Odločitve

Prejšnji teden me je na Facebooku izvohal David, Američan, doma iz Chicaga. Poklepetala sva na hitro ter izmenjala osnovne koordinate. Da upava, da se bova še kdaj srečala v živo in da bo takrat priložnost za bolj poglobljen pogovor. Obema je jasno: verjetnost, da bi se to zgodilo, je majhna. Nisem mu povedal, da se velikokrat spomnim nanj. Zgodbo, ki jo je nehote sprožil pred skoraj četrt stoletja, uporabljam kot učno gradivo. Gremo nazaj v času.

Na začetku devetdesetih je David skrbel za merch na turneji Laibacha po ZDA in Kanadi. Ni bil tipičen trgovec, okreten, iznajdljiv, vešč z denarjem in papirologijo. Prej obratno, občutljiva umetniška duša, redno v stresu zaradi manjkajočih majic in ostale krame. Kakorkoli, turnejo je nekako pregrmel, ob slovesu pa sem mu v roke potisnil CD svojega matičnega benda.

Nekaj mesecev pozneje pride pismo. Ni mi ga treba it gledat, imam ga v foto spominu. Debelejši egg-shell nobel papir, z roko napisan naslov, besedilo sprintano. Obvešča, da zdaj dela za Touch and Go Records, da je CD tistega drugega benda pokazal ostalim na založbi, da se jim je zdel kar čudaški in da bi jih še kaj zanimalo. Kaj, ko bi mi prišli v Chicago, kjer imajo svoj studio? Tam bi en mesec bivali in snemali pa se spotoma še malo podružili s kom od njihovih. S kom od njihovih?!? Butthole Surfers? Big Black? Jesus Lizard? Če bi v studio slučajno prišel pogledat Steve Albini, bi mogoče na mešalni mizi obrnil kak knof ali dva. Albini?! Vsi prej našteti pa še kakšna Nirvana za povrh? In če posnamemo kaj zanimivega, oni izdajo.

Zvenelo je kot potegavščina. Ampak po četrtem branju ni bilo nič drugače: oni dajo studio in postelje, mi plačamo letalske karte in prehrano. Če bo vse v redu, naredimo korak naprej. Pika. 

Predvidljiv sled dogodkov: urgentni sklic benda, razlaga, pismo kot dokaz, branje na glas. Dvom, zmeda, navdušenje, pelinkovec, nekaj razprave, sklep: gremo!!! Seveda. Še nekaj alkohola in domišljije nas je popeljalo v lepšo prihodnost. Takšno, kot nam pripada!

Eden najlepših večerov v mojem življenju. 

Naslednji dan. Interne prisege navdušenja in zvestobe višjemu cilju so se nadaljevale po telefonih (takrat še stacionarnih). Poln optimizma sem začel pisati pismo v Ameriko. Počasi, besedo za besedo, da ja ne bi česa zamočil. Prišel sem do polovice.

Naslednji dan. Telefoni, eden za drugim. Dajmo še kak dan počakat z odgovorom, moramo preveriti še par stvari. Kaže, da bo nekaj malega težav v službi. Kdaj naj bi šli, ker bo treba uskladiti s počitnicami. Mogoče bi bilo fajn, če bi se še enkrat dobili in tole bolj podrobno preučili. Da se ne bi prehitro zaleteli v steno.

Naslednji dan. Sestanek. Pred mano se je dvignila veličastna gora resničnega življenja. V bendu sem bil namreč edini brez »prave« službe, avta, potomstva, edini podnajemnik in edini samski. Zato sem butasto opazoval nerazumljivo tvorbo, sestavljeno iz plač, prispevkov in kreditov, delitve dela znotraj podjetij, plačanih in neplačanih dopustov ter šolskih počitnic, stanovanj in hiš, otrok in žena, vrtov in vinogradov, že zdavnaj načrtovanih stroškov novih fasad in kuhinj, zimskih in letnih gum ter registracij. Enomesečni izlet bi bil sicer fajn, ampak … Nihče nam ne garantira, da se bo iz tega res kaj izcimilo. Stroški ekskurzije niso tako majhni (5 avionskih kart, 30 dni hrane in pijače pa še nekaj malega za rezervo). Če se bomo dobro odrezali, bo to samo začetek – pred nadaljevanjem bo treba vsaj še enkrat čez lužo. Poraz bo težko požreti. Če pa slučajno »rata«, se odpirajo nova vprašanja. A smo iz pravega testa? Koliko nam to sploh pomeni? Ne samo skupinsko in na pamet – tudi individualno in zares. Koliko bi mi lahko pomenili komu drugemu? Kakšna so naša trenutna življenja in pričakovanja? A jih znamo uskladiti na primeren način? Koliko denarja je v glasbi, koliko drugje? Turneje so bolj zahtevne, kot se zdi na prvi pogled. Zdravstveno zavarovanje v tujini ni hec. Kako je z obdavčitvijo? Kako z opremo? Uvoz, izvoz. A je treba odpreti firmo? A rabimo odvetnika? Itd.

Nismo razpravljali čisto na pamet: za sabo smo takrat imeli že vsaj 10 let kilometrine, najbrž kakšnih 300 nastopov (petino v tujini), nekaj izdanih albumov itd. Že zdavnaj smo se odlimali od staršev, nekaj kruha smo služili z glasbo, večino z drugimi rečmi. Tudi o poslu smo že marsikaj vedeli, nekateri člani benda pa so že bili face v firmah. Kot najmlajši v bendu nisem razumel, da smo si takrat prvič iskreno in tehtno odgovorili na osnovna vprašanja: kdo, kaj, kako, zakaj, kdaj, kje, koliko? Na podlagi teh odgovorov se je skupinski sklep spisal sam od sebe: vse lepo in prav, ampak ostanemo doma. V tujino še naprej drezamo samo rekreativno, za bolj resne premike ni pravi trenutek. 

Ne samo da nisem razumel, takšne iskrenosti tudi ceniti nisem znal. Teliček, užaljen, ker ni bilo po moje, sem naslednje dni kuhal mulo in za Davida s težavo spisal novo pismo. Ne vem, če sem ga sploh poslal. Takšna bolečina se skladišči v podzavesti. 

Leta, ki so sledila, so prinesla številne podobne situacije. Procesi odločanja so vedno nekaj posebnega: hitri/počasni, pogumni/ziheraški, s težo na individualnem ali na skupinskem, na kratkoročnem ali dolgoročnem, na materialnem ali duhovnem ipd. Neumnosti in nesreč, ki izhajajo iz napačnih odločitev, je toliko, da bom imel štofa za predavanja še za vrsto let. Vsak si svojo zgodbo piše sam. 

Naš sestanek iz začetka devetdesetih ni bil nič kaj romantičen, je pa pomagal pri sprehodu skozi minsko polje prvotnega navdušenja. Trezen premislek je namreč fantazije soočil s kompleksno realnostjo, ki takrat ni govorila v prid mojemu trubadurskemu scenariju. Pingpong izmenjava romantičnih scenarijev in resničnih življenj je izkazala, da bi se (četudi bi odšli na tisti izlet in bi se vse super izteklo) naša zgodba na neki naslednji točki vseeno in neizbežno sesula. Danes mi je to jasno, takrat mi ni bilo. Hvala starejšim fantom iz Demolition Group za vse modrosti (še ena dragocena iz njihovega kataloga: bolje prva zamera kot druga). 

Za odločitve gre. Te so krasna kombinacija čustev in razuma. V timskem delu gredo skozi posebno dinamiko, individualno in skupinsko. Pravilnosti ni mogoče zanesljivo predvideti, vendar že nekaj malega znanja pomaga pri ustvarjanju in boljšem izkoristku priložnosti. Ali vsaj pri zmanjšanju rizika napake. Navidezno majhne in banalne odločitve danes imajo lahko velike posledice v prihodnosti. 

Stalingrad za Nemce ni bil polomija zaradi pomanjkanja tankov in letal, temveč zaradi slabega načrtovanja zalog štunfov in gat. Zadnji koncert Dan D so resno ogrozile tri na videz minorne telefonske komunikacije. Turneja prijateljskega benda je imela glitch že na samem začetku, pri prevozu opreme do Skandinavije. Neki drug perspektivni bend je ta teden razpadel na dvoje. Vse to je rešljivo. 

Čas, energija, pozornost, denar. Nobenega od teh nimamo v izobilju, zato je z njimi priporočljivo upravljati previdno in premišljeno. Popravnih izpitov v karieri glasbenika ni prav veliko. O ustvarjanju, distribuciji in potrošnji teh dobrin se bomo na naslednjem posvetu (16. novembra ob 17. uri na SIGIC-u) pogovarjali z glasbenikom in javnim uslužbencem Jernejem Dirnbekom – Dimekom (Mi2) ter s producentom in poslovnim specialcem Dejanom Radičevićem (Siddharta, Neisha itd.). Vabljeni. 

Jaz grem pa Davidu spisat kak stavek ali dva.