21.11.2019
O umetniških odslikavah duše s Petro Strahovnik
Skladateljica Petra Strahovnik je ustvarjalka, ki se pri svojem raziskovalnem ustvarjanju ne ozira ne na lastne ne na tuje meje in omejitve.

Petra Strahovnik je ustvarjalka, ki se pri svojem raziskovalnem ustvarjanju ne ozira ne na lastne ne na tuje meje in omejitve. Po uspešno zaključeni Akademiji za glasbo v Ljubljani je z izobraževanjem nadaljevala na Royal Conservatory v Haagu, kjer živi in ustvarja še naprej. Pogumno išče nove izrazne poti, nove zvočne podobe in geste. V svojem delu se dotika tudi tem, ki ostajajo na robu družbe, kot so posebna duševna stanja, in sicer zato, da jih predstavi kot del družbe in ne kot tabu. Projekt, imenovan DisOrders, nastaja v sodelovanju z ansamblom Modelo 62, pri katerem je Petra v dveletni umetniški rezidenci. V tem sodelovanju nastaja vrsta del, iz katerih bo razvidna Petrina sposobnost povezovanja različnih umetniških oblik z glasbo. Skladateljica se je brezkompromisno soočila s problemi duševnih stanj, kot so depresija, avtizem, ADHD itd., in jih raziskala v glasbenem izrazu, ki ga je kombinirala s performativno umetnostjo in videom. Avtorico vodi želja, da bi družbo senzibilizirala v odnosu do ljudi, ki zaradi duševnih težav ostajajo na njenem robu. Te vsebine so se skladateljice dotaknile tudi zaradi njenih lastnih izkušenj z depresijo. Ukvarjam se s stanjem družbe, posameznika, umetnika. Zanima me tudi, kako se prostor vključuje v glasbo. Preko umetnosti sporočam svojo notranjost, ne omejujem se na posamezno umetniško disciplino. Odkrila sem, kako lahko te vizije uresničim. Imam izrazito vizualizacijo umetnin, predstavljam si jih in jih čutim na sebi pri komponiranju. Pri delu pišem in sodelujem z izvajalci, da lahko ideje udejanjim. Na začetku je vizija bolj slušne narave, a se ne omejujem na stereo izvedbo, zvok me zajame v celoti, z vseh strani.
Sodelovanje je razdeljeno na tri etape: v prvem letu sodelovanja je Petra Strahovnik pod skupnim imenom Through the looking glass napisala pet del, ki obravnavajo različna psihična stanja. Dela so nastala po delavnici performansa vseh sodelujočih z Jürgenom Fritzom in so bila dnevno uresničena istočasno v več galerijah v Haagu. Gre za pet solističnih del, v katerih se glasbeniki soočajo s posameznimi psihičnimi stanji: trobenta z avtizmom, kitara z depresijo, klarineti z bipolarno motnjo, čelo s tesnobo in tolkala z ADHD. Druga stopnja sodelovanja je obrodila sadove septembra letos, ko so bila na sporedu tri solo dela z ansamblom, in sicer pod naslovom A fractured Mind?. Tretja etapa sodelovanja bo opera z delovnim naslovom Balerina, balerina, napisana po libretu, ki temelji na istoimenski knjigi Marka Sosiča in govori o avtizmu. Na to temo je Petra Strahovnik že napisala skladbo za glas in ansambel. Avtorica je po lastnih besedah poiskala ne le zvoke, marveč tudi geste in vedenje, ki interpretirajo posamezna stanja. Izvajalci so se na to pripravljali na delavnici in pri delu z umetnico, zato da se bo občinstvo lažje vživelo v posamezne stiske in do njih razvilo empatijo. Zgodba pripoveduje o avtističnem dekletu Balerini. Kombinira aktualni čas, sanje in dnevno sanjarjenje, spomine in napovedi. Balerina doživlja zunanji svet nekako omehčano, in ko ji umira mati, se ji zdi, kot da spi. Izvajalci na odru občasno obujajo posamezne značaje in predmete, pri tem pa sodelujeta pevki, plesalec, umetnik, ki izvaja performans, glasbeniki ansambla Modelo 62 in dirigent. Notranje in zunanje življenje Balerine je predstavljeno tako, da se gledalec lahko popolnoma vživi vanjo. Pri tem je avtorica združila glasbene elemente s performansom. Delo bo uprizorjeno v Cankarjevem domu oktobra 2020.
Ob zadnjih uspehih, kot sta zmaga na mednarodni skladateljski tribuni Rostrum v Argentini in odmevni nastop v Haagu, ter pripravi omenjenega opernega dela smo Petri Strahovnik zastavili nekaj vprašanj.
Na Akademiji za glasbo si svojo ustvarjalnost in talent razvijala pri prof. Urošu Rojku, ki te je razumel in spodbujal. Študij si po diplomi nadaljevala na Kraljevem konservatoriju v Haagu, in sicer pri profesorjih Martijnu Paddingu in Petru Adriaanszu. Kako to, da si se odločila prav za Haag, in kaj te je tako pritegnilo, da si tam tudi ostala?
Tujina me je mikala že v srednji šoli, saj se mi je Slovenija zdela premajhna. Želela sem si novih izkušenj. Uroš Rojko mi je tujino približal, saj smo v njegovem razredu že v času študija potovali po Evropi in pridobivali znanja ter izkušnje. Vsekakor je imel tudi ključno vlogo pri moji odločitvi za študij v tujini. Moj profesor na Kraljevem konservatoriju v Haagu, Martijn Padding, me je prepričal, naj se vpišem na podiplomski študij, saj je bilo v program vpisanih 40 študentov iz različnih držav, ki so s seboj prinesli različne kulture, gledanja in so imeli tudi drug pogled na glasbo. V prostoru, v katerem smo, je pogosto uveljavljena le ena smer in v Haagu me je pritegnilo prav število kultur in raba tradicionalnih inštrumentov. Na Nizozemskem sem ostala zaradi možnosti delovanja kot umetnica, saj je tam stik pristen že na osebni ravni, je prijateljski in skupaj ustvarjamo umetniško delo. Obstaja velika povezanost med ustvarjalci, poustvarjalci in publiko. Razlikujejo se tudi pristopi in performanse organiziramo v različnih prostorih (plaža, muzej ...). Drugačen je tudi družbeni, sociološki, politični kontekst. Na Nizozemskem čutim, da lahko izmenjujem ideje in da skupaj delamo na spremembah. Tu imam priložnost in možnost uresničevati svoje vizije, svoj osebni pristop do dela, obenem pa mi tukajšnje okolje omogoča in spodbuja izmenjavo idej pa socialno-družbene in politične diskusije in pogovore.
Pred kratkim se je končal letošnji Biennale Musica v Benetkah, na katerem se je predstavil skladatelj Joël Bons z delom Nomaden, pisanim za Atlas Ensemble, ki ga sestavljajo glasbeniki s Kitajske, Japonske, Azije in Evrope, in čelista Jean-Guihena Queyrasa. Z Bonsom si sodelovala v okviru Atlas Academy. Kakšna je bila ta vzhodno-zahodna izkušnja?
Bons je zelo odprt ustvarjalec in je formiral Atlas Ensemble, ki ga sestavljajo glasbeniki z različnih koncev sveta in igrajo na tradicionalne inštrumente. Pisala sem tudi za ta ansambel, v tem času je potekalo hkrati gostovanje Matrix SWR Studia iz Freiburga, tako da sem napisala skladbo za ansambel in elektroniko The V. Monologue, za zheng, qanun, čelo, kontrabas, harfo, tolkala in živo elektroniko. Seveda se je odprl nov svet zvokov, katere pa lahko uporabiš le ob poglobljenem raziskovanju ter učenju o teh, zame novih inštrumentih. Sledilo je naročilo za Nieuw Ensemble, ki je bilo izvedeno v Muziekgebouwu. Napisala sem delo za ansambel in čarovnika.
Že v času študija si bila zelo inovativna. Spominjam se skladbe, v kateri si po dvorani trosila suho listje. Sčasoma si v svoja dela pričela vključevati gledališke elemente, inovativne tehnike igranja, v skladbe si vključila prostor in po njem razporedila izvajalce. Zdaj si v projekt DisOrders vnesla tudi performans. Kako vključuješ vse to v glasbeno sfero? Kdo, kaj te pri tem navdihuje, podpira?
To je bila skladba I.N.D.I.G.O. V tem času sem želela udejanjiti vse ideje. Pri tem se čutim povezana z Urošem Rojkom, ki mi je soroden po načinu delovanja v svetu. Ukvarjam se s stanjem družbe, posameznika, umetnika. Zanima me tudi, kako se prostor vključuje v glasbo. Preko umetnosti sporočam svojo notranjost, ne omejujem se na posamezno umetniško disciplino. Odkrila sem, kako lahko te vizije uresničim. Imam izrazito vizualizacijo umetnin, predstavljam si jih in jih čutim na sebi pri komponiranju. Pri delu pišem in sodelujem z izvajalci, da lahko ideje udejanjim. Na začetku je vizija bolj slušne narave, a se ne omejujem na stereo izvedbo, zvok me zajame v celoti, z vseh strani. Ko želim prenesti zvok z ene strani na drugo, morajo glasbeniki hoditi sem in tja, a niso igralci, performerji ali plesalci. Zato me je začelo to motiti, saj publika tudi gleda, ne le posluša. Zato sem rešitev najprej poiskala v igranju skoraj v temi. Vizualni aspekt me privlači in tu se je zgodil obrat glede vsebine. Tako je v delu za kitaro, ki govori o depresiji. Ko se seznaniš z nekom, ki ima depresijo in se z njo spopada ob podpori psihologa, lahko ta bolezen znanstveno razloži. A od tod do stopnje, ko najdeš prave geste, s katerimi glasbenik prevede to stanje občinstvu, je dolga pot. Ker je glasbenik ustvarjalec zvoka, je performans podlaga, trening za vizualno manifestiranje te ideje. Glasbeniki so za izvedbo mojega projekta DisOrders morali najprej sploh spoznati, kaj je performans. Z mentorjem smo delali zelo intenzivno in skozi vaje smo dosegli, da so se izvajalci izučili. V bistvu ni igranja, fokus je na materialu (koncept iz fine arta), ta pa je lahko telo, čustva ali zvok, glasba. Hkrati smo iskali povezave, kako občutiti na svojem telesu vse, kar doživlja človek, ki je v depresiji. Glasbeniki so se spustili v performans; in v tem se kaže razlika z glasbenimi produkti, ki jim časovna in finančna omejitev ne dopušča razvoja do konca. Tu pa je predanost glasbenikov in celotne ekipe omogočila, da je do performansa prišlo. Performans smo vadili z Jürgenom Fritzom, ki se posveča tudi spraševanju samega sebe, v kakšni meri si svoboden pri svojih odločitvah oz. percepciji sveta. Kje so meje družbe, kdo ti je postavil določen pogled na svet. Skozi vaje smo odkrivali svoje meje. Vadili smo deset dni, tudi po 12 ur na dan. Ni pomembna umetniška disciplina, pomembno je umetniško delo. In če to potrebuje druge discipline, sledim intuiciji in vzamem ta izziv, ki ga prinese s seboj. Lahko bi podlegla tehniki, ki deluje, vendar sledim intuiciji, ki me privlači, kar je nekaj novega, svežega. Vsako delo se začne kot bel list papirja, vanj dam in v njem pustim sebe v celoti. Nikoli se nisem omejevala z umetniško, glasbeno disciplino. Prav ta pristnost, ki jo pri performance artu glasbenik oddaja, me je pri njih pritegnila; ukvarjajo se namreč z zelo delikatno in občutljivo temo človekovega življenja.
Si zmagovalka letošnje mednarodne skladateljske tribune Rostrum, kjer si zmagala s skladbo Prana. Skladba je obenem izraz tvojega skladateljskega jezika, ki išče tudi izven glasbenega in se ne ozira na meje. V tem delu se ukvarjaš s preparacijo inštrumentov, uporabljaš stiropor, magnete, soliste si razporedila po dvorani ... Kaj vse se skriva v tej skladbi v glasbenem smislu?
Ko se začne umetniški proces, je vizualizacija glasbene teme kot neka energija. Potem se delčki vizualizirajo. Delo vodi neizmerna širina zemlje, vesolja, živali, sveta, misel na to, kako se vse povezuje v vesoljno energijo. Vsi smo povezani, vesoljna energija me inspirira. Zato sem delo naslovila Prana, kot vdih, v katerem se udejanji ta energija kot del nas vseh. Prve violine sem razdelila na štiri, prav tako druge violine itd. Vsak izvajalec ima torej svojo vlogo, ne gre za skupen nastop orkestra, pomembna je individualna igra, ne slediti drugemu, marveč vzpostaviti individualni pristop. To je moja prva izvedena orkestrska skladba. Delala sem na preparaciji godal z magneti, saj ti omogočajo drobne zaznave, in tako dobimo bogastvo drobnih razlik. S pomočjo magneta namreč dobimo multifonike na godalih, kar postane nov glasbeni jezik. Magnete uporabljam že 15 let, odkar so se nahajali v našem takratnem stanovanju, saj je moj partner, čarovnik, s slovenskim inovatorjem delal na novem čarovniškem produktu. Takrat sem pisala skladbo za solo violino in prešinila me je ideja, da bi uporabila magnete na inštrumentu. Pri skladbi Prana sem upoštevala tudi pet elementov vesolja (ogenj, voda, les, zemlja, železo), kot življenjsko energijo. V delu ima posebno vlogo voda, gre za njeno grgranje preko inštrumenta, kar zvok dejansko ojača. V skladbi je resnično pomemben vsak individuum oz. zvok, ki ga izvaja.
V skladbi Prana, ki pomeni tudi vesoljno, kozmično energijo, si glasbeno vsebino razvijala na svoboden način oziroma tako, da si poslušalec lahko sam poišče vodilo, ki ga pelje skozi skladbo, se z njim orientira po skladbi. Obenem si vključila prostorsko dimenzijo pa naravne zvoke. Si se pri tem opirala na predhodno zastavljen koncept ali pa so ideje prihajale sproti, ob komponiranju?
Drži, posameznik v skladbi ni voden, ima svobodo svoje poti, ni melodije, ki bi ga vodila. Skladba ponuja mnoge poti. Načeloma spodbujam možnost svobodne interpretacije umetniških del. Želim vzpodbuditi individualen pogled ter vzpostaviti diskusijo med ljudmi. V današnjem času je družba pod velikimi pritiski usmerjanja, vodenja, celo manipuliranja, tako na zavedni kot nezavedni ravni.
Veliko se ukvarjaš z magneti. Tako si na primer v skladbi Amaranthine z njihovo rabo mikrotonalno spreminjala ton. Z magneti si se ukvarjala že v času pisanja dela za Atlas Academy in s tem vplivala na zvočno in barvno podobo inštrumentov. Kam te je vodila želja po njihovi uporabi?
Po najdbi tega materiala v kombinaciji z inštrumenti sem seveda kot skladateljica prečesala vse možnosti njegove uporabe. Šele kasneje lahko izločiš ter imaš izbiro odločitve, kateri zvočni material te preparacije bi uporabil pri določeni kompoziciji. Magisterij v Haagu mi je omogočil, da se posvetim tej raziskavi tudi na akademskem nivoju. Ponavadi nam pri manjših zasedbah čas dovoljuje eksperimentiranje ter izvedbo kompleksnejših produkcijskih idej. Pri delu z orkestrom tega čas praktično ni, zato bi orkestrom standardizirane preparacije olajšale izvajanje sodobnih skladb, skladateljem pa s tem odprle vrata do novih zvočnih možnosti. Magnete sem uporabila tudi pri pisanju za Atlas Ensemble. V delu Between East and West za štiri tolkalce se mi je ta svet zdel zelo zanimiv, razmišljala sem o dojemanju časa na Vzhodu ali pri nas. To dojemanje oblikuje naše vsakodnevno življenje.
Kot si nekoč povedala za Odzven, stiropor, plastične cevi ipd. delujejo kot nadomestek zvočnika. Cevi uporabljaš pri pihalih, znižajo višino tona, obenem jih rabiš za usmeritev zvoka v prostoru. Kako si razvila te ideje, z eksperimentiranjem ali s povzemanjem in razvijanjem že znanih dognanj? Katera so še druga sredstva, ki jih uporabljaš pri iskanju novih zvokov in barv?
Pri delu najprej dobim zvočno idejo in nato raziskujem, kako bi jo uresničila in prišla do zvoka, ki si ga predstavljam. Zanimajo me zvočne iluzije. V sodelovanju s sodobnimi klasičnimi glasbeniki sem spoštljiva do njihove virtuoznosti, kar pa še ne pomeni, da so zato umetniki; to razumem bolj v smislu materiala za glasbeno delo. Njihove sposobnosti samo omogočajo njegov nastanek. Pripomočki pa dajejo nove opcije. Ko dobim idejo, pričnem eksperimentirati in poiščem vse možnosti tega inštrumenta, da bi videla, kako ga uporabiti. Poleg magnetov uporabljam tudi naravne zvoke, stiropor ... Karkoli je lahko sredstvo, odvisno od tega, s kom sodelujem in za kakšen projekt gre. Polkrogla je lahko iz stiropora ali pa iz lesa oz. metala. En material v stiku z drugim da drug zvok, upoštevam pa tudi vpliv zvočnika na inštrument ali vpliv inštrumenta na drug inštrument ali predmet.
Od leta 2018 si na umetniški rezidenci z ansamblom Modelo 62, ki že izvaja tvoja projekta DisOrders. Izjemno poetično obravnavaš duševna stanja in s tem senzibiliziraš občinstvo v odnosu do sprejemanja drugačnosti v družbi. Kako si prišla na idejo, da bi v projektu preko glasbe osvetlila ljudi s specifičnimi duševnimi lastnostmi? Je to iskanje meja v družbi v skladu s tvojim iskanjem meja v glasbi? Je to tvoj glas v sodobni družbi?
DisOrders je razdeljen na tri dele:
– Through the looking glass: gre za pet solo del, ki trajajo po tri ure.
– Tri solo dela z ansamblom. Ta potekajo istočasno v istem prostoru; izvajalci, ki so bili prej solisti, so zdaj ansambel.
- Opera Balerina, balerina.
Kar zadeva psihična stanja, želim usmeriti pozornost na drugačnost. Družba postavlja norme, kaj je normalno in kaj ne, ustvarja meje, hkrati pa se vsi lahko najdemo v eni od teh motenj. Konstantno se nas ločuje po spolu, spolni usmeritvi, po tem, ali smo v normi, ki velja za normalo, ali ne. Mene pa zanima obratno vprašanje posameznika, zakaj sploh delitev. Če bi družba delovala drugače, bi v njej lahko deloval tudi avtist. Tu gre za kapitalistično usmerjeno družbo, ki ljudi zaposluje z določenimi vsebinami, da se lahko v ozadju dogajajo druge stvari. Konstantna je manipulacija ljudi. Nekateri plavajo nad površino, tisti pa, ki zaradi konstrukcije možganov tega ne zmorejo, so žrtev te družbe. Obenem so te teme tudi tabu in so neozaveščene. Ni znanja o njih, zato stigme, obtoževanja, nerazumevanje. Ni več dialoga, ampak obstajajo vzporedna življenja. Zaradi storilnostne norme ni časa, da bi se človek ustavil in sprevidel vse te realnosti. Te teme sem se lotila tudi zaradi sebe in svojih bližnjih, imela sem panične napade in ob njih sem se čutila osamljeno in sem se tega sramovala. Čutila sem potrebo, da se o tem pogovorim. Družba teh stisk ne vidi, ne opazi ali se distancira, saj gre za težke teme. To pa daje občutek brezizhodnosti. Problem je tudi v tem, kako pomagati takšnemu človeku, saj tudi okolica rabi pomoč. Zdi se mi absurdno, koliko je odločb o avtizmu ali ADHD, ne upošteva pa se tega, kaj takšen človek lahko doprinese, za vse se upoštevajo enake norme. To smatram kot socialistično preživel program. Morali bi začeti uvajati spremembe in videti kvalitete otroka kot osebnosti, ki je družbeno dobra. To velja za vse duševne težave. Treba je dvigati meje in jih videti pozitivno. Na podlagi opazovanja bližnjega je treba določiti njegove kvalitete. Ta negativni pritisk na posameznika z duševnim problemom lahko vpliva nanj na način, da razvije sovražnost do sebe. Povezovati bi se morali s psihologi, psihiatri in mentorji; zato so ti vključeni v moj projekt. Spraševala sem se, ali je projekt na to temo sploh mogoč in ali je to res moje poslanstvo, a me je vzpodbudil psiholog. Kot poslušalci moramo znižati svoje zidove, da lahko živimo takšnega človeka, da dobimo nazaj občutek in čas za empatijo do drugega, preko pogovora pred publiko. V mojem performansu izvajalec v treh urah manifestira tesnobo in uprizori panični napad. V vsakdanjem življenju pa mora tak posameznik zdržati poleg tega še vse družbene vloge, biti profesor, mama itd. Zato je pomembno izobraževanje, pogovarjanje, izpostavitev teme, zaznavanje ... Lahko bi rekla, da je moj glas presekanje rutine, avtomatizma in priklicevanje človeka nazaj v ta trenutek ter preko umetniškega dela postaviti vprašanje ali prikazati temo na površju, da se lahko človek zamisli in vpraša, ali je njegovo mnenje res njegovo ali pa je nekdo oziroma nekaj vplivalo na naš pogled, mnenje o, recimo, pojmu lepote. Dandanes se je treba umakniti v tišino, v samoto, naravo, meditacijo in se preko umetnosti priklicati v tukaj in sedaj. V ustvarjalnost me najbolj vleče prav ta širina, veličina, odsotnost meja. Meje v tem pomenu moramo zabrisati oziroma ne smejo imeti pomena. Zanima me pot preko senzacij do močnih zaznav ter njihove interpretacije. Človek se pri tem lahko počuti nelagodno, lahko srečno, težnja pa gre v smeri zavedanja zaznav.
Kot smo že omenili, se v tem projektu ukvarjaš tudi s performansom. Kako si se vživela v nov način komponiranja oziroma dela?
Vpeljevanje performance arta v umetniška dela je vsekakor prineslo nove izzive, nov način dela ter samega zapisa. Vsekakor sta sama priprava ter načrt projekta pripomogla k razvijanju umetniških del. Tesno sodelovanje in predanost glasbenikov sta bili ključni komponenti močnih performansov. Končna verzija partiture, v kateri prevladuje tekst nad notnim zapisom, je bila končana šele po premieri. Performance art je umetniška disciplina, ki me žene k raziskovanju ter eksperimentiranju z glasbeno zvrstjo. Na povabilo International performance arta sem se septembra posvetila solo delu ter bila del 9-urnega performansa s performativnimi umetniki v Frankfurtu. Pri tem moram pojasniti sam izraz: performance je splošni izraz za predstavo, izvedbo. Če pa govorimo o umetniških disciplinah, obstajata dva zelo podobna izraza, ki pa predstavljata povsem drugačen pristop, in sicer performing arts ter performance art. Splošno rečeno, performing arts se nanaša na izvedbo drame, plesa ter glasbe, ki izhaja že iz grškega teatra, kjer je sporočilo za občinstvo pogosto predstavljeno preko izvajalcev ter mnogokrat temelji na spretnosti. Na drugi strani izhaja izraz performance art iz likovne umetnosti, zasnovan je tradicionalno interdisciplinarno. Tu je umetnost mnogokrat izvajalec sam, kot tudi njegovo sporočilo, delo pa je pogosto zasnovano na konceptu. Dandanes je veliko tako imenovanih crossoverjev; že v 70-ih so se križala polja eksperimentalnega gledališča, eksperimentalnega plesa in performance arta; v rabo so prišli tudi novejši izrazi, kot je live art. Zame osebno je pomembna osnova, točka, iz katere izhajam, oziroma konceptualno izhodišče. V trenutku, času izvajanja umetniškega dela je vprašanje, katera umetniška disciplina je uporabljena v tem umetniškem delu, brezpredmetno.
Trenutno se ukvarjaš s pisanjem opere, ki jo bomo oktobra naslednje leto slišali tudi v Ljubljani. Govori o avtistični deklici; o vsebini smo že nekaj povedali uvodoma. Kako jo nameravaš glasbeno oživiti? Se boš pri tem oprla na izkušnje z opero Becoming the System? Kaj te pri oblikovanju opernega dela najbolj navdihuje, najbolj pozitivno izziva?
Gre za doživljanje avtistične deklice. Njeno osebnost trenutno oblikujem skupaj z umetnikom Roccom. Najina želja je, da bi vsak nastopajoči iskal balerino v sebi, poiskal to, kar predstavlja, kakšno je njeno spopadanje s svetom, da bi tudi posamezniki iz občinstva začutili to v sebi. Pomemben je vsak posameznik. Vsi na odru izhajajo iz performer arta, so najprej to, kar so, in to, kar želijo sporočiti. Pomembno je tesno sodelovanje vseh v ekipi in izvajalci so zelo pripravljeni. Brez prvih dveh delov projekta te opere ne bi bilo. Vsak izvajalec mora biti s srcem pri stvari, čas ni pomemben. Gre za umetniško poslanstvo. Pri tem sta pomembna tukaj in zdaj. Moj izziv je zabrisati mejo med odrom in publiko ter znižati obrambni mehanizem gledalcev, da bi si dovolili te izkušnje.