Pianistki v popolni usklajenosti

Slovenska pianistka in muzikologinja Lovorka Nemeš Dular in makedonska pianistka Jasmina Trajčeska veliko nastopata v tandemu. Pogosto se posvečata delom slovenskega skladatelja Janeza Matičiča (1926–2022), s katerim sta sodelovali v zadnjih letih njegovega plodovitega življenja. Koncert v dvorani frančiškanskega samostana na Kostanjevici pri Gorici sta priredili ob zaključku snemanja Matičičevih del, zato lahko tokratni koncert razumemo tudi kot napoved zgoščenke, ki naj bi izšla kmalu. Predstavili sta tako nekatera njegova najzgodnejša dela (fantazije) kot tudi dela, ki jih je ustvarjal v poznih letih (sonate), v to delno antologijo izjemno bogatega Matičičevega klavirskega opusa pa sta za intermezzo vnesli še skladbo svoje prijateljice, makedonske čelistke in skladateljice Biljane Bojović (1980). Tako zasnovan, bolj intimen spored je bil organiziran v povezavi s kolegi z novogoriške glasbene šole. Zelo dolg in zahteven spored je sklenila velika Matičičeva Sonata št. 4, op. 65, imenovana »Korali«, za klavir štiriročno. Pianistki sta v popolni usklajenosti podali tri mogočno spevne, a tudi ostro zveneče stavke, v katerih slišimo skladateljev nekoliko abstraktnejši, čeprav še vedno deloma tonalni pozni slog. Z izrazno interpretacijo tega zahtevnega dela sta pianistki rdečo nit večera skladno privedli h koncu.

Na začetku koncerta je Lovorka Nemeš Dular očarala z žlahtno temperamentnimi interpretacijami cikla Petih fantazij, op. 2 (Slovesna, Igriva, Pojoča, Mirna, Prozorna) Janeza Matičiča ter razkrila prelepo navdihnjenost skladatelja, ki je bil tedaj star komaj sedemnajst let. Matičič je svoje prosto zasnovane študije razpoloženj in značilnih motivov oblikoval v slogovno čisti in všečni poznoromantični maniri, ki je blizu klavirskemu idiomu. V naslednjem poldrugem desetletju je Matičič ustvaril zbirko Desetih posebnih komadov, op. 9 (Dix Pièces Spéciales), skozi katere lahko opazujemo spreminjanje skladateljevega okusa in osebnega sloga v smeri proti impresionizmu in neoklasicizmu. Z izjemno nežno oblikovanim tonom, prefinjeno muzikalnostjo in občutkom za dramatizacijo miniatur programskega značaja jih je predstavila Jasmina Trajčeska. Nato sta glasbenici skupaj prisedli k klavirju in podali nežno občuteno, barvito izvedbo dela Pluje proti soncu, ki nikoli ne zaide mlade makedonske ustvarjalke Biljane Bojović, ki živi in deluje v ZDA in večinoma ustvarja inštrumentalno glasbo, tako solistično kot komorno. Njen jezik je tonalen in dostopen, navdih pa črpa predvsem z Balkana in iz pravoslavne duhovne glasbe.

Zelo dolg in zahteven spored je sklenila velika Matičičeva Sonata št. 4, op. 65, imenovana »Korali«, za klavir štiriročno. Pianistki sta v popolni usklajenosti podali tri mogočno spevne, a tudi ostro zveneče stavke, v katerih slišimo skladateljev nekoliko abstraktnejši, čeprav še vedno deloma tonalni pozni slog. Matičič je v tem delu raziskoval tudi nekatere izmed sodobnejših tehnik izvabljanja zvoka iz klavirja, kot sta neposredno brenkanje na strune v notranjščini glasbila in uporaba njegovega ohišja kot tolkala. Z izrazno interpretacijo tega zahtevnega dela sta pianistki rdečo nit večera skladno privedli h koncu. Na žalost je koncert, ki se je ovil v četrtek , 3. julija, privabil le majhno število sicer zvestih ljubiteljev klavirske glasbe k tako imenovani goriški Kapeli.