Potepuhi slovenskega šansona

Promenadno sprehajanje spada v polpretekel način življenja, a njegova implicirana družabnost in upočasnitev življenjskega tempa godeta še tako zavrtemu posamezniku in njegovemu nagnjenju k boemskosti. Počeni škafi na novem studijskem albumu Dunaj, drugem zapovrsti, promenadi naslikajo glasbeno kuliso preprostejšega jazza, ki stoji na trdnih tleh žanrskih konvencij, a se ozira po vitalnosti šansonske tradicije.  Če so Počeni škafi še pred kratkim bili tisti swingerski srečkoti, se zdaj obračajo v pripovedovanje. Pletejo zgodbe, univerzalno poznane, vendar lastne njihovemu svetu, v katerem kraljuje tako preprosta in obenem zahtevna želja po povezovanju ljudi skozi glasbo. Včasih se na ulicah še spotaknejo, a če sodimo po Dunaju, jim pot do še kvalitetnejših izdelkov ne bi smela biti pretežka. 

Zasedba, presenetljivo nikoli zares ni bila oblikovana s samodeklaracijo njenih članov, temveč skozi idejo družine, brstečega organizma, ki je v sedmih letih ustvarjanja izgubljal, ter pridobival člane, sledeč nekakšni filozofiji potepuškega muziciranja. Gibanica strunskega brenkanja, (scat) vokalnega petja, razširjanja pljuč in klaviaturskega tipkanja spada predvsem na ulico, razpeta med gibanje in postajanje, ali kot iskrivo zapišejo sami »It takes two to tango and Počeni Škafi to swing«. Omenjeno plesno gibanje je seveda neposredno povezano s stilom new orleanskega jazza od 1920-tih let dalje, ki ga je zasedba poustvarjala na začetku svoje kreativne poti. Prav s tem pa so med oboževalce zvabili plesu naklonjene scene, ki so z vsezajemnim vplivom, vsaj posredno zaznamovale, kako Počeni škafi pristopajo k muziciranju v živih in nepredvidljivejših situacijah.

Brez dvoma škafi v takšnem kontekstu služijo drugim in njihovem pričakovanju po navihanosti, šaljenju in energičnim komadih, katerih polno bero smo dobili na prvencu Stroj za sušenje solz iz leta 2018. Dunaj je zato prvi zaresen album, na katerem se zasedba ne obremenjuje več z retroaktivno tradicijo in v katerem se nakaže izpopolnjena utečenost dveh osi h katerima gravitira zasedba. To sta Jernej Juren, idejni vodja in tekstopisec, ter vokalistka Marjeta Prudič, ki skupaj tvorita tematsko in interpretativno srčiko benda. 

Dunaj je razglednica ljubezenskih šansonov, rojen iz neuspelega poskusa EP-ja, za katerega so škafi reinterpretirali komada Muzej in Dunaj. Slednji je zaključil debitantski album, novega popolnoma preobražen otvori, z njim pa se za Počene škafe konča ena in začne druga zgodba. Juren si s teksti tokrat dovoli brkljati po ljubezenskih težavah, razočaranju, naivni ljubezni, ki jo zaslepljeni zajemamo z veliko žlico, ali po zvezah polnih neizpolnjenih želja. Vsaj na papirju je torej jasno izražena rdeča nit albuma, ki kljub ljubkosti v 26-tih minutah izgubi zalet. Delno je za to kriv precej metafor suhoparen jezik, le komad Sirček v mišnici zajaha val igrivosti, ki ga je Juren več kot očitno sposoben, delno pa uživancijo oklestijo Prudičine omejitve v vlogi interpretke. Medtem ko zlahka pooseblja humorne, lahkotne in razigrane persone, ji to umanjka pri šarmantnejših in melanholičnejših izrazih. A lepilo, ki skupaj drži Dunaj, je konsciznost s katero so glasbeniki pristopili k izdaji. Instrumentalna sekcija podpira Prudičevo v ključnih trenutkih, kljub vsemu pa ne pričakujte solo pasaž. Za ego v Počenih škafih enostavno ni prostora, saj navsezadnje, kar potrdi tudi drug studijski album, bendovo ustvarjanje dobi smisel v živem kontekstu glasbenega organizma. 

Če so Počeni škafi še pred kratkim bili tisti swingerski srečkoti, se zdaj obračajo v pripovedovanje. Pletejo zgodbe, univerzalno poznane, vendar lastne njihovemu svetu, v katerem kraljuje tako preprosta in obenem zahtevna želja po povezovanju ljudi skozi glasbo. Včasih se na ulicah še spotaknejo, a če sodimo po Dunaju, jim pot do še kvalitetnejših izdelkov ne bi smela biti pretežka.