Svet, kjer (po)puščajo tesnila

Muzike na plošči je za sedemindvajset minut, slišimo pa lahko devet skladb, katerih avtor je Luka Gluvić. Naslovil jo je z morečima besedama: Tesni svet. Pred nami je popoln samizdat, vse je postoril kar avtor sam – spisal besedila, skomponiral zvoke, podčrtal intenco albuma, ki je country-bluesovska, s tem pa tudi otožno zajedljiva in nostalgična. Tako nekako. Bolj kot na glasbeno plat, ki je nadvse korektna, odlično izpeljana, ne glede na »astralne« pomočnike iz sveta elektronike, se poslušalec lahko nasloni na besedila songov. Luka Gluvić se je dodobra udomačil v poziciji smrtno resnega nesmisla, ki ga je mogoče ozvočiti z glasbo in besedo. Pravzaprav vrhunsko, ne glede na pristanek v zvočnih gnezdih zelo formalnih oblik. Stanje sporočila presega z besedo in njegov blues je (spet) izviren, pravzaprav izvoren. Govori nam o brezupu, tesnobi in biblični usedlini nemoči in večnega tavanja v temi.

Pa vseeno najprej o naravi zvočnega zapisa. Stil je žanrsko popolnoma jasen. Gluvić išče ravnovesje med bluesom, countryjem in intimnim kantavtorstvom, takim žlahtnim, osebnim, zato kakšnih zvočnih eskapad ne potrebuje. Vse je lepo zapakirano v tonalne vzorce, vsa akordika je prijazno predvidljiva, vokalni del pa dominira v objemu sugestivne šarmantnosti in se giblje med petjem in recitativom. No, da ne bo izpadlo kot kritika, zvočno je plošča precej običajen izdelek, priljuden, poslušljiv za vse prilike; pravzaprav je za naš milje svetovljansko uglašena, ampak nekako spregledljiva, a ko našpičiš ušesa za poezijo, se zadeva radikalno spremeni. Gre za poezijo. To niso songi, napisani po potrebi, da muzika dobi besede, to so pesmi v pravem pomenu besede, ki se naslonijo na zvoke, na melodije in glasbeno podlago. Zato nekaj več o besedilih. 

Na plošči je devet avtorskih skladb in devet Gluvićevih tekstov. Naslovi so naslovi v pravem pomenu besede – ne skrivajo nadaljevanja, ga ne odmikajo v nedoločnost, pač pa so popolnoma konkretni, jasni in izhajajo iz besedilnega sporočila. Mogoče jih na svoj način naštejem tako, da jih oblikujem v svojo pesem. Kar je spodaj napisano z velikimi tiskanimi črkami, so naslovi skladb z albuma. OK, naj poizkusim:

TES(t)NI SVET

Svet je test tesnobe,
njegova ZLOMLJENA KRILA,
črtajo našo bit
s seznama smislov.

Pijem melaso upanja,
kot PIJEM VINO in
bluzim o vesolju, o duhovni podstati vsega, kar je,
in v kamnito grudo ob reki Jordan klešem v skalo

PRILIKO O JONU ČRNEM.

Takoj vem,
kako gre to:
ljudje odtiskajo znake v klinopis,
a na koncu vse ostane kot

NEKAJ V TIŠINO ZAPISANO.

Vprašam se,
pordel od sramu, da sem na svetu, ki je tesno zaprt v vesolju, v večnosti in slepem upanju,
da sem vržen v »keho« duha, ki hlepi po kelihu dišav,
se končno vprašam: OD ČESA ČLOVEK ŽIVI

na svetu, ki mu brez ostanka ali presežka lahko rečemo – TESNI SVET.

Kot bi dekletu dal roko,
ji obljubil večnost
in izustil gibko misel, kjer je KIP SVOBODE odrešilen BLUES.

Ah, nič ne pomaga,
vsi trudi so utrujeni in utrjeni v svojem brezupu.
Na koncu je potop,

VELIKA POPLAVA,

kjer poezija cinično svetuje:
»Zberite se, ljudje, / kjerkoli že tavate, / in priznajte, da so vode / pogoltnile vaš dom. / In bolje, da začnete plavati / ali pa se potopite kot kamen / – saj boste kmalu premočeni / do kosti.«

Tu smo torej, v objemu bibličnega bluesa, tavtološke travme, kolesja biti, ki nikakor ne more izstopiti s ali iz tesnega sveta, ker je princip delovanja biti samo stiska in žlajf. Človeka ni mogoče dati v raj, ker se tam, kako kontradiktorno, ne počuti dovolj svobodnega. Zato je nastal blues, v najboljših izvedbah tudi bolj priljuden country; in še marsikaj bi se našlo. Luka Gluvić se je dodobra udomačil v poziciji smrtno resnega nesmisla, ki ga je mogoče ozvočiti z glasbo in besedo. Pravzaprav vrhunsko, ne glede na pristanek v zvočnih gnezdih zelo formalnih oblik. Stanje sporočila presega z besedo in njegov blues je (spet) izviren, pravzaprav izvoren. Govori nam o brezupu, tesnobi in biblični usedlini nemoči in večnega tavanja v temi. Kot bi nekako vzklil v puščavi ob Mrtvem morju, na plahtah peščenih ravnic Vadi Ruma, na zrncih peska, ki so jih prehodili tako Jezus kot Mojzes pa turisti, ki proti plačilu vstopajo v palimpsestne odtise starega sveta, in moderni iskalci smisla, boga in ljubezni, ki tudi vznikajo, kakor marjetice spomladi, in s slepimi očmi skušajo osmisliti temo pred seboj ...

Gluvić na koncu plošče v pesmi Velika poplava direktno z vprašanjem takole postavi piko na svet: »Pravite, da sem sila, / neka divja roka usode, za seboj / puščam razbito zemljo (...) / Stari Noe je gradil, desko / za desko, sto petdeset dolga je bila barka, / ki jo je naredil. Sto petdeset dni so se / vode močno držale in štirideset dni je / dež še naprej tolkel. In številke so / molčale, nobene resnice ni bilo mogoče / pokazati – povejte mi, zakaj je Noe pijan / in sam?«

Sklenimo: svet je tesen, zelo tesen, je kot stiska, dihtunga, ki ščiti bitja pred izlivom poplavnega vala. Tako tesen je ta svet, da vsi skupaj iščemo samo še tesnilo, morečo pregrado za preživetje, ki bo ustavila povodenj. No, če drugega ne, nam muzika ponudi vsaj »pijanost«, Noetovo blodnjo, da je mogoče vse skupaj prenesti na boljše, nekam, kjer se bo vse lahko začelo na novo.