Nuja vizije

Če se zazremo nazaj v albumsko trilogijo razvoja zasedbe Inmate, je aktualno akustično verzijo četrtega »mini« albuma skupaj z nevsakdanjima »lordijevskima« nastopoma na Emi povsem možno upravičiti in umestiti v fenomen domače hrupnokitarske scene. Velenjskim (ne le) pop-metalcem je akustični preizkus uspel. Ali so, vedno v iskanju ter premagovanju novih izzivov, le še korak pred živim nastopom z orkestrom? Pet akustičnih priredb njihovih bolj slišanih komadov s tretje plošče Anarthas (2019) s poglobljeno postprodukcijo nakazuje prav v to smer.

Rošade skoraj vseh članov v vseh časovnih razdelkih benda do sedaj so očitno iskale odgovor znotraj brezmejno utesnjujočega nareka pop kulture, a tudi že zunaj vse bolj medlih orisov obmejnih robov še enega postžanrskega obdobja (po postu). V tradicionalnem matično žanrskem smislu ne najbolj čistokrven primer kitarsko pogojene bučnosti skupine končno niti nima tega namena – ta zdaj že trdoživa dvoživka dobro ve, kaj hoče in česa ne. Vizija je poleg utečene prakse torej še kako potrebna.

Razlika v načinu izvajanja že znanih prirejenih pesmi z lanskega albuma pa ne apelira toliko na glasbeno novost albuma A Small Measure of Peace kot na samo kreacijo, na samo zvočno utelešenje. Umetniške zasluge za to pobira bobnar skupine, Jure Grudnik, medtem ko je Rok Jurečič podpisan pod orkestralno kompozicijo v prvih dveh skladbah. Hold on forever navdihne z življenjskim optimizmom, ko odpre to milozvočno skulpturo že filmskega orkestralnega ambienta; inštrumentalno večplastno zvočno delo Uroša Boršiča navdušuje s svojim aranžmajem. Akustični kitari Andreja Bezjaka in Davida Vodopivca se ob zreducirani ritmiki (množično všečno, popularno) bas kitare Mihe Oblišarja ustrezno zlijeta s koncertnim klavirjem, z godali in blago perkusivno spremljavo pa ustvarjajo slog, v katerem se predelano pretaka (še elektronsko obdelana) akustična glasba benda Inmate. Skupaj s programsko usmerjenimi besedili tako fantje odpirajo nov in širši, še svobodnejši prostor za podobne domače izvajalce. Z vštekano skladbo Atma lahko samo dokažemo, da je orkestralno živo koncertiranje severnovzhodnih rojakov res le še za vogalom. Če je aktualna akustika ena stran benda Inmate, je slednja njegova druga stran enega obraza. In ne na silo, le strgano iz monolita nasilnih ambicij doma vzgojenega glasbenika to pomeni golo ustvarjanje na (ikonok)lastno pest in vztrajanje pri lastni viziji. Dober zgled za vse, ki so pripravljeni ustvarjati.

Osebnoizpovedna lirika je stalnica, ki ne more mimo vplivnega bodrenja sočloveka, kar je za potencialno poslušalstvo danes še kako potreben ter blagodejen učinek. Re-cycle (Samsara) v manj kot štirih minutah doseže ravno to. Celostno zastavljen projekt benda je resno lahko dosežen le s trdim in stalnim delom, in če danes praviloma gledamo glasbo skozi ušesa oziroma poslušamo z očmi, je aktualni izdelek dokaz moči glasbe kot večplastnega medija. 

Zmeraj pozitivna sporočilnost je prisotna tudi v krajši skladbi Karmageddon, kjer se igra še z izbiro ritmike ter eksotičnih filtrov različnih glasbenih elementov. Marko Duplišak je trenutno ime za suvereno pop vokalno sposobnost pri nas, kot dokazuje skozi celotni album, še najbolj pa v Cornerstone. Z odlično opravljeno kitarsko in basovsko vlogo predstavlja izštekano vrsto albuma. Da gre šaleško-savinjski peterec v svoji viziji do konca, potrdi Dare to fail, ki vse skupaj lepo poveže: moraš torej najprej pasti, da bi se plazil in vstal, shodil itd. O zmagi v porazu po pretečenih tekmah življenja.

Z vštekano skladbo Atma lahko samo dokažemo, da je orkestralno živo koncertiranje severnovzhodnih rojakov res le še za vogalom. Če je aktualna akustika ena stran benda Inmate, je slednja njegova druga stran enega obraza. In ne na silo, le strgano iz monolita nasilnih ambicij doma vzgojenega glasbenika to pomeni golo ustvarjanje na (ikonok)lastno pest in vztrajanje pri lastni viziji. Dober zgled za vse, ki so pripravljeni ustvarjati. Originalnost je včasih res lahko precenjena …