25.01.2021

Nismo sami

Dan D so ob podpori svojega strokovnega tehničnega osebja in pomoči ekipe Cankarjevega doma zasedli prezračevalni prostor ali, kot mu pravijo, pljuča našega kulturnega hrama.

Miroslav Akrapović

Dan D
Foto: Marko Alpner

Novomeška skupina Dan D je uprizorila prvi letošnji open air ali koncert na odprtem, in to, reci in piši, nikjer drugje kot v Cankarjevem domu. Fantje so ob podpori svojega strokovnega tehničnega osebja in pomoči ekipe Cankarjevega doma zasedli prezračevalni prostor ali, kot mu pravijo, pljuča našega kulturnega hrama, ki nemoteno dovaja svež zrak v hodnike, sobane in dvorane. Tako smo tistega januarskega večera dobili bend, ki ni stal na prepihu, temveč se je prezračeval po dolgem in po čez, kot svetujejo zdravstveni ukrepi. Ne vem, ali je šlo zgolj za simboliko aktualnega časa, toda koncertni prostor smo lahko ponotranjili in zdelo se je, da nam je Dan D v vsej tej domačnosti in intimi skoraj na dosegu rok. Občutek, da bi fante vsak trenutek lahko objeli, je izničil omejitve virtualne bližine in fizične oddaljenosti. Povedano drugače, spletni koncert nikoli ni bil tako blizu in ta bližina se je slišala oziroma videla kot razodetje optimizma. Tudi nabor skladb, ki so jih v skupini Dan D skrbno izbrali ob tej edinstveni koncertni priložnosti, je z vsako sledečo le dvigoval temperaturo, upam si trditi tudi v mrzlem prezračevalnem koncertnem prizorišču. V dobri uri smo uspeli pristno nostalgijo ponotranjiti do te mere, da smo se skupaj s skupino spominjali naše bližnje preteklosti na način, ki nam je napovedoval prihodnost. Brez obžalovanja in žalovanja, le strumen in ponosen pogled na tisto, kar si bomo slej kot prej vnovič priborili jutri.

Zasedba Dan D je najbolj čuječe neposredna in iskrena v akustičnih miniaturah, ki se kot pajčevina oprijemajo Tokčevega glasu. Že v uvodni skladbi San San se je oblikovala slišna in vidna vez, ki je zlahka projicirala tisto rudimentarno glasbeno čarobnost prek zaslonov v hrepeneče zavetje naših domov. Da ni šlo le za prostorsko statičen nastop, so poskrbele vmesne video vinjete, ko smo se skozi objektiv kamere sprehajali po znanem in neznanem drobovju Cankarjevega doma. Poslušalec oziroma gledalec je na trenutke dobil občutek, da je Dan D s koncertno izbiro centralnega prezračevalnika pravzaprav svojo glasbo ponesel do vsakega kotička tega monumentalnega zidovja. Kako lahko je zapolniti tako veličastno stavbo, sta nam pokazali skladbi Počasi in Rekli so, ki sta se kljub nostalgičnemu prizvoku slišali kot vsem dobro znane običajne misli nekega jutrišnjega dne. Ta se v tako čustveno osvobajajoči se interpretaciji (Plešeš, Kozlam, Kamn) skupine niti za trenutek ni zdel tesnoben, klavstrofobičen ali samoten. Občutek, da nismo sami, je zbrisal utesnjenost, ki nam dopoveduje, da smo vsi na istem v tem nedoločljivo nevidnem in nesvobodnem. Dan D so naše zastavonoše, ki nas s svojo pesmarico, prepolno življenjskega navdiha in duha, spominjajo, da »čas bo zacelil svet«. Ta Čas je prišel po tem, ko se je ledeni zimski zrak koncertnega prizorišča kondenziral v skladbi Voda, zagotovo eni najbolj ultimativnih in prepoznavnih pesmi skupine, ki je kljub zimzeleni patini ali pa ravno zaradi nje skladba za vse generacije, za vse časovne okvire, za vse naravne in nadnaravne ujme. Sledili sta skladbi Boli me k. in Daj mi daj, ki sta zaokrožili ljubezensko poetiko ponovnega vstajanja, na pol poti med osamljenostjo in izgubo. In ko smo mislili, da smo se šele dodobra razgreli, je ura minila, kot bi tlesknil s premraženimi prstmi.

Dan D nam je za zaključek postregel skladbo Jutranja, ki s svojim besedilom na najbolj preroški način opisuje danes – »nevarne igre na meji okusa, izbrani plešejo med nami« – in tukaj – »iščemo ene in druge, in to je naš vsakdan, amen«. V dobri uri smo uspeli pristno nostalgijo ponotranjiti do te mere, da smo se skupaj s skupino spominjali naše bližnje preteklosti na način, ki nam je napovedoval prihodnost. Brez obžalovanja in žalovanja, le strumen in ponosen pogled na tisto, kar si bomo slej kot prej vnovič priborili jutri.