15.04.2023

Ni izhoda iz sedanjosti ...

Sveža domača zasedba SMACKED se na prvencu Surfing the Tsunami giblje v varnem objemu melodičnega punk-rocka iz preloma tisočletja.

Robert Šercer

Surfing the Tsunami

SMACKED

Surfing the Tsunami

SDNL
2023

Sveža domača zasedba SMACKED se glasbeno giblje v varnem objemu melodičnega punk-rocka s preloma tisočletja. Še ne eno leto delujoči klasičen kvartet, nam v kratkem postreže s prvencem, na katerem bo petnajst komadov v angleškem jeziku. Surfing the Tsunami ponuja osebno izpoved modernega posameznika v razgibani sodobnosti, podkrepljeno z modernim glasbenim podložkom distorziranih in melodičnih kitar, z nadpovprečno rabo basa in čvrsto ritmično podstatjo bobnov. V Orehovljah pri Novi Gorici, natančneje v studiu Attic, je Nenad Putnik sproduciral izpiljeno moderen in všečen izdelek, ki ga v fizični in digitalni obliki promovira neodvisna založba SDNL records. Ovitek pritrjuje izpovednosti z okostnjakom, ki na surfu jaha gromozanski val. Tsunami, ta podnebno vodna katastrofa, ki ruši vse pred seboj, je lahko metafora za sedanji čas. In v njem je treba surfati naprej ... Med poslušanjem se ni mogoče znebiti občutka, da fantje kot bend iz komada v komad vse bolj rastejo in pridobivajo na svojih značilnostih, seveda znotraj začrtanega žanra. Slišati je, da se kot izvajalci še iščejo, a če sodimo po prvencu, pri tem ostajajo predani sebi. Nominirani komadi za melodični refren albuma so Hadabnu, Deep thought non stop in Smacked. Svetujemo vam obisk koncerta, da se zadeve naposlušate v živo! 

Na začetku albuma se posameznik z gesto v opisni obliki kretnje dvignjenega sredinca postavi času v bran in kratka uvodna skladba Two words, one finger ovrednoti odnos do vse bolj razpadajočega sveta. Uperjena proti prihodnosti kot pereča tema, ki je obremenjevala že prvi val še ne tako melodičnega, a vseeno štiriakordnega panka izpred pol stoletja. Se je od takrat sploh kaj zares spremenilo? Izraz tega socialno ozaveščenega žanra zagotovo. Slišen je že v začetnem dobro minuto dolgem »šusu v čelo«, kot je celotni prvenec predstavila v Ljubljani delujoča koroško-primorska naveza. Uvod v petnajstdejanko, kjer vožnja poteka brez zavor, zatrjuje, da še nismo mrtvi (Broken Brakes). Ta dodobra razburkani čas nas lahko napravi le še bolj resnične. Prednjači nofxovska (oz. izberi bend dotičnega žanra) glasbena slika, torej melodični kitarski prijemi, melodičen glas in skupinski vzkliki, poskočna ritmika ter osebna izpovednost z obveznimi ironičnimi vložki (Riding Dolphins, Floating Kidney Syndrome, Pissing like Snipers). Pri tem se nam lahko danes poraja vprašanje, da je morda potrebno na tem mestu, tukaj in zdaj, spremeniti miselnost. 

Treba je jahati delfine, kot spevne refrene suvereno prepeva prvo grlo kvarteta Matija Vižin, ko je duševni zlom posameznika pogost pojav na meniju vsakdana (Solitary Confinement). Izpostavimo lahko tudi kitarsko soliranje Žana Ferčaka, ki je ravno prav okusno rokenrolovsko (Surf the Tsunami, Floating Kidney Syndrome). Za povečan adrenalin in dvig dopamina poskrbi ritem tandem: Klemen Slatinek z basiranjem izvrstno dopolnjuje in podkrepi odločno in neizstopajoče bobnanje Andraža Šešlja Pangerca. Vokalno-inštrumentalno enovito, brez kompliciranja (Craving for Sun). Brezkompromisno hrepenenje po soncu lahko pomaga pri preživetju časa, za katerega smo bili rojeni. In za žanr klasična minutaža redko presega tri minute. Manj kot dvominutni bombici, kot sta SMACKED in Surfing the Tsunami, samo še potrjujeta možnosti igranja znotraj okvirov žanra neke generacije. Izmenjavo hitrejših in hitrih pesmi proti drugi polovici albuma nadomešča malce bolj dodelan glasbeni material, kjer je med drugim opevana paranoja, še en duševni produkt modernega časa (Dark Corners). Izpovedovalec v tej glasbeni zgodbi visoko leta in nizko pristaja, medtem ko premišljuje in se slepo robotsko giblje v krogih vsakdana, pehajoč se za bleščečo nagrado, ki ne obstaja, dokler nekega dne enostavno ne odide v pozabo. Ko odide še spomin in nam preostane le še prazen nič ... 

Med poslušanjem se ni mogoče znebiti občutka, da fantje kot bend iz komada v komad vse bolj rastejo in pridobivajo na svojih značilnostih, seveda znotraj začrtanega žanra. Slišati je, da se kot izvajalci še iščejo, a če sodimo po prvencu, pri tem ostajajo predani sebi. Nominirani komadi za melodični refren albuma so Hadabnu, Deep thought non stop in Smacked. Svetujemo vam obisk koncerta, da se zadeve naposlušate v živo!