Podgane iz Ljubljane

Pankrti svoje štiridesetice niso ne praznovali ne obhajali. Prežagali in zdrgnili so jo. Tako, da niso upihnili svečk sebi, marveč obdobju, sistemu in zgodovini. Zato se da priznati: tovariši, gospodje, jest vam še verjamem. Že res, da danes morebiti nihče več ne bi kot Johnny Štulić sklepál »brijem bradu brkove, da ličim na Pankrte«, ampak mlajša generacija, zbrana tudi v predskupinah Eightbomb, Luto, Brez vprašanj in zlasti navdušujoči Hellcats, jim lahko zavida vpliv, pozo in komade. Pankrti so v Stožicah na svojevrsten način potrdili status legitimnih legend. 

Čeravno bi v Tivoliju delovalo bolj pristno, so se Pankrti v dveh urah in pol v Stožicah znašli in obnesli po svoje. Brezbrižno do habitata, po svoje. Vse pa sta povedala in pokazala sklepna komada v dolgem bisu: podgane iz Ljubljane. Tko to mora biti zdaj. Ker to je (bil) punk. Tudi po štiridesetih letih. Od gimnazije do arene.

Že zato, ker se niso zgolj pokazali za dobre stare čase, na dobre stare čase, o dobrih starih časih. Repertoar je bil, pričakovano, dokaj podoben tistemu izpred desetih let, ko so se zbrali ob tridesetletnici v Hali Tivoli, le da je bil še daljši. Do devetindvajset avtorskih skladb se je slišalo in še paket z Glenom Matlockom. Uvodna himna Slovan in Skupi morda nista bili eksploziji, kot bi pričakovali, vendar je paket Lepi in prazni, Jest sm na liniji, ZK Pank razblinil vse dvome: tole bo žagalo. Spredaj se je pogalo, vsepovsod drugje žulilo pir. Presek repertoarja je bil celovit in premišljen ter mestoma zelo globok, zato so za osvežitev spomina pomagali napisi ob posameznih skladbah, ki se jim bolj prisluhne, kot se jih kriči (Udarnik sle, Živ spomenik neumnosti, Vodja). 

Stožice so se izkazale kot pravšnji izziv za Pankrte. Niso ravno naravni prijatelj ali logična kombinacija. Stožice so preveč nove, premalo nostalgije je tam, preveč plastike in sodobnosti. Ni patine, ni legendarnosti, s katero vedno znova (raz)očara Tivoli. Tam je vedno vrsta za WC in pivo teče prepočasi, in s tem se sprijazniš. Ker je vedno tako bilo, je in bo. Zato pa je Tivoli hram. Potrpiš, preneseš, do konca pa v tem uživaš, ker so tudi vsi pred tabo. Stožice tega privilegija še nimajo, ker bi potrebovale več tako trdih koncertov. Pri tem se je pokazalo, kakšna mašinerija sta Green Day in Rammstein, ki sta do Pankrtov, če odštejemo Ritem mladosti z lansko kombinacijo Big Foot Mame in Siddharte, najbolj kitarsko zdrmala dvorano, ki je na akustično slabem glasu. Upravičeno? Tokrat je spet na mestu očitek, da v dvorani odmeva in doni, vsaj na tribunah, precej manj v parterju. Upati je bilo, da bo ogrnjena in zaprta zgornja sekcija rdečih sedežev uspela zadržati ta zvok. Ampak kapitulacija je bila neizogibna. V Stožicah še ni bilo benda, ki bi mu za vse to bolj dol viselo. Samo da žaga.  

Morda je prav gostovanje Glena Matlocka priložnosti primerno pokazalo, (za)kaj so bili in (p)ostali Pankrti. Z Matlockom so namreč trdno poprijeli za četverec morda najbolj prepoznavnih komadov od Sex Pistols: No Fun, Pretty Vacant, Anarchy in the U.K. ter God Save the Queen. Zvenelo je kot pop, ki si ga je na svojevrsten način zamislil Malcolm McLaren, ko je v Sex Pistols videl popkulturno mainstream provokacijo in ne revolucije. Pankrti tovrstnih komadov, tako odkrito popiš, v svojem repertoarju nimajo, ker jih v tako sivem prehodu iz sproščenih sedemdesetih v siva osemdeseta niti niso mogli imeti. Anarhist, Adijo Ljubljana, Osmi dan, Bandierra Rossa so morda ekvivalent temu, kar so počeli Sex Pistols. Ampak so še vedno bolj sivi, direktni, politični.

Vendar je hkrati prav gostovanje Matlocka pokazalo, da so Pankrti še vedno avtohtoni junaki tega prostora. Povedano drugače, recimo, da bi član Pearl Jama ali Nirvane igral s Siddharto. Bi bil to vrhunec špila? Precej bolj gotovo, kot pa je bilo Matlockovo gostovanje, ki je delovalo kot dober premor med trdim, tovarniškim žaganjem Pankrtov. Morda bi jim šov lahko ukradel le Johnny Rotten, če bi se bil pojavil. 

Koncert je predvsem pokazal, da so Pankrti ohranili svojo publiko (veliko je bilo prvoborcev) in pridobili nekaj nove, čeprav v novem singlu To ni več Slovenija, ki so ga želeli vdahniti aktualnemu času, ni več tiste borbene ostrine. Pankrti so se borili s sistemom in proti njemu. Ne, niso postali del njega, čeprav skladbe tipa Za železno zaveso, Bandierra Rossa, Osmi dan, Lublana je bulana, Umazane igre in Adijo Ljubljana v takem večeru vseeno izpadejo skorajda kot pop hiti (pred)osamosvojitve. 

To je bil koncert, kjer je Pera Lovšina poneslo, da je, bolj kot je šel koncert h koncu, mestoma zamujal, zgrešil ali pozabil kakšen ton, besedo ali dobo. Še dobro, da je bila preostala četverica tako suvereno uigrana. Marc Kavaš je rokodelsko in hitroprsto znova očaral (solaža v Ostan' rajš pr' men je vzela dih), Bogo Pretnar mu je dajal ves čas obvezno (tri)akordno podlago, Boris Kramberger je z basom stabiliziral zadevo, Slavc Colnarič pa je bobnar, brez katerega Pankrti – podobno kot Led Zeppelin – ne bi prav(ilno) zvozili koncerta. 

Čeravno bi v Tivoliju delovalo bolj pristno, so se Pankrti v dveh urah in pol v Stožicah znašli in obnesli po svoje. Brezbrižno do habitata, po svoje. Vse pa sta povedala in pokazala sklepna komada v dolgem bisu: podgane iz Ljubljane. Tko to mora biti zdaj. Ker to je (bil) punk. Tudi po štiridesetih letih. Od gimnazije do arene.