novo ploščo nadaljuje z lirično diskusijo s svojo generacijo.

Miroslav Akrapović

Nemoč

Smrt boga in otrok

Nemoč

samozaložba
2024

»Vsak otrok je lep, ko se rodi.« (Esad Babačić) In prav vsak otrok je … božje naličje, mar ne? Vokalno inštrumentalni kolektiv Smrt boga in otrok poskuša že od prvenca Trans (2021) lirično diskutirati s svojo generacijo, oziroma če sem natančnejši, promovira svojo umetniško in življenjsko držo. Kar v Matter izpisujejo s svojimi kronikami o ikonično obljudeni rodni grudi, Smrt boga in otrok zarezuje v dobičkonosno betonifikacijo metropolitanskih kotlin. Naših domačih in širnih balkanskih kotlin. In obe omenjeni zasedbi sta na enaki valovni dolžini in širini, ki generacijo, ki jo nagovarjata, ne glede na različne umetniške izraze ultimativno vežeta nase. In tukaj, če se vsaj malo ozremo na našo  zgodovino sodobne glasbe, to je tam od osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej, se najstniška generacija zoperstavlja starševski in fura pank. In, roko na srce, za našo bližnjo in širšo glasbeno pokrajino sta ta hip tako Smrt boga in otrok kot Matter ultimativna raperska, delček traperska, na trenutke celo preveč intimna, a vselej uporniška. Nemoč, drugi album glasbenega kolektiva Smrt boga in otrok, nas ne pušča ravnodušne. Nadgradnja prvotne iniciacije v mladinski nabor sodobnega (t)rap izraza se tokrat zrcali v neštetih žanrskih odlitkih.

Album Nemoč je ravno to. Že uvodoma se sprehodimo po tej afteraški zarji jutranje rose v skladbi Shinigami, ki ga SBO trasira skozi ultimativne verze »klit je / bitje / bit je / v travi«. Kjer ne Kolje noč! Zagotovo najbolj melanholična skladba na albumu, ki s svojo zvočno-lirično naracijo in gradacijo poslušalcu jemlje dih, posebno ko Fikret prime za mikrofon in nas popelje v več kot kavarniško evforijo golih pesti. Nekaj podobnega si lahko predstavljaš ob skladbi Katatonia. Mislim, da si lahko večina študentske in druge mladine vizualizira nočno pot s pomočjo verzov »ble so noči k smo vlekl se po tirih / vedl nismo za cilj in / še vedno zgledal živi / meseni porivi vem da / so krivi tega / grem dam / večna pot ob žici / moje misli IKEA«. SBO preslikava situacijsko mitologijo današnjih dneh (Porno, Dopamin, Babilon, Sonce), ki jemlje življenje kot slikanico. A pri tem vselej ohranja svojo pozicijo; SBO je kot s.p., vsi tisti, ki se slej ko prej odpravimo na slovensko obalo. Skladba za obalo in lahko noč nosi naslov Pot v Portorož. Ob vseh besednih bravurah »rolajo se felge / bemfl je v noči / prazne avtoceste / mi na ledru goli ...«, kot goli v sedlu.

Oni v sedlu!