Nolite tacere / Prevedeno v glasbo Karmine Šilec – »učbenik« za zborovsko petje, dirigiranje, glasbeno gledališče in še marsikaj

Zborovska glasba in glasbeno gledališče sta primarna prostora umetniškega udejstvovanja Karmine Šilec, a njuno zaodrje soustvarja še vrsta drugih manjših in večjih področij. V knjigi Nolite tacere / Prevedeno v glasbo (Maribor, 2012) je Karmina Šilec na enem mestu zbrala različna (že prej objavljena) besedila: intervjuje, koncertne in potopisne utrinke, »zapiske« ob oblikovanju glasbenih projektov, besedila za predavanja, strokovne članke, besedila za programske knjižice pa tudi krajša besedila esejističnega značaja. Z vsakim prispevkom avtorica odpira novo tematiko. Medtem ko se področne tematike le redko ponovijo, pa so nekateri motivi stalnica njenega dela, mišljenja in torej tudi pisanja: zborovsko petje, mladi pevci, ustvarjalnost, dirigiranje, umetniškost, disciplina, kritičnost, motivacija, volja, komunikacija, umsko načrtovanje dela …

Značilnost prispevkov Karmine Šilec je odločnost in karakternost, sploh ko gre za temo, kot je na primer identiteta: v razpravi o njej avtorica pokaže svojo pozicijo med velikim in malim, pozicijo, ko omejenost in majhnost okolja lahko pomenita izziv za ustvarjajočega »v svobodi, ki omogoča položaj, ko si le ob strani velikih dogajanj«. Iz številnih besedil se da razbrati, da se zaveda determiniranosti okolja, utirjenosti v znane vzorce in tradicionalizem, a se sama temu v svojem besednem in (gledališko)glasbenem delu zoperstavlja z iskanjem novega, nepoznanega, včasih šokantnega. Svobodo išče v poljih sodobne in stare glasbe ter glasbenega gledališča.

Ena izmed stalnic v knjigi je zborovsko petje mladih (avtoričino primarno področje delovanja) in njegov pomen za izgradnjo osebne kulture in vrednot. Odločno zavzema stališče, da je glasbeno delovanje mladih neomejeno in neobremenjeno, da naj spodbuja »glasbeno doživljanje«, »zdrav kriticizem« in »umetniška hotenja«. Tako kot s svojim neizprosnim delom se tudi z neposrednostjo pisanja bori proti golemu »artizmu«, umetniško vprašljivi in hitro dosegljivi »ceneni pop ali kvazi belcanto glasbi«. Tu poda »svoj recept« za dobro, uspešno »materializacijo« glasbe, ki sestoji iz pojmov, ki so stalnica njenega besednjaka: delo, vztrajnost, napor, trening telesa, glasu, duha in uma ... Slednji je za Karmino Šilec tisti organ človekovega psiho-fizičnega delovanja, ki je ključen za uspešno »uporabo« talentiranosti in veščin.

Osrednji del knjige predstavljajo različne teme (o Branku Rajštru, glasbeni maši, paradah …), nato prispevki preidejo na specifična vprašanja o glasbi, med drugim o psihološkem vplivu glasbe na človeka. S stavkom »vsak dan ure in ure poslušamo glasbo, vendar je ne slišimo ali ne razumemo več« nas vodi Karmina Šilec v polje današnjega nekritičnega zaznavanja in dojemanja glasbe. Imenuje ga kar fast food na področju glasbe oziroma trend fast listening, ki ga povzroča nenehno obdajanje z glasbo in nezmožnost njenega skoncentriranega, potrpežljivega, natančnega poslušanja in doživljanja. Tu prehaja avtorica na drugo pomembno področje svojega delovanja, na področje glasbenega gledališča, s katerim se ukvarja ne le zato, da bi razširila polje svojega umetniškega delovanja in izražanja, temveč tudi zato, da bi vzbudila in vzgojila senzibilnost poslušalčevega (gledalčevega) zaznavanja.

Eden izmed poligonov, na katerem Karmina Šilec bije nenehni boj in ki ga razbiramo tudi iz njenih številnih izbranih prispevkov, je prizadevanje za pravice, prostor in razumevanje kulture in umetnosti. Prepričanje, da je kultura »povezovalna samostojna sila v družbi« ter nujnost posameznika in skupnosti, izpostavlja na eni strani kot samostojno temo člankov in na drugi strani kot enega izmed veznih členov svojega mišljenja.

Precejšen del knjige predstavljajo spremna besedila Karmine Šilec za programske knjižice glasbenih in gledališko-glasbenih projektov, in sicer s tematikami, kot so skladateljice redovnice, pesem med vojno, moč napevov, mitološko … Čeprav nekatera bolj splošna, pa so muzikološko koncipirana besedila zgodovinski pregledi posameznih glasbenih pojavov oziroma področij, kjer avtorica razkriva svoje široko, ne le umetniško, temveč tudi raziskovalno koncipiranje projektov z zbiranjem zgodovinskih virov, idej, repertoarja in drugega gradiva.

S knjigo Nolite tacere / Prevedeno v glasbo odstira prostore in medprostore, s katerimi se dnevno srečuje v svojih številnih (ne le umetniških) vlogah in so sestavni deli njenega umetniškega uma. Čeprav pisana beseda ni primarna oblika njenega umetniškega izražanja, pa s to knjigo predstavlja povzetek svojega dolgoletnega dela, raziskovanja, razmišljanja, koncipiranja, glasbenega, gledališkega oblikovanja … Iz njenega pisanja je razbrati širino razumevanja, potrebo po iskanju novega, izobraženost, poznavanje različnih dotikajočih se področij, ki sodelujejo v procesu glasbenega in glasbeno-gledališkega dela. Cilji, ki jih avtorica dosega, niso rezultat samo »materialnega« predelovanja notnega gradiva, temveč rezultat intenzivnega in analitičnega ukvarjanja z vprašanji na različnih področjih umetnosti, psihologije, filozofije, metafizike, na področjih torej, ki poleg izvajanja partitur odločilno vplivajo na sam proces dela in končne »glasbene kreacije«.

Ne glede na tip posameznih besedil je način razmišljanja/pisanja Karmine Šilec jasen in sistematičen. Prav zaradi vsestranske razgledanosti po glasbi in sugestivnosti besedil lahko knjigi Nolite tacere / Prevedeno v glasbo pripišemo izreden didaktični pomen, saj najdemo v njej poleg strokovnosti tudi definicije pojmov, značilnosti pojavov (dirigiranje, interpretacija), »navodila«, namige ... Tudi tisti, ki z lastno pevsko izkušnjo sledi pisanju Karmine Šilec, bo iz prispevka v prispevek odkrival, koliko smeri, plasti, oziranj, vprašanj in podvprašanj oblikuje glasbeno razmišljanje osebe, ki mu stoji nasproti: osebe v vlogi dirigenta, umetniškega snovalca, korepetitorja, organizatorja, motivatorja … Medtem ko smo navajeni, da umetnike prepoznavamo po njihovi primarni, javno vidni vlogi, pa knjiga Nolite tacere / Prevedeno v glasbo Karmine Šilec razkriva vse tiste intelektualne, psihološke, filozofske in duhovne plasti, ki jih posameznik – bolj ali manj skrito očem svoje izvajalske skupine in javnosti – živi v svojem umetniškem vsakdanu.