Pesem o morju

Ne zgodi se pogosto, da bi pri nas Rilkejeve pesmi doživele uglasbitev. Mojster je zadnja leta zlasti v literarnem prostoru precej zlorabljen; novodobni prevajalski umi namreč menijo, da je v njegovih pesmih rima prisotna kar tako in da je pri prevajanju upoštevati jo staromodno in preživeto. Metod Banko in Teo Collori mislita drugače. Svojo ploščo sta naslovila po Rilkejevi pesmi in uporabila mojstrski prevod Kajetana Koviča.

Na plošči najdemo tudi Rilkejevo Uspavanko, takisto izpod Kovičevega prevajalskega peresa. Poleg Rilkeja so na plošči še drugi pesniki, od tujih Holub v prevodu Petra Svetine, od domačih pa Marko Matičetov, Jure Bagon in Janez Ramoveš. Naslov projekta je nekolikanj tematski – inštrumentalna različica Pesmi o morju tudi zaključuje ploščo.

Na spletni strani založbe preberemo, da sodelovanje med protagonistoma pričujočega zapisa traja že nekaj časa – Metod Banko na plošči poje, Teo Collori igra kitaro, to pa je tudi temeljna zvočna slika plošče. Premišljena, kajti poezija, izbrana kot je, redko kdaj prenese silne aranžmajske posege, če pa že, morajo biti ti zelo premišljeni. Zdi se, da je asketska zvočna slika, ki po zvenu in načinu igranja kitare morda še najbolj spominja na dela Bojana Drobeža, točno to, kar pesmi potrebujejo. Inštrumentalna repriza naslovne pesmi se sicer glasbeno nekoliko razširi (zanimivo zvočno sliko je aranžiral Collori), a ker gre za inštrumental, aranžma pa je tudi zelo subtilen, se zdi, da se plošča konča tako, kot se spodobi – z nekakšnim »morskim« odzvenom; ob poslušanju zaključka se mi je zazdelo, kot da stojim na klifu ob kakem španskem (ali irskem) slikarju in opazujem njegove poteze, prav tako pa bi se lahko znašel sredi kake irske vasi.

Pesmi Janeza Ramovša dobro poznamo; prejel je Jenkovo nagrado za poezijo, njegove pesmi pa že dolgo snema in izvaja Uršula Ramoveš s Fanti iz Jazbecove grape; člana te zasedbe sta tudi sam pesnik in Metod Banko, pevska polovica današnjega dua. Zatorej ni presenečenje, da sta se na plošči znašli dve Ramovševi pesmi, Maček jo celo uvaja, pa tudi Marko Matičetov (zbirke izdaja pri KUD-u France Prešeren) je zastopan z dvema pesmima. Glasba je delo obeh protagonistov, oprema plošče pa je, vsebini ustrezno, minimalistična, a dovolj informativna, saj je najpomembnejša dejansko glasba, ne fotoshooting, navajanje sponzorjev in zahvale čez dve strani, kot se to rado dogaja pri nas »na sceni«. Pesem o morju ni mainstreamovska plošča, daleč od tega, pravzaprav na prvi pogled in posluh nima kaj dosti skupnega z dandanašnjim časom, vsaj po pristopu ne. Tudi besedila, čeravno so zastopani tudi sodobni avtorji, niso izbrana po trenutnem cajtgajstu, ampak skoznje teče nekakšen duh brezčasja, kar pomeni, da so lahko aktualna včeraj, danes ali jutri …, tako kot se za poezijo tudi spodobi.

Ob festivalu Godibodi je založba Celinka letos izdala cel niz zanimivih in odličnih plošč in Pesem o morju je vsaj za podpisanega eden od vrhuncev letošnje »domače« bere. Z navdušenjem ji želim pogumno pot naprej, na koncerte, in z veseljem pričakujem nova glasbeno-poetična popotovanja Banka in Collorija.