Niti ljubega inštrumenta mu niso prinesli k smrtni postelji ...

Dvoje intrigantnih albumov, ki se tako ali drugače ubadata z godbo Erica Dolphyja, je izšlo v pandemičnem obdobju in zatorej poniknilo v širni jarek mimobežnosti, da ne rečemo pozabe. Naša dovolj dobra odrska znanca, pihalec Marco Colonna (tokrat s klarinetom, basovskim klarinetom, sopranskim saksofonom) in pianist Alexander Hawkins, sta v Rimu tik pred občim zatišjem, februarja 2020, posnela sedem Dolphyjevih štiklov in enega Colonnovega, kar je poljska založba Fundacja Słuchaj! z naslovom Dolphy Underlined potem izdala oktobra istega leta. Le malce pozneje, aprila 2021, je Samo Šalamon v karantenskem zavetju lastnega doma, z občasnim naravnim šumotom in mijavkanjem domače živalce, posnel vseh 27 Dolphyjevih kompozicij in jih na dveh CD-jih z naslovom Dolphyology: Complete Eric Dolphy For Solo Guitar leto dni zatem izdal pri svoji založbi Samo Records. Posnetki, raznoliki, da bolj ne bi mogli biti, iz omenjenih razlogov niso dosegli kakšne obširnejše recenzentske pozornosti, čeprav bi si to nedvomno zaslužili. Kaj takega se namreč ne pripeti vsak dan. Šalamon se Dolphyja loti študiozno, morda celo malce pretirano študiozno. Skrbno je zapisal vse njegove note, kar je nedvomno garaško početje, pri čemer je zadržal melodiko in harmonske postope, rezultat pa je scela virtuozen, z obilico prelomljenih prstov v hlastanju za pogumnimi intervalnimi poskoki in nenadnimi premolki, a nam prevečkrat daje nekako regresivno, celo zasanjano, atmosferično občutje. Improvizacija se pogostoma razpleta v hermetičnost, kar ni bil Dolphyjev način (a ima Šalamon do tega kajpak vso pravico, saj gre za njegov album).

Že spočetka moramo biti pravičniško dlakocepski in povedati, da tole ni kompleten Dolphy. Naj med manjkajočimi rečmi omenimo njegovo koketiranje s sodobno klasično muziko pod naslovom Jim Crow in takoj dodamo, da je Eric Dolphy veliko in rad izvajal klasiko, kar se vsekakor pozna v njegovem načinu igranja, pri njegovi artikulaciji. Ta je na meji virtuoznosti, pri čemer velja dodati, da ga je jazzovski šarm obvaroval pred kakršno koli sterilnostjo. Na polici je imel tako Charlieja Parkerja kot tudi Igorja Stravinskega. Oboževal je Bachovo Partito v a-molu za prečno flavto, na ta inštrument je pogostoma igral solistično Density 21.5 Edgarja Varèsa. Sam si je za basovski klarinet naredil aranžma Bachove Suite za violončelo št. 1, izmišljeval si je svoje lastne različice glasbenih lestvic in jih s pridom uporabljal kot ogrevanje za domačo improvizacijo. Blizu notnega stojala je imel transkripcije ptičjega petja oziroma svatbenega oglašanja. Pri Šalamonu, nadalje, ne najdemo za življenja dodobra skicirane Love Suite v treh stavkih, pri čemer je eden naslovljen s Trane Beauty, pogrešamo Ode to Charlie Parker, Song For The Ram's Horn, Song F.T.R.H. (še ena izmed številnih Dolphyjevih črkovno-okrajševalnih enigem) in On the Rocks, obe spisani za jazzovski ansambel, drobno kompozicijo za flavto in kontrabas z naslovom To Tonio, Dead, bržda pa bi se v zapuščini našlo še kaj. 

Vaš pisec je 8. februarja 2022 na 8. festivalu slovenske jazzovske ustvarjalnosti Zvončki in trobentice s Šalamonom v klubu Cankarjevega doma opravil priložnostni razgovor z naslovom Dolphy in naš čas, potem je Šalamon predstavil nekaj »svojega« Dolphyja, a šele tukaj in zdaj je res priložnost, da se predstavi, za kaj sploh gre in kakšne so razsežnosti Šalamonovega neverjetnega podvzetja. Za Erica Dolphyja je znano, da je bil hipnotičen špilavec; neka legenda pripoveduje, da je svojčas v Brooklynu igral v klubu, kjer je mrgolelo prostitutk in naključnih in zanje zainteresiranih barskih tipov. Bili so občutno glasni, a ko je Dolphy odigral prve note, je vse na mah potihnilo. Dolphyjev jazz, širjava, s kakršno v splošnem radi premerimo posamično osebo s tega polja glasbe, precej preseže dialektiko med kompozicijo in zvenom: leta in leta ob boku z Johnom Coltranom, Johnom Lewisom, Oliverjem Nelsonom, Chicom Hamiltonom, Ornettom Colemanom idr., predano poglabljanje v gradivo in pretenzije drugih avtorjev in špilavcev, vmes pa resno in odgovorno življenje. Ni prav veliko ljudi, ki bi vedeli, da je bil Eric Dolphy poleg vsega tega tudi zvesti sodelavec iz ozadja skupine The Platters. Toda tukajle nas zanima dialektika med kompozicijo in zvenom, saj se Šalamon s svojim dvojnim albumom vmeša prav na to področje in se s tem spretno izogne kritiki, saj niti ne imitira niti se noče približevati Dolphyjevim načinom podajanja snovi. Navsezadnje gradivo preigra na inštrumentu (poleg šeststrunske akustične kitare se oglasi dvanajststrunska in mandolina), ki je dodobra odmaknjen od tistega, kar imamo v notranjem ušesu kot Dolphyjev zven. Ne, ostane izključno kompozicijski postopek, gola melodika, s tem pa osvobojenost v tempih in docela osebne improvizacijske ideje. Pretkano; vse predelane kompozicije so bile navsezadnje spisane za majhno jazzovsko zasedbo.

Šalamon se Dolphyja loti študiozno, morda celo malce pretirano študiozno. Skrbno je zapisal vse njegove note, kar je nedvomno garaško početje, pri čemer je zadržal melodiko in harmonske postope, rezultat pa je scela virtuozen, z obilico prelomljenih prstov v hlastanju za pogumnimi intervalnimi poskoki in nenadnimi premolki, a nam prevečkrat daje nekako regresivno, celo zasanjano, atmosferično občutje. Improvizacija se pogostoma razpleta v hermetičnost, kar ni bil Dolphyjev način (a ima Šalamon do tega kajpak vso pravico, saj gre za njegov album). Štikli Erica Dolphyja v svojem historično odigranem momentu silijo naprej, v neznano, razpirajo nove možnosti – navsezadnje so kot taki tudi prišli pred Šalamona –, vendar naravnost terjajo ansambelsko igro, sprotno soigralsko potrditev, vragolijo. In nismo prav daleč od resnice, ko zatrdimo, da so Dolphyjeve kompozicije mainstream, kot izvajalec (tudi in predvsem tega gradiva) pa je bil daleč od tega. 

Ugotovitev je podobna kot pri na prvi pogled veličastnem podvigu Milesa Okazakija, ko se je s kitaro polotil kompletnega Theloniousa Monka (70 kompozicij v šestero volumnih: Work. The Complete Compositions Of Thelonious Monk, samozaložba, 2018). Materija je namreč dovolj zanimiva za kitariste, strunarje, za občudovalca Monka in Dolphyja pa kvečjemu upičen kuriozum. Nekaj podobnega je bolj odmaknjeno od občil postoril zdaj že pokojni kitarist Dom Minasi na albumu Remembering Cecil (Unseen Rain Records, 2019) in se pozabaval s Cecilom Taylorjem. Duh časa, nekako tako kot igralec, ki se na lepem preskusi še v vlogi režiserja, kar je postalo čez noč moderno pred nekaj desetletji? Osebni užitek v prekladanju melodike, skrepenelosti formacije v solistično formo? Čar rubata, ko se improvizacija v tempih občutno razloči od Dolphyjeve?

Nadaljnji paradoks je, da imamo Šalamona silno radi kot (stranskega) udeleženca v zasedbah, kjer njegove strunske pretenzije s pretanjenimi vložki razbijajo osnovne sheme in torej počno v velikem obsegu natanko tisto, kar je bila znana odlika Dolphyja. Prav radi bi slišali Šalamona, kako Dolphyja izvede s sodelavci, torej nekako tako, kot je to postoril v davnem kvartetu (+ Acchile Succi, Salvatore Maiore, Zlatko Kaučič) na izvrstno sprejetem albumu z naslovom, ki nas spomni na pričujočega: Ornethology. 

In zakaj Dolphy prav zdajle? V teh dneh smo zdrknili mimo 60. obletnice njegove nenadne prerane smrti. Eric Dolphy je bil leta 1964 tako rekoč kuhan in pečen v Evropi. Za njim so bila izjemna štiri ameriška leta, zabeležena na snemanju in izdaji (za založbo Atlantic) zgodovinsko prelomnega albuma Free Jazz, dvojnega kvarteta, ki ga je vodil Ornette Coleman, sledijo pa odločni koraki v samostojno in zelo posebno ter zmerom bolj čislano pihalsko-skladateljsko življenje, pospremljeno z izjemnimi albumi, katerih večina jih je, simptomatično, izšla po njegovi smrti. Dolphyjevo življenje se je v zadnjih junijskih dnevih pred šestdesetimi leti končalo veliko prezgodaj, pri komaj 36. letih. Še preden se je truplo dobro ohladilo, so črnega jazzovskega muzičista v grob pospremili moralna panika in obilica hitrih rasizmov, češ, vzela ga je droga in podobno. V resnici je bil Dolphy prav zgleden poba, urejen, pravzaprav nasprotje od precej podivjane muzike, osupljivo poskakujočih intervalov, ki jih je izvabljal iz alta, flavte in zlasti basovskega klarineta. Slednje glasbilo je iztrgal marginalnosti in je poslej tako v jazzu kot tudi v improvizirani godbi nepogrešljivo. 

Nobena skrivnost ni, da si je Dolphy zelo želel delovati samostojno, nemara tudi zaživeti in se poročiti v Evropi. Vse odločneje je kazal svoja nagnjenja k samostojnim špilom, navsezadnje pa je bil v resni zvezi s plesalko Joyce Mordecai, ki je živela v Parizu. Potem ko je bil aprila na turneji s sekstetom, eno najmočnejših zasedb, kar jih je vodil Charles Mingus (+ Johnny Coles, Clifford Jordan, Jaki Byard, Dannie Richmond), pa so se reči začele močno zapletati. Trobentar Coles je 17. aprila na pariškem koncertu med izvedbo skladbe So Long Eric (sic!) kolabiral in so ga morali zaradi akutnega gastritisa hospitalizirati v ameriški bolnišnici v Neuillyju. Turneja se je nekaj časa še nadaljevala po Belgiji, Švedski, Norveški, Danski, Belgiji, Švici, Italiji in Nemčiji in je zelo dobro dokumentirana, a jo je Dolphy, roko na srce, svojevoljno zapustil. Štiklc So Long Eric (kdaj pa kdaj z dodanim podnaslovom Don’t Stay Over There Too Long) je Mingus zložil v odgovor na vsa mogoča prerekanja, ki so naposled kulminirala v Dolphyjevih poslovilnih besedah, namenjenih Mingusu: »Glasbeno te cenim, kot človeka pa preziram.« Z druge strani je dostikrat razdražljivi in nepredvidljivi Mingus Dolphyja zatem imenoval »svetnik – v vseh pogledih, ne le, kar zadeva igranje«, John Coltrane pa je za Dolphyja nekoč izjavil: »Kar koli bi rekel o njem, bi bilo podcenjujoče.« 

Konec junija 1964 je Dolphy po nastopu v Parizu (11. junija 1964 je tam snemal s saksofonistom Nathanom Davisom, trobentačem Donaldom Byrdom in s priložnostnimi francoskimi glasbeniki oziroma z The Champs Elysées All Stars; zadeva je pod naslovom Unrealized Tapes leta 1988 izšla pri založbah West Wind in DIW) odpotoval v Zahodni Berlin. Ko je 27. junija prispel, je bil že zelo slaboten. V hotelu Xantener Eck naj bi ga pod večer, pred klubskim špilom v prostoru Tangente, pobral takratni programski vodja Hartmut Topf. »Ko sem stopil v Dolphyjevo sobo, je ležal na postelji ves premočen od znoja in se očitno basal s sladoledom,« se spominja Topf, ki je pozneje v glavnem deloval kot novinar. »Niti v avto ni hotel stopiti, ker se je tako bal, da bi ga pobruhal. Bilo mu je precej nerodno.« Dolphyjevo stanje se je v Tangenti še poslabšalo. Še vedno ni želel obiskati zdravnika. Na oder je stopil s triom vibrafonista Karla Bergerja. Po treh neuspešnih poskusih mu je basovski klarinet zdrsnil iz rok. Dolphy je doživel cirkulacijski kolaps, in kot se je izkazalo pozneje, je bil vzrok povišana raven sladkorja. Dolphy ni vedel, da je imel hudo sladkorno bolezen. Tudi zdravniška ekipa ni reagirala in sploh ni izmerila ravni sladkorja v krvi, saj je po vsej verjetnosti domnevala, da je imela opraviti z zamorskim zadrogirancem. Eric Dolphy je umrl v komi dva dni pozneje v bolnišnici Achenbach. V občem razburjenju in ignoranci so mu zdravniki celo pozabili prinesti njemu ljubi inštrument, basovski klarinet, ki si ga je zaželel imeti pri sebi.

Malo pred nenadno smrtjo, 2. junija, je Dolphy v Hilversumu na Nizozemskem posnel album, ki je dobil naziv Last Date (čeprav to ni bil). Na koncu ene od skladb, kjer sodelujejo še mladi nizozemski špilavci pianist Misha Mengelberg, kontrabasist Jacques Schols in bobnar Han Bennink, je na traku z delčkom radijskega intervjuja zabeležena tudi Dolphyjeva izjava: »Ko poslušaš glasbo ... ko je konec, zgine v zrak. Nikdar več je ne moreš ujeti.« Bennink je pozneje ves ginjen pripovedoval, da je dva dni po Dolphyjevi smrti prejel njegovo pismo s povabilom, naj se mu Misha Mengelberg Trio, s katerim je snemal, pridruži še v Café (Jazzhus) Montmartre v Københavnu. Dodajmo, da je bil Eric Dolphy za jesen 1964 povabljen tudi na berlinski Jazzfest. Ko je z Mingusovim sekstetom 26. aprila igral v wuppertalski Mestni hiši, smo tam med organizatorji lahko naleteli na mladega Petra Brötzmanna, Alexander von Schlippenbach pa je med sproščenim pogovorom v zaodrju kluba Gromka pred nekaj tedni povedal, da je bil na tistem koncertu med poslušalstvom tudi on.

Naj med mnoštvom albumov, ki so obeležili Dolphyjevo glasbeno snovanje, v posluh odberemo vsaj troje krasnih evropskih, s katerimi lahko dobro primerjate zgoraj omenjena dva:
Vienna Art Orchestra: Powerful Ways: Nine Immortal Non-Evergreens For Eric Dolphy (Verve Records in Amadeo, 1997); Aki Takase & Alexander von Schlippenbach (+ izbrana benda iz Berlina in iz Nizozemske): So Long, Eric! Homage To Eric Dolphy (Intakt Records, 2014); Potsa Lotsa Plus: Potsa Lotsa Plus Plays Love Suite By Eric Dolphy (Jazzwerkstatt, 2014).