Praha kot dejanje aktivnega državljanstva

Glasbeno kulturo rock izjavljanja v Sloveniji zastopa lepo število projektov, v katerih se konstituirajo subjekti in kjer glas tako ali drugače ne-poje. Bosanski psiho Damirja Avdiča, bunker pop balans, neinstitucionalci Nina Bulatovix in elektronski Silence so le nekateri, ki premišljujejo o avtorstvu skozi podajane besede, mnenja in zgodbe. V takšni glasbi sam proces izjavljanja postane performans in glasovni tok žene našo pozornost v drugačni maniri kot klasično tekstopisje. Med to druščino in s takšno usmerjenostjo po sedmih letih ponovno srečamo duo Natriletno kolobarjenje s praho, s katerim sta Jure Novak in Uroš Buh vzgojila svoj tretji album, FM. Novakova poezija se zaveda svoje vloge glasbenega teksta in ostaja s svojo formo, podrejeno vsebini, poetična v performativnosti. Buh na drugi strani s kitarskocentričnim ekvivalentom ustvarja bodečo krhkost. Rifi pikajo, v najintenzivnejših momentih grobo božajo, njihova izjavljalna pozicija pa je tako bolj spektakelska kot pretresljiva. Odkritosrčni vpogled v propadajočo ljubezen, oris avtoritarnosti ali rotenje po zadoščenju sle zasleduje sentimentalnost, ki preveč zlahka prestopi na stran patetičnega.  

Novak skrbi za besedo, Buh za glasbo, oba pa sta razen v N3L aktivna tudi v širšem kulturnem področju na stičišču gledališča in igre, ki vplivata na njuno glasbeno izjavljanje. Inštrumentalna slika je dramatična in zrcali glas in njegov podton jeznega renčanja v vseh pavzah, poudarkih in razpotegnjenih vdihih. Klasični rockovski format melodičnih kitar in nadejanih sunkov je obložen z intenzivno nejevoljo, ki jo Novak vzdržuje skozi celotno ploščo do zaključnega komba skladb, s katerima ustvarjalno frekvenco ponastavi na folk rockovsko valovno dolžino Vlada Kreslina. Pojoči pesnik ob spremljavi akustične kitare naenkrat zagleda luč na koncu tunela z grenko-sladko vdajo v realizem skladbe Tvoj čas, zavoljo katere začne v štiklu Dokler občudovati življenje v vsej njegovi čutnosti. Duo-drama izdaje FM se tako razplete v iskreno in naivno pesniško pozicijo, pravzaprav isto plat kovanca klasičnega rocka, kot ga Buh in Novak predstavljata na večjem delu plošče. 

Natriletno kolobarjenje s praho z ljudskostjo ne povezuje le agrikulturna metafora, ampak tudi dostopnost muzike tega dua. Novakova poezija se zaveda svoje vloge glasbenega teksta in ostaja s svojo formo, podrejeno vsebini, poetična v performativnosti. Buh na drugi strani s kitarskocentričnim ekvivalentom ustvarja bodečo krhkost. Rifi pikajo, v najintenzivnejših momentih grobo božajo, njihova izjavljalna pozicija pa je tako bolj spektakelska kot pretresljiva. Odkritosrčni vpogled v propadajočo ljubezen, oris avtoritarnosti ali rotenje po zadoščenju sle zasleduje sentimentalnost, ki preveč zlahka prestopi na stran patetičnega.   

Horizont albuma FM je nehvaležni retro moment grungea Buha in Novaka kot generacije, ki je rekla, da bo prej umrla kot ostarela, sedaj pa se sooča s tesnobo srednjega življenjskega obdobja. Zaradi njune družbene in kulturne pozicije ta najbrž ni tako silovita, zato bi naslov FM, ki ga prepuščata interpretaciji poslušalcev, lahko formulirali kot Fosilizacijo Mladine. Duo je z jasno držo in kritičnim razmišljanjem precej daleč od puhlih mladih podkasterjev, pa vendar vzbudi dilemo, ali nista kot moška v srednjih letih, ki v postpunk oziroma rock maniri jezno spevno govorita ali povedno pojeta, slovenska verzija podcast brojev. Za duo Natriletno kolobarjenje s praho je glasbeno izjavljanje dejanje aktivnega državljanstva. Legitimno. Vendar nas ob poslušanju plošče FM mika, da bi mu odvzeli metaforični megafon. Novakove in Buhove namere so prave, vendar ju v globine vleče teža percepcije, da spremembe statusa quo najbrž ne bo mogoče doseči. Delno sta se vdala v usodo brez prihodnosti, kot v zvezah z ženskimi subjekti, delno pa njuno kritično mišljenje ne zaigra na naša srca. Praha bi tako v primeru FM-ja za boljši rezultat morda morala počivati še nekaj časa.