Tri desetletja negovanja jazzovske ustvarjalnosti

Jazz Club Gajo z jubilejno izdajo 30th Anniversary, na kateri so posnetki s koncerta, ki se je odvil februarja lani v Klubu Cankarjevega doma, slavi polna tri desetletja (in zdaj že več) obstoja in rednega delovanja prvega jazz kluba v Sloveniji. Leta 1994 je namreč bobnar Drago Gajič – Gajo »s svojo vizijo, strastjo, trmo zasadil seme jazzovskega gibanja v Sloveniji«, kot sta uvodoma povedala povezovalca večera, in odprl vrata legendarnega kluba, ki je generacije vzgojil v jazzu. Posebno v obdobju do polnoletnosti kluba so v njem gostovali številni tuji gostje, tudi tako vidna imena svetovnega jazza, kot so Clark Terry, Kenny Garrett, Don Menza, Sheila Jordan, Woody Shaw in Paquito D'Rivera, poleg tega pa so se v njem kalili slovenski jazzisti, ki danes zasedajo najbolj vidno mesto v polju jazza. Klub je bil od nekdaj naklonjen mladim, še šolajočim se glasbenikom, ki jim je ob ponedeljkih s Študentskimi Jam Sessioni ponujal odprt oder, zato se začetki marsikoga povezujejo prav z njim. Vrsto let je deloval na Beethovnovi ter v poletnem času obenem na vrtu Društva slovenskih pisateljev, po zaprtju prve lokacije pa samo na slednjem. »[P]o treh desetletjih, po treh klubih, po neštetih koncertih, nepozabnih večerih … smo še vedno tukaj in dihamo jazz«, sta sklenila napovedovalca. V zadnjih letih se večji dogodki sicer odvijajo tudi v Hotelu Slon, manjši pa v Kavarni Trafika. Vse našteto v enem večeru – in nato obeleženo na eni izdaji – združuje ključne značilnosti Jazz Cluba Gajo. Ta je bil v več kot treh desetletjih organiziranja jazzovskih dogodkov v Ljubljani odprt za ljubiteljske, še šolajoče se in že profilirane tako domače kot tuje glasbenike, za manjše sestave in big band zasedbe, za instrumentalni in vokalni jazz, za tradicionalni repertoar ameriške jazzovske pesmarice, v manjši meri tudi za glasbo slovenskih avtorjev.

Osnovno vodilo (ki ga dejansko presega, saj gre prvenstveno za idejo povezovanja slovenskega jazza s svetovnimi jazzovskimi tokovi) tega jazzu posvečenega prostora, ostaja nespremenjeno: namen in pomen Jazz Cluba Gajo je prispevati k razvoju glasbene ustvarjalnosti, spodbuditi mlade talente in navdihovati. Pozornost je bolj kot avtorski glasbi namenjena reinterpretaciji klasičnega jazzovskega repertoarja, kar navsezadnje odraža tudi pričujoča izdaja, na kateri se je znašla ena sama kompozicija slovenskega avtorja Janeza Gregorca, melodična balada Ljubezni Blanke Kolak. 

V Ljubezni ... nas z daljšim solističnim uvodom na klavirju povede Renato Chicco, eden od gostov slavnostnega koncerta. Poleg njega so se na odru Kluba CD kot gostujoči instrumentalisti zvrstili še saksofonista Jure Pukl in Saša Nestorović ter kitarista Primož Grašič in Jani Moder. Prva dva sta s svojimi veščinami obarvala Four Brothers Jimmyja Giuffreja, druga dva sta prevzela pomembno vlogo v Broadwayu (po različici) Georgea Bensona, vsak od njih pa je svoj izraz prilagodil izbrani kompoziciji in priložnosti ter obenem ostal prepoznaven. Slednje velja tudi za štiri vokalne goste, predstavnike različnih generacij in stilnih usmeritev: Ireno Vidic (I Found a New Baby I Like It, Jack Palmer in Spencer Williams), ki je svoj prvenec leta 2000 posnela prav v sodelovanju z Jazz Club Gajo kvintetom, Ota Pestnerja (Every Day Blues, B. B. King), čigar interpretacija je vnovič dokazala, da gre za najboljšega slovenskega jazzovskega pevca vseh časov, čeprav ga redkeje slišimo v tem kontekstu, pa zdaj že precej uveljavljeno predstavnico mladega slovenskega vokalnega jazza, ki zmore izpeljati slogovno raznolike samostojne projekte – Veroniko Kumar (What a Difference a Day Made, po posnetku Natalie Cole), ter vokalno in glasbeno še ne scela profilirano Nežo Okorn (Them There Eyes, Maceo Pinkard, Doris Tauber in William G. Tracey). Jedro tvori hišna ritem sekcija, ki jo sestavljajo pianist Blaž Jurjevčič, kitarist Julij Ogulin, kontrabasist Klemen Krajc in bobnar Gajo, katerim se je za to priložnost pridružil Big Band DOM (Dobrepoljski orkester mladih) pod dirigentskim vodstvom Gašperja Kržmanca, čigar orkestrski vložki zvok odpirajo in zgoščajo. 

Vse našteto v enem večeru – in nato obeleženo na eni izdaji – združuje ključne značilnosti Jazz Cluba Gajo. Ta je bil v več kot treh desetletjih organiziranja jazzovskih dogodkov v Ljubljani odprt za ljubiteljske, še šolajoče se in že profilirane tako domače kot tuje glasbenike, za manjše sestave in big band zasedbe, za instrumentalni in vokalni jazz, za tradicionalni repertoar ameriške jazzovske pesmarice, v manjši meri tudi za glasbo slovenskih avtorjev, predvsem pa za vse tisto, kar navsezadnje jazz opredeljuje: za glasbena odzivanja na družbena dogajanja, za zastavljanje vprašanj in podajanje odgovorov nanja, za mešanje različnih glasbenih vplivov ter za prosto vokalno improvizacijo. Čeprav danes ne več edini, a zagotovo še vedno prvi, Jazz Club Gajo ter s tem njegov ustanovitelj in vodja nosi obilo zaslug za to, da jazz v slovenskem prostoru tako močno »živi, diha in navdihuje« številne generacije poslušalcev in glasbenikov.