Po poteh sodobne slovenske ustvarjalnosti za violino

Novi CD z naslovom Reminiscence, ki je izšel v zbirki Ars Slovenica založbe Društva slovenskih skladateljev, prinaša nabor sodobnih slovenskih glasbenih ustvarjalcev za violino solo. Poustvaril ga je violinist Andrej Kopač, član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki doma in na tujem deluje tudi kot solist.

Skladba Reminiscence (2015), ki je CD-ju posodila naslov, je delo Blaženke Arnič Lemež. Štiristavčna skladba prinaša kratke glasbene utrinke, ki poslušalca privabljajo s kompaktno oblikovno in tematsko zasnovo ter tenkočutno izkoriščajo zvočne barve inštrumenta. Značilno postmodernistično je iskanje povezav z najrazličnejšimi viri glasbenih toposov, od klasične violinske literature do etnične glasbe različnih okolij. Pred poslušalcem se tako zvrsti vrsta zanimivih atmosfer, ki prehajajo od ekspresivno melanholičnega prvega stavka prek plesno razigranega drugega in melizmatsko osrediščenega, zasanjano eksotičnega tretjega do najdaljšega, virtuozno motoričnega zaključnega stavka. Slednji je glasbeno žal najmanj zanimiv, ni ne tako privlačen ne uravnovešen kot preostali.

Pianist in skladatelj Igor Dekleva je prispeval naslednjo skladbo na plošči. V Variable za violino (2014) bolj kot Blaženka Arnič Lemež raziskuje zahtevnejše plasti tehnike igranja na violino. V enostavčni, a tridelni skladbi, ki jo oblikovno zaokrožuje ponovitev prvega dela, je avtor na violino, ki je v prvi vrsti melodični inštrument, prenesel poudarjeno harmonsko zasnovo glasbe za klavir, ki ga sam kot pianist virtuozno obvlada. Rezultat je presenetljiv in zvočno privlačen, hkrati pa precej zahteva od izvajalca.

V nekaterih skladbah (Arnič Lemežev, Dekleva) se je lahko oprl na konvencionalne interpretacijske rešitve, pri čemer je pokazal veliko mero okusa in sposobnosti za iskanje ravnovesja med ekspresivnimi poudarki in podajanjem uravnoteženih glasbenih struktur. V drugih skladbah pa se je srečeval z zahtevami naprednih tehnik igranja na violino (Stanič, Svete) ter jih virtuozno in skoraj samoumevno integriral v svoj izrazni besednjak.

Zvočnost inštrumenta pride z intelektualno zasnovano kompozicijo še bolj do izraza v Sonati za violino (2015) Žige Staniča. Skladatelj je vrsto navidezno nasprotujočih si zasnov glasbenega stavka (tonalnost, atonalnost, aleatorika) povezal v oblikovno in zvočno zanimiva stopnjevanja, ki premoščajo napetostna polja med njimi. Vse skupaj je dopolnil z intenzivnim izkoriščanjem naprednih načinov igranja na inštrument, ki še izraziteje popestrijo zvočno pokrajino tega izjemnega dela.

Nasprotje Sonate je skladba Sonus simulatione za violino (2015) Petra Kopača. Zvočno in tematsko asketska skladba je za poslušalca precejšen izziv. Drobne modifikacije osnovnega, čez tone razloženega akorda razpetega motiva razpenjajo širok oblikovni lok, ki zahteva obilo pozornosti.

Tomaž Svete se je v svoji skladbi Variationen über kein Thema (2016) prav tako usmeril v raziskovanje izraznih možnosti inštrumenta. Tridelna skladba poslušalca popelje skozi različne atmosfere, ki jih izpolnjuje pestro glasbeno in zvočno gradivo. S svojo kompleksnostjo in ekspresivno širino je dobrodošla obogatitev slovenske violinske literature.

Violinista Andreja Kopača je šopek slovenskih novitet za violino postavljal pred različne naloge. V nekaterih skladbah (Arnič Lemežev, Dekleva) se je lahko oprl na konvencionalne interpretacijske rešitve, pri čemer je pokazal veliko mero okusa in sposobnosti za iskanje ravnovesja med ekspresivnimi poudarki in podajanjem uravnoteženih glasbenih struktur. V drugih skladbah pa se je srečeval z zahtevami naprednih tehnik igranja na violino (Stanič, Svete) ter jih virtuozno in skoraj samoumevno integriral v svoj izrazni besednjak. Njegove interpretacije v sodobnem glasbenem jeziku dihajo prvinsko muzikalnost. Skladbe oživlja in hkrati skrbi za to, da ne zdrknejo v izrazni mehanicizem, kar je sicer pogosta hiba izvedb sodobne glasbe. Novi CD je zato lep in zanimiv dokument sodobne slovenske ustvarjalnosti za violino, vsekakor vreden poslušanja.