Ploščarne na Record store day pri nas

Danes je Record store day, jubilejni, deseti po vrsti. Vemo, da je bil ta dan ustanovljen, da izpostavi pomen neodvisnih založb in glasbenih trgovin. Najprej se je uveljavil na ameriškem in britanskem glasbenem tržišču in se nato vpel še na druga področja. Deluje v svoji formalni obliki, s svojimi uradnimi ambasadorji. Letos je to St. Vincent, v prejšnjih letih pa so dan ploščarn zastopali Josh Homme, Ozzy Osbourne, Iggy Pop, Dave Grohl in drugi. Na ta dan glasbena industrija izda cel kup novih in starih, prepakiranih plošč v posebnih edicijah, v ploščarnah pa se odvijajo ekskluzivni nastopi različnih izvajalcev. Velik del založništva in glasbene industrije ter ploščarne (te za ta dan večkrat najamejo visoka posojila, da si lahko privoščijo vse posebne izdaje) zaradi velikosti dogodka in prodaje na tisti dan posebej načrtuje svoj urnik izdaj. Če je bil dogodek izvorno namenjen podpori neodvisnih ploščarn izven večjih trgovskih verig (te so se, resnici na ljubo, v zadnjem desetletju v večini poslovile), dogodek, ki se je umeščal v križišče med poljema potrošništva in kulture, pa se je zadeva v desetih letih izrodila predvsem zato, ker so igro prevzele velike založbe in multinacionalke, k narekujejo tempo izdaj ter vplivajo na distribucijo. Male neodvisne založbe v času dneva ploščarn vedno težje pridejo do možnosti tiskanja svojih izdaj v tistem obdobju, pred novo glasbo prednjačijo neskončni posebni ponatisi stare glasbe, vinilna plošča kot prvenstveni objekt potrošnje danes pa je zasukala zadevo v skrajno smer blagove fetišizacije in golega zbirateljstva, tako da večina ljudi dan ploščarn enači kar z »dnevom vinilnih plošč«. Hkrati prihaja do paradoksa, saj se posebne izdaje kupujejo in nato preprodajajo na spletu, kar ponovno promet seli v sfero, ki skupaj z drugimi podobnimi pristopi (upad prodaje nosilcev zvoka, streaming servisi in digitalizacija glasbe, piratstvo, gentrifikacija …) redči ploščarne po vsem svetu.

Kako je s tem pri nas, kakšen pomen ima ta dan na našem, vedno bolj skromnem glasbenem tržišču? Odpravil sem se do dveh glasbi »posvečenih« ploščarn v središču Ljubljane, Jazz & Blues in Spin Vinyl, da iz prve roke izvemo, kako praznujeta svoj dan. 

Po raznoraznih izmenjavah na spletu lahko vidimo, da se v tujini na tretjo soboto v aprilu pred ploščarnami vijejo dolge vrste. Ljubitelji vinila ter firbci imajo za to tehtne razloge. Čez mejo so namreč dan vzeli presneto zares. (Velike) založbe so takoj prefrigano zaslutile priložnost in tržišče zasule z ekskluzivnimi in limitiranimi naslovi. »Zašlo je že v popolno skrajnost, celo tako, da se je izgubil prvotni pomen in namen dneva, saj so multinacionalke pograbile priložnost,« se priduša Matej Gerželj iz ploščarne Jazz & Blues; on je bil prvi, ki je pri nas dejansko praznoval dan ploščarn. »Slišim, da naj bi vso zadevo kmalu omejili, da bo zadostila prvotnemu namenu, da bodo v središču izključno neodvisne produkcije in ploščarne.« S tem se strinja Dejc iz Spin Vinyla, za katerega sicer današnji dan ploščarn ni nič drugačen kot vsak drug navaden dan: pozdravlja ga, vendar mu ne posveča pretirane pozornosti. Vsako uspešno zgodbo namreč takoj pograbijo veliki, ki v tem zavohajo dodaten zaslužek, in v tem primeru ni nič drugače, saj multinacionalke z velikim pompom izdajo po dvesto ali več posebnih naslovov, kar je nekaj čisto drugega kot osnovni namen dneva ploščarn. Matej navrže zanimivo primerjavo: »Alligator Records, katerega predstavnik sem, je leta 2015 za potrebe record store daya izdal posebno kompilacijo Johnnyja Winterja, do katere pa nisem mogel priti ne glede na to, da sem njihov predstavnik. Šele kasneje sem dobil tri primerke, dva sem prodal, eden je v domačem arhivu.«

Ploščarne so bile vedno več kot zgolj prodajalne plošč. Bile so mesto za druženje, za srečevanje, izmenjavo idej in izkušenj, preprodajo plošč. Z leti se to ni spremenilo, le bolj »ekskluzivno« je postalo: »Pred dvaindvajsetimi leti, ko sem vstopil v ta posel, je bilo v Sloveniji okoli 150 ploščarn, danes jih ni niti deset,« oriše stanje Matej. Dejc je Spin Vinyl pred slabimi petnajstimi leti odprl po principu naslednjega koraka: »Vedno sem delal v prodajalnah s ploščami in kar nekako logično je postalo, da se bom v nekem trenutku osamosvojil in odprl svojo prodajalno.« V tem času so se navade kupcev spremenile, saj so nekoč kupovali več second hand albumov, danes pa gredo bolje v prodajo nove izdaje starejših naslovov, kar Matej opravičuje s tem, da mlajše generacije raje večkrat zamenjajo (cenejše) gramofone, kot pa da bi podedovane plošče prinesle v komisijsko prodajalno: »Plošč nikakor ne dajo od sebe, kar pa je po svoje tudi treba spoštovati.« Nasploh se je v zadnjem času močno povečalo zanimanje za vinilke, kar daje upanje, da bomo glasbo znova poslušali na način, kot se glasbo mora poslušati. »Zgodi se, da v trgovino zaide najstnik, ki posluša glasbo s telefona, a hoče imeti točno določen naslov na vinilu,« pravi Dejc: »V bistvu niti ne veš, kako bi to tolmačil, sprašujem pa tudi ne, ker prodajalska etika ne dopusti, da bi se vtikal v stranke.« Skratka, pri nas, v ploščarnah, nimamo karakterjev tipa Barry Judd (Jim Black) iz romana/filma High Fidelity. Hm, morda je prav svetovna uspešnost tega naslova tudi malce pripomogla k renesansi vinilke? Mala Slovenija se seveda ne more primerjati s tistim, kar se dogaja na otoku: »Pri nas tovrstni posel še vedno pomeni preživljanje iz rok v usta,« pravi Matej.   

O razlogih za renesanso vinila se je v preteklosti že veliko govorilo in omenjalo v zvezi s tem tako trend kot nostalgijo, kar nekako, če izvzamemo zanesenjake, ki vinilkam niti v najtežjih trenutkih niso obrnili hrbta, postavlja ločnico med omenjenima poloma na tiste, ki so seznanjeni z vinilom, in tistimi, ki se z njim srečujejo prvič in plošče niti ne znajo vzeti v roke tako, kot je treba: »Večkrat moram demonstrirati, kako se s ploščo ravna, da na njej ni prstnih odtisov, da o kakšnih večjih novonastalih poškodbah niti ne izgubljam besed,« svojo didaktično vlogo pojasni Matej. Pri njem je moč dobiti tudi vse informacije o gramofonih, skrbi zanje in za albume. Pogosto se namreč zgodi, da pride tipičen predstavnik generacije podedovanih gramofonov z vprašanji, kot so, kje dobiti jermen, kje dobiti iglo … »Najbolj pogosto vprašanje je: Ali prodajate gramofonske igle?,« se čudi Matej, kajti to je tako, kot bi pri vulkanizerju vprašali, ali prodaja pnevmatike, ker pač vsaka ni primerna za vsak profil. Lastnik ploščarne Jazz & Blues vseeno pozdravlja tovrstno zanimanje, kajti to pomeni, da gre trend v pravo smer. Gramofone imajo tudi v Spin Vinylu, kamor pa ljudje s takšnimi vprašanji zaidejo poredko, če pa že, jih Dejc usmeri na ustreznejše naslove.  

V njegovi ploščarni je v ospredju zanimanje za vinilke, medtem ko je v Jazz & Bluesu prišlo do izenačitve. »Zanimanje za vinilne formate se je v tem trenutku izenačilo z zanimanjem za CD-je z opombo, da so bile vinilke še do nedavnega v podrejenem položaju,« pojasni Matej, ki do tovrstnega formata, za razliko od popolnih vinil freakov, nima nobenega zadržka. Veliko nove glasbe še vedno namreč izide le na CD formatu, in zakaj ga ne bi kupili, če nam je izvajalec ali tovrstna glasba všeč. Matej gre v svojem razmisleku še dlje: »Če mi nekdo reče, da nikdar ni kupil nobenega CD-ja, ga vprašam: Kje si živel zadnjih dvajset let in kaj si poslušal?« Kot primer navede mlado kri bluesa, Selwyna Birchwooda, ki ima v zasedbi celo bas klarinet, njegov raskavi glas pa spominja na Toma Waitsa; njegove glasbe ni na vinilnih formatih, in tudi najnovejši album, ki bo izšel kmalu, bo moč dobiti le v CD formatu. Ali ga bomo zaradi tega spregledali, preslišali? Po drugi strani Dejc ugotavlja, da k njemu zahajajo večinoma tisti, ki hočejo kupiti nove vinilne plošče, le Italijani vztrajajo pri tem, da gre za vintage primerek, ne vnovično izdajo. »Največ gredo v promet dinozavri tipa Pink Floyd, Led Zeppelin, The Doors, Black Sabbath, Jimi Hendrix, The Rolling Stones …, ostali precej manj.« V zadnjem času veliko nabavlja reizdaje, tako da jih ima v trgovini že precej več kot second hand primerkov. Tudi odnos kupcev je pri tem zanimiv: na eni strani imamo tip ljudi, ki ne dlakocepijo in raje izberejo cenejšo reizdajo kot dražji original, kar je znova dvorezen meč, kajti v večini primerov gre za licenčne izdaje, ki nikakor ne morejo biti originalne, saj so jih tiskali v licenčnih tovarnah. Najdejo se celo poslušalci, ki uživajo ob pokanju in prasketanju vinila, kar Matej pospremi s ciničnim dovtipom: »Zakuri kres na vrtu pa bo pokalo.«

Ploščarna Jazz & Blues je bila prva, ki je praznovala record store day. Matej je v izložbo izobesil napis: RECORD STORE DAY – PRAZNIK NEODVISNIH PLOŠČARN. Opremil se je s črtnimi kodami, pod katerimi so bili skriti popusti pri nakupu novih plošč, od 5 do 30 odstotkov. Pri nakupu je prebral črtno kodo in kupec je prejel popust, ki se je skrival pod njo. »Celo Chris Eckman je prišel in dejal, da sem edini, ki praznuje, kupil je album in kresnil popust v višini desetih odstotkov. Prav zadovoljen je bil, da ni izvlekel najnižjega.« V Jazz & Blues (bo)ste popusta deležni tudi danes, saj je Matej pripravil novo nagradno igro. »Zavoljo praznika kot takega pa v prodajalno ne zavije kaj več ljudi kot ob običajnih dnevi,« poudari. 

Na koncu se seveda postavlja vprašanje, kako je z novimi vinilkami slovenskih izvajalcev. Dejc meni, da je pri nas tudi v tem miljeju enako kot na drugih, sorodnih področjih: »Nimamo odnosa do dediščine. Matrice nam propadajo v neurejenih arhivih, novih izidov, z redkimi izjemami, pa ni na obzorju.« Da glasbenik danes izda vinilko, je njegova odločitev, redkeje je to iniciativa založbe. Na svetu je le še kakih deset tovarn, kjer tiskajo tovrstne formate, zato je naložba draga, vrsta pa neskončna. »Velike založbe imajo pri tem prednost, pri vseh ostalih pa niti ne gre več za založništvo, temveč za samozaložništvo,« pove Matej, ki pod znamko ploščarne izdaja tudi albume domačih avtorjev. Naklada je petsto izvodov, od tega jih 150 dobi bend, 50 jih gre v promocijske namene, 300 izvodov pa ostane v prodaji, in sicer v povprečju dobrih deset let. Pred natanko desetimi leti je izdal prvi CD, to je bil Attic Dance tria Atanasovski–Golob–Levačić; še danes ima v ploščarni petnajst izvodov. Pri vsem tem je najbolj zanimivo to, da so glavni kupci slovenske glasbe pri njem tujci: »Prva dva meseca se še najde kakšen domačin, pozneje pa le še turisti, ki želijo domov odnesti slovenski avtorski jazz.« Tako Dejc kot Matej se strinjata, da je v redu, da obstaja record store day oziroma dan ploščarn, saj se tako povečuje zanimanje za kakovostne medije in kakovostno glasbo. Slednji v tem samoironično poišče tudi bivanjski smisel: »Upam, da se bo trend nadaljeval, razvijal, da ne bom v ploščarni sedel zgolj zato, ker sem toliko star, da me nihče več ne bi zaposlil.«  

Kaj pa založniki?