29.07.2024

Pobesnela znanost

Ritmoklepaški debi novega imena na štajerski sceni, ki se bolj kot na striktni starošolski hip-hop naslanja na dediščino britanske basovske glasbe in halfstep drum’n’bassa.

Jaša Bužinel

Mad Science

Roki.hz

Mad Science

Samozaložba
2024

Slovenska beatovska skupnost, ki je bila v zadnjih letih najmočnejša in najproduktivnejša na osi Obala–Ljubljana, ima novega protagonista, in sicer iz štajerske prestolnice. Sicer tudi Štajersko že leta poznamo po plodnih hip-hop in drum’n’bass scenah (predvsem serialka Bass Fighters, ki letos obeležuje desetletnico) ter inovativnih bitmejkerjih, kot so Šuljo, YNGFirefly, Splinta in bratska naveza Toljo, ki jih povezujemo z založbama rx:tx in Beton RecordsNjegove bas linije so precej konfrontacijske, polne, woobly in wonky, mestoma celo podobne prepoznavnim modulacijam Skrillexa izpred desetletja in več. Pohvaliti gre njegov občutek za opotekajoče se gruve in balansiranje med nasilnimi frekvencami ter bolj jazzovskimi, lounge momenti, kar najbolje ilustrira komad Kurai Mori. Izstopata tudi produkciji Glitches & Daggers in Braindancer, kjer pridejo do izraza njegove producentske spretnosti.

Bobnarja, producenta in promotorja Roki.hz-ja lahko uvrstimo ob bok imen, kot so domači talenti Marka San, Nikson, FLO in .čunfa (a.k.a. Kanomotis), ki ustvarjajo na presečišču britanske basovske glasbe, predvsem sodobnega dubstepa in drum’n’bassa, ter abstraktnega ritmoklepaštva. To stikanje in srečevanje ni za sodobno sceno nič posebnega, cenjena münchenska techno/bass založba Ilian Tape, recimo, redno izdaja tudi beatovske albume

Na prvencu Mad Science, ki je izšel v samozaložbi in bi ga lahko interpretirali kot showcase mikstejp z osmimi produkcijami, Mariborčan predstavlja svojo bitmejkersko »halftime drum’n’bass znanost«, ki se giblje nekje med 80 in 90 bpm-ji. Gre za podzvrst, v kateri se spajajo produkcijske tehnike in forme, značilne za neurofunk, predvsem ko gre za kompleksni zvočni dizajn in dodelane ritmične strukture, in sicer v navezavi na hip-hop, trap in eksperimentalno glasbo. Še najočitnejša referenca in morda tudi posredna inspiracija se zdi, da je zgoraj omenjeni mladi talent Nikson, saj so nekateri vokalni sempli in nasploh tehnike manipulacije glasu podobne tistim, ki jih najdemo na Ljubljančanovem odličnem EP-ju lfo ufo (rx:tx, 2020). Toda Roki.hz je manj lo-fijevski in bolj zvočno dizajnerski, predvsem ko gre za manipulacije nizkih frekvenc z dubstep tehnologijo, kot na primer v komadu Jinzah. Je skratka bližje kulturi soundsystema kot pa striktnemu hiphopovskemu etosu. Njegove bas linije so precej konfrontacijske, polne, woobly in wonky, mestoma celo podobne prepoznavnim modulacijam Skrillexa izpred desetletja in več.

Pohvaliti gre njegov občutek za opotekajoče se gruve in balansiranje med nasilnimi frekvencami ter bolj jazzovskimi, lounge momenti, kar najbolje ilustrira komad Kurai Mori. Izstopata tudi produkciji Glitches & Daggers in Braindancer, kjer pridejo do izraza njegove producentske spretnosti. Toda če na eni strani nekateri komadi suvereno stojijo kot samostojne entitete, bi drugi, na primer VHSDream ali Origami Dove, bolje delovali kot podlage za kakšnega pljuvača. Neizogibno se zdi, da Roki.hz v bližnji prihodnosti združi moči tudi s kakšnim raperjem. 

Leta 2024, ko nišna beat kultura že dolgo živi na obrobju, daleč stran od žarometov, ki jih je bila deležna na vrhuncu založbe Brainfeeder in losangeleške beat scene, ostaja relevantno vprašanje, kdo je ciljno občinstvo, ultimativni potrošnik tovrstne bitmejkerske »znanosti«. So to drugi bitmejkerji, producenti, raperji, ki iščejo beate, poznavalci underground hip-hopa ali feni elektronike, ki so jim všeč tudi hudi beati?